Končno je napočil dan D – po skoraj dveh desetletjih studijskega posta so nas Whitesnake razveselili z novim studijskim albumom. Glede na silovitost predlani izdanega live albuma so bila pričakovanja seveda upravičeno visoka.
Moji občutki so po nekaj poslušanjih mešani. A da ne bo pomote – Good To Be Bad je zelo dober album, vendar pa je želja narediti 1987-2 nekoliko preveč očitna. Duh enega najboljših rock albumov vseh časov je namreč slišati na vsakem koraku, pa naj gre za zvok ali izbor komadov. Najbolj bode v oči slog igranja kitare, ki je tako po slogu kot zvoku povsem identičen Sykesovemu. Čeprav Sykesa izredno cenim, je seveda škoda, da virtuoz, kot je Aldrich, albumu ni dal več osebnega pečata.
Glasba je sicer zelo dobra, vpliv starih hitov pa je v nekaterih komadih le preveč očiten, denimo v All I Want All I Need (Is This Love), Good To Be Bad (Ready An' Willing) in v A Fool In Love (Crying In The Rain). Eden najboljših komadov na albumu, uvodni Best Years, pa precej spominja na Coverdaleov projekt z Jimmyem Pageom iz leta 1993.
Kljub temu pa lahko z mirno vestjo trdim, da gre za zelo dober, morda celo odličen album, veliko boljši od zadnjega studijskega izdelka Slip Of The Tongue. S 1987 se seveda ne more kosati, a saj tega tudi nismo pričakovali, mar ne?

Matija G.