REPORTAŽE

25. 3. 2016

Ater Era / Snøgg

UP Inde, Koper / 18. 3. 2016

Odkar je lani zaživela Ustvarjalna Platforma Inde v Kopru, se je tam odvila že vrsta raznolikih alternativnih in kulturnih dogodkov, prejšnji petek pa so tam organizirali tudi koncert, ki naju je s kolegico privabil iz štajerskih koncev. Mini road trip do Kopra sva načrtovali že nekaj časa (preden nama potovanj neumorna prijateljica za skoraj pol leta znova ne uide čez lužo) in ravno zaradi koncerta smo datum tokrat vse tri uskladile brez težav. Ater Ere v živo nisem slišala že nekaj časa, nazadnje jeseni leta 2014 v ljubljanskem Channel Zeru, kjer so se ustavili na turneji s Hell Militio in Kill, Snøgg pa sta v začetku leta izdala samonaslovljeni EP in zanimalo me je, kako ga bosta predstavila v živo.
Po ležernem popoldnevu na obali smo se blizu devete odpravile proti prizorišču, ki smo ga našle brez večjih težav, v notranjosti do lani zapuščene tovarne pa se je zbralo že nekaj obiskovalcev. Kolektiv UP Inde je pokazal, da se z malo sredstev lahko postori res veliko, rezultat njihovega truda in dobre volje pa je praktično zastavljen in urejen prostor v obliki črke U, ki daje prijeten vtis domačnosti. Ob vhodu so uredili šank, na drugi strani polovične stene oder, nasproti šanka so na tretji četrtini prostora ustvarili idealen kotiček za druženje s kavči in naslanjači, nasproti odra pa so rezervirali še mesto za tonskega tehnika in mešalko. Četudi dvorana nima najboljših akustičnih predispozicij, je bil zvok soliden, celoten večer pa je ponudil kar nekaj presenečenj.




Velenjski black metal duo, ki precej stavi na ambientalne pasaže in atmosferičnost, je začel igrati kakšno uro po napovedanem začetku oz. odprtju prizorišča, takrat pa se je dvorana pričela že prijetno polniti. Pred odrom je tekom njunega nastopa sicer zevala precejšnja luknja, ki se tudi do konca večera ni kaj dosti skrčila. Do Snøgg nisem gojila nikakršnih pričakovanj, saj si niti nisem znala dobro predstavljati, kako bosta sama, brez dodatnih rok, izpeljala zanimiv in prepričljiv nastop, zato moram priznati, da sta me tokrat prijetno presenetila. Ker je Ulv nase prevzel hkratno vlogo kitarista, klaviaturista in vokalista, je bilo že takoj jasno, da bo melodije gradil pretežno na minimalizmu, posluževal pa se je tudi efektov in zvočnih posnetkov na svojem prenosniku. Tu preprosto moram izpostaviti tisto svetleče jabolko, ki je ob skromni osvetljavi odra res grdo izstopalo. Pa ne da bi kaj imela proti Applovim izdelkom – ta detajl mi preprosto ni šel skupaj s celotnim DIY-konceptom projekta, še manj pa z njuno odrsko pojavo. Predvsem zaradi Ulvove kute na primer ne morem mimo asociacij na Arckanum, morda tudi res bežno na račun kakšnega hitrejšega riffa. Na mini albumu je vokal sicer bolj razgiban, kot je zvenel v živo, in še kakšen element se je izgubil v rahlo zadušenem zvoku, sicer pa so občasni preglasni posnetki govora na matrici in zvok klavirja tu in tam malce izstopali, ampak da ne dlakocepim preveč; v nasprotju s kolegom se je Mørke po drugi plati lahko posvetil izključno bobnanju in tako v njun nastop ob hitrejših delih vnesel več dinamike in življenja, vse skupaj pa sta »popestrila« s projekcijo kadrov iz avantgardne grozljivke Begotten. Če se ne motim, sta odigrala samo debitantski EP, na katerem je le ena daljša skladba z več ambientalnimi prehodi, zato publika najprej ni takoj opazila, da sta na neki točki zares zaključila, je pa rahlo zmeden odziv nato odtehtal glasen aplavz. Snøgg morda res nista za vsako uho, v vsakem primeru pa je njun projekt vsaj na domači sceni nekaj še nevidenega, toliko zanimivejši pa ravno v živo.



