REPORTAŽE

5. 8. 2003

Bang Your Head 2003

Balingen, Nemčija / 27. in 28. 6. 2003

26. junij, 4.30 (zjutraj!!!) – odhod! Na enega največjih evropskih festivalov Bang Your Head, ki je postal moj (Matija) najljubši festival. Sploh odkar ni več striktno heavy metalsko usmerjen in mesto na njegovem odru (edinem, tako da lahko vidite vse bande, vmes pa še skočite na pijačo ali klobase, ali k Turku po kebab, ali kar vse skupaj) dobijo tudi metalurgi težjih in trših kategorij.
Po pričakovanju pridemo v Balingen (ki je od Ljubljane oddaljen kakšnih 700 km) popoldne in še isti dan uredimo formalnosti – letos celo brez zapletov. Ko enkrat imaš okrog vratu in roke obešene tiste »štrike«, se lahko do naslednjega dopoldneva posvetiš »interesnim dejavnostim«. Ena od njih je bil nastop Hirax, Destructor in Stormwitch v klubu W.O.M. v Balingenu. Med nastopom Destructor nas je nekaj prišlo ob stranski vhod, kjer se je dalo gledati nastope. Ameriški thrash/power metalci so žagali v hudi vročini, ki je spominjala na aprilska koncerta na Metelkovi (Cannibal Corpse, Marduk). To je bil njihov prvi koncert v Evropi in člani so se dobrega odziva publike veselili kot majhni otroci. Verjetno niso mogli verjeti, da jih sploh kdo pozna na tej strani luže.
Vzdušje je bilo še boljše pri domačinih Stormwitch. Ti so začeli z naslovno pesmijo zadnjega albuma Dance With The Witches, s katerega so jih odigrali še nekaj: Jeanne D'Arc, The Devil's Bride itd. Manjkale pa niso stare klasike Stronger Than Heaven, Rats In The Attic, Trust In The Fire, Ravenlord, glede na besede vokalista Andyja Mücka pa so nasploh prvič odigrali Jonathan's Diary. Njihov nastop si zasluži dosti boljše ocene kot lani v Wacknu, band je bil bolje razpoložen, atmosfera je bila zelo dobra, set lista pa tudi.
Noč je bila kratka za nas, še bolj pa za Destructor, ki so ob desetih zjutraj že začeli z budnico na velikem odru. Za lepo število old-school fanov ura ni bila prezgodnja in povratniki so se oddolžili s še enim brezkompromisnim nastopom. Band je po reunionu že posnel nekaj novih pesmi, ki tudi niso manjkale v set listi. Od njih si lahko v prihodnosti še kaj obetamo.
Takoj za njimi pa, prvič v Evropi, Bitch! Dvomi, da so v dolgi pavzi izgubili svoje kvalitete so bili odveč, sploh glede vokala Betsy Bitch, ki je nastop odpela kot na albumih pred dvajsetimi leti. Postregli so s svojimi najbolj znanimi komadi kot so Be My Slave, Leatherbound, Head Banger, Skull Crusher itd., pogrešal pa sem naslovni komad s prvega EP-ja, Damnation Alley.
Rob Rock je nekaj dni pred festivalom izdal svoj drugi solo album Eyes Of Eternity in nastop je izkoristil kot zelo dobro promocijo zanj. Glede na slišanih nekaj skladb si lahko obetamo podobno kvaliteten izdelek kot je bil prvenec Rage Of Creation. Z njega je sicer odigral le In The Night in Judgement Day, s katero je zaključil nastop. Pred solo kariero je bil Rob predvsem poznan kot Impellitteri pevec in iz tega obdobja je odigral Warrior, iz obdobja še starejšega projekta M.A.R.S. pa Nations Of Fire. Poleg nad Robovo vokalno predstavo je bila publika navdušena nad solažami kitarista Ricka Renstroma.
Death metal predstavniki dneva so v petek bili Amon Amarth, sicer nekoliko zgodnji, ampak vseeno... Nastop, ki je skoraj zrušil Balingen, so Vikingi začeli z Death in Fire, v nadaljnih 40 minutah pa so v glavnem predstavljali zadnji, ubijalski album Versus The World, vmes vržene stare klasike pa so v preobleki njihovega novega zvoka zvenele še boljše.
