Za pogansko obarvanim black metalom iz ukrajinskega Lvova stojita Yaromisl, ki piše večinski del precej orkestralno obarvane glasbe, in Hutsul, ki slednjo niansira s flavto. Ker njunega projekta od prej nisem poznala, mi je Созерцание oz. Contemplation ob prvem poslušanju najprej takoj vzbudil asociacije na Krodo ter starejše Nokturnal Mortum (v mislih imam predvsem njihov album Nechrist), vendar glasba Zgard še zdaleč ni le kopija njunih bolj znanih rojakov.
Aktualni plošček, ki 23. junija izide pri ukrajinski založbi Svarga Music, je že četrti studijski album, ki sta ga Ukrajinca skupaj z enim splitom z romunskim atmosferičnim black metal bandom Prohod izdala med vsega štiriletnim obstojem Zgard. Zadnje, kar bi jima šlo očitati, je neoriginalnost, je pa na ploščku opaznih nekaj pomanjkljivosti. Gre za dobro zasnovan izdelek s sicer ne ravno posodobljeno zvočno knjižnico, a nabor digitalnih zvokov kljub temu dobro služi barvanju raznolikih kitarskih riffov. Žal Yaromisl z orkestracijo na nekaj mestih pretirava, tako da produkcija morebiti zaradi tega premo-sorazmerno stagnira; kar je škoda, saj je na primer v zaključnem Through the Forest (Через ліс), enem izmed boljših komadov na albumu, glasnost posameznih instrumentov že preveč nesorazmerna in je v primerjavi s prvo tretjino ploščka, ki je z zborovskim petjem in godali približno enako obložena, prisotnega več hreščanja. Verjamem, da človek ob toliko posnetih stezah hitro izgubi voljo do miksanja, morda pa je bil izid albuma prej posledica prenagljenosti? Nasprotno drumljica, zvončki, posnetki vetra, vran, orlov in žerjavov lepo popestrijo občasne umirjene dele nekaterih pesmi. Contemplation premore še marsikaj več; v Underworld Bells (Дзвін потойбіччя) se na primer v vlogi osrednjega elementa izmenjujeta otožna flavta in pompozno večglasje nasproti hitrejšim kitarskim riffom, dinamičnim, četudi programiranim bobnom ter visokemu, odmevajočemu Yaromislovemu harsh vokalu. Klaviature še najbolj forsira v naslovni pesmi, ki je posledično še najmanj zanimiva in zveni že malce »zlajnano«. Če vam ukrajinska ali ruska glasba izven domene metala nista tuji, boste verjetno takoj opazili zakaj.
Ponavljajoč osrednji riff bolj rokersko obarvanega Wedge of Cranes (Журавлиний клин) na sredi in proti koncu pesmi razbijejo bolj ljudske melodije in ritmi ter plošček malce poživijo pred skoraj šestminutno ambientalno skladbo Silence (Забуття), ki pa še ne oznanja konca ploščka. Nasprotno, predstavlja prijetno pomiritev po nekaterih poprej žolčnih prijemih in še najbolje odraža zasneženo gorsko krajino na naslovnici. Zadnja tretjina ploščka nato rastre malce lahkotnejše vzdušje in četudi album kot celota ponuja marsikaj, enako močnega ali vsaj sorodnega vtisa, ki ga vzbudi prva, malce hektična pesem Highlands (Високогір'я), več ne poustvari nobena druga pesem.