Med odmorom so nato oder pripravili še Ater Era in sledila je krajša tonska vaja. Dvorana se je pred pričetkom njihovega nastopa že res napolnila, saj ima trojica v primerjavi z velenjskima kolegoma navsezadnje za sabo že kopico koncertov in evropsko turnejo, dva dolgometražca, poleg tega pa so tokrat igrali na bolj ali manj domačih tleh. Ne spomnim se točnega pričetka koncerta, ampak ko sem vmes preverila uro (bilo je že blizu ene zjutraj), so zatem zaigrali še kar nekaj komadov. Drugega albuma iz leta 2013, Beneath Inanimate Grime, sicer ne poznam tako dobro kot prvenec In Autumn’s Solitary Decline (2011), ampak sem skoraj prepričana, da so nam na začetku predstavili nekaj novih skladb (z novega studijskega izdelka so lani razkrili skladbo March to Abysmal Void), ki so v primerjavi z aktualnim izidom še bolj atmosferične, riffi so bolj disonančni, na bobnih je še več odmeva in tudi bas kitara je vse izrazitejša. Zaradi vsega tega in zaradi barvnih odtenkov osvetljave so me nekajkrat malce spomnili na Oranssi Pazuzu, vendar so se mi Finci po mislih podili predvsem zaradi tega, ker naj bi ravno ta večer igrali v sosednji Italiji. Dejansko so me Ater Era z drugim albumom nepričakovano vrgli v srednješolski čas, saj so me zaradi določenih riffov in zvoka kitare spomnili na North Arise, prvenec nemške black metal skupine Nordafrost. Trivialno navezavo omenjam le kot zanimivost, saj Ater Era ne sodijo samo med boljše slovenske zasedbe, temveč izstopajo tudi v mednarodnem okolju. To je očitno že po njihovi prezenci na odru, saj dajo od sebe vsakič kar največ. Odigrali so precej pesmi z drugega albuma, na neki točki pa se jim je pod odrom pridružil še Luka Bevk, ki je s svojim nečloveškim krikom za nekaj komadov zasenčil vokal kitarista S. S., s svojimi dredi do kolen pa bi, če ne bi pred odrom še vedno vztrajal nekajmetrski vakuum, v radiju par metrov okoli sebe lahko še koga pretepel, saj je kar kipel od energije. Z njo je sčasoma nalezel še precej zaspano publiko, tako da se v slišano niso vživeli samo tisti obiskovalci v prvi vrsti (sredi dvorane). Proti koncu so Ater Era zaigrali še nekaj svojih najstarejših pesmi, med njimi seveda Vest in Red Thorah, s publiko pa je S. S. prvič spregovoril šele, ko se je v imenu banda zahvalil in poslovil od navzočih.



Zaradi pozne ure se je občinstvo že med njihovim nastopom postopoma redčilo, zato nam Primorcev ni uspelo priklicati nazaj na bis, čeprav so pustili vrata do zaodrja odprta nastežaj. Glede na slišano se že veselim njihovega naslednjega izida. Kdaj in v kakšni obliki bo dejansko izšel, pa zaenkrat še nisem zasledila nikjer. Ater Era so kot tiha voda, ki neopazno, a marljivo utira svojo pot, dokler nase ne opozori z glasnim pokom in ponese s sabo vse, kar leži na njeni poti. Pretekli petek je torej zaznamovalo več pozitivnih presenečenj, ne le predskupina in samo prizorišče (dobrega vtisa ni pokvarilo niti stranišče z improviziranim »vodovodom«), ampak tudi vse, kar so imeli pokazati tokratni headlinerji. Ser fram til neste gang!

SORODNE VSEBINE:
11. 2. 2008In Vain - The Latter Rain / Recenzije
14. 8. 2017Snøgg - Qivitoq (EP) / Recenzije
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
9. 2. 2018
Winter Days of Metal 2018
Reportaža
26. 1. 2018
Volahn / Blue Hummingbird on the Left / Arizmenda / Dolorvotre
Reportaža
22. 12. 2017
Devangelic / Mincing Fury and Guttural Clamour of Queer Decay / Valuk
Reportaža
12. 12. 2017
Metalsteel / Edge of Sins
Reportaža
5. 12. 2017
Batushka / Srd
Reportaža
1. 12. 2017
The Stone / Srd / Grob
Reportaža
1. 12. 2017
Vulture Industries / Old Night
Reportaža
30. 11. 2017
Testament / Annihilator / Death Angel
KONCERTI & FESTIVALI
22. 2. 2018
Perseus, Krist
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
23. 2. 2018
Tomcat
Salamander ART, Tržič
23. 2. 2018
Flesh, Shotdown
Hard Place, Zagreb, Hrvaška
24. 2. 2018
Belokranjska železarna vol. 21 : The Stone, Vigilance, Amalgam,
MKK Bele krajine, Črnomelj
24. 2. 2018
Nuclear Aggressor, Devil's Bridge, Licence To Hate
Klub kanalske mladine, Kanal
24. 2. 2018
Ape Unit, Horsebastard, L.UL.U, Double Me
Kontejnr, Postojna