Tradicionalni heavy metal se v zadnjih letih z izjemo velikanov iz osemdesetih napram ostalim žanrom drži precej v ozadju in tudi ni ravno na široko sprejet s strani večjih metal založb. Čisto neupravičeno, kajti polno mlajših bandov, ki se lotevajo glasbe s strastjo, z vso dušo in srcem in ustvarjajo po principu »from fans to fans« dokazuje, da tudi klasični heavy metal danes lahko zveni sveže, inspirirajoče in še zdaleč neizpeto.
Mogoče so celo najopaznejši predstavniki novega heavy metal vala prav Švedi Wolf, na katere so po treh izdanih albumih postali pozorni pri Century Media. Volkovi so več kot upravičili zaupanje založbe in z The Black Flame izdali svoj najboljši izdelek do sedaj. Res je, da album ne zveni tako nedolžno simpatično kot kateri izmed prvih dveh, so pa skladbe še prepričljivejše, kompaktnejše. Niklas Olsson je izpopolnil svoj visok, unikaten vokal, kljub temu da čisto iz vzorcev svojih največjih vplivov Iron Maiden/Mercyful Fate niso šli, so se opazno znebili teh okov in pokazali bolj lasten obraz. The Black Flame je direkten, surov heavy metal album, brez nepotrebnih kičastih dodatkov, z odličnimi solažami, jedrnatimi, spevnimi refreni. Skladbe so nabite z energijo, kitare so riffovsko intenzivne, pestre, harmonij ne manjka, bobni (Tobias Kellgren; ex- Dissection) rušijo, ritem je navit in ne popušča. I Will Kill Again, Steelwinged Savage Reaper, At The Graveyard, The Bite so heavy himne prve klase, ki jih je Fredrik Nordström odel v modernejšo podobo kot je to na prejšnjih albumih počel Peter Tägtgren. Kaj pa ostalo? Tudi prva liga. The Black Flame je enostavno album po meri za vse, ki jim srce bije za klasični heavy metal!

Matjaž