Po Švedih se je publika pod odrom krepko zamenjala, kajti na vrsti je bil hard rockovski band na festivalu, Axxis. Začeli so z Eyes Of A Darkness in številne fane takoj spravili v dobro razpoloženje. Njihov nastop je bil nekaj posebnega, kajti med dvema dnevoma sončnega vremena so bili edini nesrečneži, ki so nastopali v dežju. Kot iz škafa se je ulilo po nekaj skladbah in takrat so fani pokazali zvestobo bandu s tem, da niso zbežali na suho, ampak ostali in bodrili band do konca. Tudi Axxis se niso preveč ozirali na dež in s klasikami, ki so sledile na koncu končali nastop, ki ga gotovo ne bodo pozabili.
Norveški hard rock veterani TNT so bili naslednji iz vrste povratnikov, ki so nastopili na Bang Your Head!!! festivalu. Pred kratkim so izdali EP Give Me A Sign, tako da so poleg starejših znanih skladb odigrali tudi nekaj novega materiala. Lakota, žeja in tudi ne preveč navdušujoč nastop so našo ekipo »pregnali« izpod odra.
Ob pol štirih popoldan so s svojim thrashem začeli redni gostje evropskih festivalov, kanadski mojstri Annihilator. Tokrat prvič z novim vokalistom Daveom Paddenom, ki je zamenjal Joea Comeaua. Dave se je izkazal z vokalom, izpeljal je vse od novih komadov do starih klasik. Še nekoliko potrenira gibe frontmana, pa bo. Drugače se je band predstavil v odlični formi in odigral skrajšan set s prejšnje turneje, The Box, King Of The Kill, Refresh The Demon, Set The World On Fire, Ultra Motion, Phantasmagoria, Never Neverland, Alison Hell... Proti koncu nastopa je enemu izmed fanov uspelo priti na oder in z Jeffom je odigral »air-guitar« duel.
Best of program so odigrali tudi naslednji Dokken. Fani se nad Breaking The Chains, It's Not Love in ostalimi favoriti niso imeli kaj za pritoževati, zato pa bi lahko band v nastop vložil več elana in energije. Vodja banda, Don Dokken, se še vedno ne more sprijazniti, da so osemdeseta mimo in da nikoli več ne bo tako slaven, kot je bil. Zato se raje kot na nastop osredotoča na obleko publike. Tako se je “zapičil” v Mötley Crue majico enega od obiskovalcev, ki ga lahko najdete v galeriji (mogoče ga celo poznate) in ga napadel s “take off that fucking t-shirt”...
Sledili so Sodom, ki so kot vedno poskrbeli za pravo vojno! S set listo, kakršne smo že vajeni z lanskih festivalov, so v uro programa spravili vse od novih Among The Weirdcong ali Napalm In The Morning do legendarnega starega materiala Outbreak Of Evil ali Blasphemer. Poleg obvezne pirotehnike sta se pri The Saw Is The Law na oder priplazila še dva vojaka. Angelripper ni pozabil omeniti prihajajočega koncertnega albuma: »Če vsi tu kupite naš novi album, si lahko jaz kupim nov avto.«
Od Hammerfall kakšnega posebnega presenečenja ni bilo za pričakovati (če odmislimo kakšne »modne« oziroma scenske dodatke)... Prevečkrat smo jih že gledali, da bi lahko upali na kaj takega. Zato pa so odigrali še en konstantno dober, uigran in do potankosti naštudiran koncert. Joacim je imel (do tedaj najštevilčnejšo) publiko vseskozi pod kontrolo. Fani so se glasno odzivali na njegove nagovore in peli refrene. Ostali, predvsem Magnus in Oscar, pa glede »poziranja« na odru že skoraj nimata konkurence. Po Crimson Thunder je band zapustil oder in se po bučnem vzpodbujanju vrnil za dodatek. Sedemdeset minut dolg nastop se je zaključil z veliko pirotehnike, med drugim tudi z Oscarjeve kitare in Magnusovega bassa.
Set lista Hammerfall: Raiders Of The Storm, Metal Age, Way Of The Warrior, At The End Of The Rainbow, Legends Reborn, Hero's Return, Let The Hammer Fall, Renegade, Crimson Thunder, Heading The Call, Hearts On Fire, Hammerfall.
