S šestim albumom so White Skull prišli v temni vek. Ne sicer v temni vek svojega ustvarjanja, temveč v temni vek človeštva, saj je The Dark Age konceptualni album, katerega tematika je srednji vek.
S tem albumom so White Skull obdržali svoj prepoznaven zvok, edinole malenkost bolj so se približali mainstreamu power metala (vendar še vedno ostajajo daleč od klišejev) in dali nekoliko več poudarka na simfoniko. Še vedno slišite odlične, hitre in melodične kitarske dele, skupinske refrene. So zanimivi, zlahka poslušljivi, k čemur še posebno pripomorejo dobro strukturirani komadi, ki zadovoljijo tudi s svojim dogajanjem. Na The Dark Age se predstavi novi vokalist Gus Gabarro, ki se trudi zveneti čimbolj podobno svoji predhodnici Federici De Boni. Dobro ali slabo? Stvar okusa.
Med uvod in zaključek so White Skull nanizali lepo raznolike komade, od uvodnih udarcih The Dark Age in Grand Inquisitor, rockerskega Maid Of Orleans, balade Voice From Heaven, katero Gus odlično odpoje s popolnoma čistim vokalom, do epsko simfoničnega Torture. The Dark Age je zelo dober album, band je naredil korak naprej, vendar kljub temu morda ne bom edini, ki še vedno prisega na Public Glory, Secret Agony.

Matija