7. MetalWitch

Sear Bliss ali Nile? To je bilo vprašanje. Za vse nas metalce bi si sicer želel, da nam bi bila ta zagata prihranjena in da nam ne bi bilo treba izbirati med enim in drugim dogodkom, toda konec koncev tudi ni bilo prvič, da se je lokalna koncertna zabava prekrivala z nastopom mednarodno odmevnejšega imena metalske scene. Osebno sem se, očitno, odločil za Sear Bliss, razlog pa je bil povsem enostaven: Nile lažje ujamem v živo kot Madžare, ki sem jih nazadnje v živo gledal pred približno desetimi leti. Poleg tega me je še matral firbec okoli vprašanja, kako bo sploh izgledal večer, ko si bodo oder delili žanrsko močno različni bandi, kot so Tomcat, Sear Bliss, Metalsteel, Pero Defformero in Noctiferia.
Preden pa se lotim klasičnega opisovanja koncertnega rajanja, naj namenim nekaj besed organizaciji dogodka oziroma bolje rečeno promociji in komunikaciji organizatorja z javnostjo. Morda sem spregledal kakšen pomemben kanal, preko katerega je organizator, če se ne motim Mestna četrt Vič, komuniciral s potencialnimi obiskovalci, toda pomanjkanje informacij na FB-ju je mejilo že na absurdne razsežnosti. V dobi, v kateri »vsi visijo tam gor«, mi je povsem nejasno, zakaj je bil ta medijski kanal tako zelo zapostavljen. Kot pikico na i pa organizatorju ni uspelo posodobiti zemljevida/naslova, zaradi česar bi iskanje Cirkusa skorajda postalo brezupna dogodivščina. K sreči so mi preko mobitela na pomoč priskočili prijatelji iz Ljubljane in me ustrezno usmerjali do kluba/diskoteke.
No, tukaj bom pa nehal tarnati, saj sem po zaslugi slabe časovne organizacije še pravočasno oziroma povsem sproščeno ujel zame glavni band večera, peterico iz Madžarske. Zamujanja je bilo namreč več kot dovolj, koncert pa se niti približno ni zaključil ob napovedani polnočni uri. To sicer od navzočih nikogar ni motilo, kajti vse ostalo je štimalo od začetka do konca. Cirkus je resnično odličen kraj za koncert; na svetleče lestence se mora človek pač čim prej navaditi, potem pa gre. Še najbolj všeč mi je bila večnivojska razporeditev, ki omogoča opazovanje dogajanja na odru tako s parterja kot tudi z nekoliko bolj dvignjenega »balkona« za šankom ob tonskem mojstru.
Na slednje mesto sem se tudi odpravil, ko v parterju nisem ujel zadovoljivega zvoka po prvih dveh komadih nastopa Madžarov. In ja, kdor tega še ni ugotovil sam, mu naj pomagam in povem, da ljubljanskih mačkonov Tomcat zaradi zgodnje ure njihovega nastopa že pred sedmo uro zvečer nisem ujel. Sear Bliss, torej. Atmosferičnemu black metalu posebne vrste posvečena zasedba je na zadnji septembrski četrtkov večer leta prvič nastopila v naši prestolnici, razlog za to pa je po besedah pevca in basista Andrasa povsem enostaven: »Nihče nas še ni povabil.« Če to ni povabilo za še kakšno povabilo? No, gremo dalje oziroma začnimo z njihovim nastopom. Od izida njihove še zmeraj aktualne plošče Eternal Recurrence bodo kmalu minila že štiri leta, kar pomeni, da so nam Sear Bliss v petinštiridesetih minutah pripravili odlično predstavitev svoje diskografije in pri tem začuda izpustili ravno svoj zadnji album. Band je začel in končal nastop z albumom The Arcane Odissey, in sicer z A Deathly Illusion in epsko dolgim Somewhere, vmes pa postregel celo z dvema poslasticama, ki ju sicer v živo predstavlja bolj redko: Birth of Eternity, uvodni komad z albuma Glory and Perdition, ter Twilight, ki se nahaja na njihovem edinem demo posnetku, ki letos praznuje že dvajset let. S komadom Far Above the Trees je band napovedal turnejo, ki naj bi se odvila v prihajajočem letu ob praznovanju dvajsetletnice obstoja njihovega prvenca Phantoms, medtem ko je Death in Torment poskrbel za tisti pravi headbanging moment. Skratka: kratko in več kot sladko in morda razlog, da jih drugo leto kakšen organizator ponovno povabi k nam.
Setlista Sear Bliss: A Deathly Illusion, Two Worlds Collide, Far Above the Trees, Death in Torment, Birth of Eternity, Twilight, Somewhere.
S končanim nastopom Sear Bliss se je glasbeno vzdušje v Cirkusu ponovno spremenilo in postalo dosti bolj direktno in rockovsko. Za njimi so namreč nastopili sami stari mački glasbene scene, ki jih slovenska publika več kot očitno rada gleda/posluša v živo. Že Metalsteel so dodobra napolnili dvorano in s svojim koreografskim nastopom poskrbeli za pravo heavy metal zabavo, medtem ko je klub med nastopom Pero Defformero za njimi že skorajda pokal po šivih.
Kaj si je torej želel Vič na ta večer? Heavy metal in z alkoholom sproščeno vzdušje! In tukaj se je dejansko večer na Viču zame končal. Drugi želeni band večera sem namreč moral izpustiti, saj so Noctiferia tekom večera postali headlinerji, zaradi zamika urnika nastopajočih pa so na oder stopili ob … Pojma nimam kdaj, po mojem enkrat takrat, ko sem se sam nahajal že nekje na avtocesti med Trojanami in Celjem. Vič, hvala ti za Sear Bliss in za odlično koncertno vzdušje, medtem ko ti še zmeraj malo zamerim (nepotrebno) prekrivanje z drugim koncertom in slabo informiranost.

Dejan