»Glas heavy metala« je bil headliner petka. Njegov skoraj dve uri trajajoči nastop je bil tak kot vedno. Popoln. Kdor ga je že kdaj slišal, ve, o čem govorimo. Dio, katerega glas si še vedno zasluži vso čast in slavo, in nadvse uigrani in profesionalni glasbeniki, ki ga obkrožajo, so poskrbeli za odličen zaključek dneva. S starimi in novimi Dio komadi, med katere so dodali nekaj Rainbow in Black Sabbath klasik. Njihovo glasbeno zaledje je res bogato in najboljše pri tem je, da iz turneje do turneje zelo menjajo set listo. Tako vedno »od nikoder« potegnejo kaj nepričakovanega. V Balingenu sem lahko štejemo I Speed At Night, Evil Eyes, legendarnega Stargazer, tudi Straight Through The Heart in Dream Evil ne igrajo ravno pogosto. Na festivalih so solo točke v glavnem odveč, kar pa ne velja za impresivni bobnarski solo Simona Wrighta z orkestralno spremljavo v drugem delu. Na mesto kitarista se je po albumu Killing The Dragon in turneji vrnil Craig Goldy, ki pa se po mojem (Matjaž) mnenju ne more primerjati z Dougom Aldrichem.
Set lista Dio: Killing The Dragon, Straight Through The Heart, Stargazer, Stand Up And Shout, drum solo, Mob Rules, Rock 'n' Roll, I Speed At Night, Lord Of The Last Day, Dream Evil, Evil Eyes, Holy Diver, Heaven And Hell, The Last In Line, Rainbow In The Dark, We Rock, Man On The Silver Mountain, Long Live Rock 'n' Roll.
S tem je bilo petkovega sporeda konec. No, vsaj kar se tiče dogajanja na koncertnem odru. Nekateri so sobotno jutro želeli počakati kar se da spočiti in so zavili v šotore, ostali pa so imeli na izbiro še mnoge druge alternative. Tisti, ki še niso imeli dovolj žive glasbe so lahko šli v klub WOM, kjer so okoli polnoči z nastopom začeli Blaze, za njimi pa so igrali še nemški power metalci Rebellion.

Medtem ko se večina še ni zavedala, da je že sobota, so ob 10.00 na odru že stali Hirax. Old-school thrasherji so bili idealni za »jutranjo telovadbo« pod odrom. Predvsem Katona W. DePeno je razganjalo od energije in marsikateri slavnejši pevec bi se lahko veliko naučil od simpatičnega frontmana. Pri zadnji skladbi se jim je na odru pridružil bivši Virgin Steele kitarist Jack Starr.
Tudi NWOBHM veterane Angel Witch smo že videli na festivalih. Tokrat so nastopili v spremenjeni postavi, poleg originalnega člana Kevina Heybourna so zasedbo dopolnjevali Bay Area veterani, Heathen člana Lee Altus (kitara) in Darren Minter (bobni) ter basist Jon Torres (Warning SF, ex- Laaz Rockit). Njihov nastop je bil sicer soliden, a s premalo življenja, energije in temu primerna (skromna) je bila tudi reakcija publike. Glede na to da so »promovirali« prvenec, bi se lahko bolje odrezali.
Čisto druga pesem je bila po pričakovanju pri Masterplan. Bivša »pumpkina« Roland Grapow in Uli Kusch ter vokalni biser Jorn Lande so z istoimenskim prvencem in turnejo s Hammerfall dokazali svoj izreden potencial, ki so ga tu z ogleda vrednim nastopom le še potrdili. Z najboljšimi skladbami z albuma Spirit Never Die, Kind Hearted Light, Enlighten Me, Bleeding Eyes, Soulburn, Crystal Night, Crawling From Hell so imeli številčno publiko vseskozi na svoji strani.
Nekoliko proti pričakovanjem so bili še boljšega odziva kot Masterplan deležni Brainstorm. A če je na odru frontman tipa Andy B. Franck potem to ni nikakršno presenečenje. Andy je med vsemi izvajalci na festivalu gotovo na odru pretekel največ. Ta trenutek je bil čisto na levi strani odra, čez par sekund na desni, nato pa spodaj v pitu med fani. Zelo redko srečaš pevca s toliko energije in povrhu še z izrednim vokalom. Tudi ostali člani so pokazali, da je band zelo uigrana in dinamična celota. Simpatije pa so si pridobili tudi z metanjem majic med publiko, Andy jih je moral zmetati več kot dvajset. Ker so v Balingenu nastopali le dva dni pred izidom albuma Soul Temptation, so seveda odigrali tudi nekaj novih skladb. Začeli so s Highs Without Lows, med optično privlačnejši del nastopa pa je sodila Shiva's Tears, pri kateri so na oder prišle tri orientalske plesalke, ki so se »pozibavale« v ritmu pesmi. Drugače so v set listi prevladovale Metus Mortis skladbe Blind Suffering, Hollow Hideway, Shadowland, Under Lights, s starejših albumov pa so odigrali Crush Depth.
