Light Falls je že peti studijski dolgometražec glasbenega kolektiva Wrekmeister Harmonies iz Chicaga. Njegovo zgodbo je J. R. Robinson začel pisati pred natanko desetletjem, leta 2009 pa se je nato predstavil s skoraj povsem instrumentalnim prvencem Recordings Made in Public Spaces Volume One, na katerem gostujejo številni glasbeniki iz vseh vetrov. Nato so na naslednjih izidih, če se omejim zgolj na najtršo krovno zvrst, z Robinsonom med drugim sodelovali Wrest (Leviathan, Martröð), člana zasedbe Corrections House Bruce Lamont (Bloodiest, Yakuza) in Sanford Parker (Buried at Sea, Minsk), člana nekdanje zasedbe Indian, Ron Defries in Dylan O'Toole (Lord Mantis), Chip King in Lee Buford iz The Body, ne morem pa niti mimo omembe Alexandra Hackeja iz kultne nemške skupine Einstürzende Neubauten. Nato so v preteklosti Robinsona na koncertnih odrih med drugim spremljali Stavros Giannopoulos  (The Atlas Moth), Cyrus Meyers in James Magruder iz Dead to a Dying World ter ustanovni in novi član zasedbe Bell Witch, Dylan Desomnd in Jesse Shreibman. Na letošnji turneji bo Robinsonu in violinistki/pianistki Ester Shaw, ki že nekaj let prav tako tvori srce kolektiva, na evropskih odrih delalo družbo nekaj članov quebeške eksperimentalne rock zasedbe Godspeed You! Black Emperor, in sicer Sophie Turdeau na klavirju, violini in kot spremljevalni vokal, Thierry Amar na basu in Tim Herzog na bobnih. Kaj vse bodo Wrekmeister Harmonies v tej sestavi ponudili in odigrali v živo, lahko sami preverite že jutri v ljubljanskem Channel Zeru.

Projekt Wrekmeister Harmonies gradi trden most med z jazzom in postrockom navdahnjeno ambientalno glasbo ter drone/doom metalom, predvsem pa služi kot opomin na neprijetne stvari, pred katerimi si pogosto najraje zatiskamo oči. Na prejšnjih izdajah se je ukvarjal s težkimi temami, kot so umor (na primeru renesančnega skladatelja Dona Carla Gesualda), množični samomor (na primeru Mansonovega kulta) in pedofilija (na primeru obsojenega bostonskega duhovnika Johna Geoghana). Človeške izprijenosti se je Robinson na aktualnem ploščku lotil s tematsko navezavo na dela italijanskega kemika judovskih korenin Prima Levija, ki je preživel Auschwitz. V avtobiografskih refleksijah z naslovom Ali je to človek (orig. Se questo è un uomo, v slovenščino prevedel Sergij Šlenc) je pisal o nečlovečnosti, kakršni je bil priča tako s strani nacističnih krvnikov kot tudi svojih sojetnikov. Še jasnejšo navezavo na njegova razmišljanja ponudi skladba Some Were Saved Some Drowned, ki aludira na Levijevo zbirko esejev z naslovom Potopljeni in rešeni (orig. I sommersi e i salvati, v slovenščino prevedla Irena Prosenc Šegula), ki jo je izdal kot svoje zadnje delo, preden si je leto zatem vzel življenje. Na Light Falls je Robinson želel izpostaviti njegova razmišljanja o tem, kako ljudje sicer nezaslišane stvari začnemo sčasoma sprejemati, če se le spreminjajo dovolj počasi, in ta potuhnjeni preskok primerja s postopnim prevešanjem dneva v noč – odtod tudi ime albuma. Ta proces je želel predstaviti tudi v zvoku, kar mu je z Light Falls dobro uspelo, četudi je razvijanje glavne teme albuma tokrat mnogo krajše, kot smo bili doslej vajeni pri njegovih enovižnih albumih You've Always Meant So Much to Me ter Then It All Came Down. Light Falls je tudi prvi album, razdeljen na več kot tri skladbe; prinaša jih vsega sedem in prve tri so z rimskimi številkami povezane v trilogijo, pri čemer se The Mantra presenetljivo prične z zvokom orgel Hammond, akustično kitaro in Robinsonovimi ponavljajočimi besedami: »Stay in, go out, get sick, get well, light falls.« Tako nakaže že opisani proces tudi v besedi, do svojega konca pa se ležerna pesem s polžjo hitrostjo spreminja vse do trenutka, ko s povsem naravnim prehodom preide v nekoliko tršo drugo skladbo The Light Burns Us All, ki nekoliko spomni na Mogwai in njihov album The Hawk is Howling iz leta 2008, a jo za razliko od njega preveva mračnejše vzdušje. Tu se violinama pridružijo še umirjeni bobni in bas, kitara pa si končno nadene distorzirano preobleko. Isto melodijo nato nadaljuje še Light Sick, sicer z mnogo mirnejšimi zvoki in ritmi, a ravno ta pesem doživi najradikalnejši vrhunec v odnosu na svoji predhodnici. Osrednji del albuma predstavlja izjemno čutna skladba The Gathering, kjer Esther in Sophie ukradeta vso pozornost z organskim prepletom violine in klavirja, pesmi pa kraljujeta še naprej, ko se jima priključijo še preostala glasbila. Kljub temu predstavlja največji klimaks na ploščku predzadnji komad Some Were Saved Some Drowned, ki gre izredno lahko v uho, na njem pa je prisotnega tudi največ vokala, saj nas Robinson večkrat zaporedoma vpraša »Do you feel it? Do you feel your life slipping away?« ter za konec večkrat katarzično ponovi še besede »There is no god.«

Light Falls vzbuja pristen vtis z izredno osebno noto, saj takšen tudi je. Kot razkrivata naslova skladb Where Have You Been My Lovely Son? ter My Lovely Son Reprise, posveča Robinson album svojemu sinu, ki ga vse redkeje videva od razhoda z njegovo mamo. Light Falls je tako močan izdelek ravno zato, ker se J. R. v obravnavane teme zares poglobi in jih namesto preko besedil skuša zaobjeti v zvoku, z nekaterimi temami pa se lahko tudi poistoveti, saj tako kot Levi izhaja iz lastnih življenjskih izkušenj. Če so njegove zgodnje stvaritve vzbujale precej razpršen vtis, ki me po vzdušju zaradi godal precej spominja na oregonski neoklasični/doom metal projekt Disemballerina, bo Wrekmeister Harmonies tokrat lahko nagovoril precej širši krog poslušalcev.