Po dveletnem odmoru se je na koncertne odre vrnila multinacionalna zasedba Pink Cream 69, a tokrat ne kot kvartet temveč kvintet. Pri nastopih v živo jim bo nadalje zaradi težav z roko kitarista Armina Kofflerja namreč pomagal še en kitarist, Uwe Reitenauer. Keep Your Eyes On The Twisted je bil uvod v set listo narejeno po okusu fanov, ki so uživali, prepevali in »poplesavali« (predvsem ženski del občinstva) vse do zaključne Shame. Pevec David Readman se je pojavil z nekoliko skrajšanimi lasmi, kar na sam nastop seveda ni vplivalo; verjetno pa so njihove fanice še dolgo po koncertu razpravljale o novi frizuri. Sobota je bil za Pink Cream 69 gotovo dan za zapomniti. Po uspešnem nastopu so še formalno prešli k novi založbi SPV.
Ob pol treh je bil čas za uro Hypocrisy, ki so tudi tokrat »razturili«. S spremenjeno set-listo glede na lanske festivalske nastope, zato pa s presenečenjem, saj se jim je za predzadnji komad (Destruction priredbo Total Desaster) na odru pridružil Schmier. Poslovili so se z nepogrešljivo Roswell 47.
Naslednje nastopajoče je napovedal kar glavni organizator festivala Horst Oddermatt, saj Y&T sodijo med enega njegovih ljubših bandov. Njihov nastop so mnogi težko pričakovali, kajti Dave Meniketti je s svojim moštvom (od originalnih članov je manjkal le kitarist) prišel na nemške odre prvič po več kot dvajsetih letih. Tako se je kljub vročini pod odrom zbralo zelo veliko ljudi, ki so poslušali program njihovih največjih uspešnic; I Believe In You, Hell Or High Water, Midnight In Tokyo, Forever, pri kateri se jim je pridružil Dee Snider.
Letos jim je uspelo! Overkill namreč, ki so se z letošnjim nastopom opravičili za lansko odpoved (Bobbyjeve zdravstvene težave), pa še za slab zvok v Wacknu pred dvema letoma skupaj. Tokrat je šlo vse po maslu, od zvoka do nastopa banda, ki si, kadar je na odru, res zasluži naziv enega najboljših thrash bandov. Tudi oni so poskrbeli za svežo set listo, iz katere je sicer izpadla njihova velika klasika Rotten To The Core, smo pa zato slišali recimo In Union We Stand. Seveda po zaključni Fuck You nismo bili prikrajšani za Bobbyjev stagedive!
Ena izmed najbolj hvaležnih strank na nemških festivalih so vsekakor U.D.O.. Več kot tridesetletna kariera žive legende Uda Dirkschneiderja, v kateri je nanizal nešteto heavy metal klasik z Accept in tudi z U.D.O. so glavni razlog, da se med njihovim nastopom zbere nepregledna množica ljudi. Man And Machine ter Private Eye na začetku nastopa in Holy na začetku dodatka so bile edine U.D.O. pesmi v Balingenu, vse ostalo pa so bile acceptovske himne, Metal Heart, Midnight Highway, Living For Tonight, Princess Of The Dawn, Balls To The Wall (ob kateri je v zaodrju navdušeno prepeval sam Dee Snider), I'm A Rebel in Fast As A Shark. Set lista, ki si jo lahko samo želiš in ki jo na festivalskem nastopu od njih tudi pričakuješ. Vzdušje med njihovim nastopom je bilo fantastično in Udu ni preostalo nič drugega kot da se iz pevca prelevi v dirigenta entuziastičnega in zelo glasnega zbora – publike.
Mesto co-headlinerja je v soboto pripadlo Thin Lizzy. Ime, ki je zaznamovalo heavy metal zgodovino kot le malokatero, vendar je med Thin Lizzy iz obdobja zlatih časov in Thin Lizzy danes, brez karizmatičnega frontmana Phila Lynotta, ogromna razlika. Če bi Phil še živel, potem bi se (Matjaž) tega nastopa verjetno veselil kot majhen otrok, tako pa sem ga vzel le kot relaksacijo med odličnimi U.D.O. in velikim spektaklom, ki je sledil s Twisted Sister. In približno tako se je nastop tudi odvijal. Čeprav sta sedaj kitarista Scott Gorham in John Sykes, ki tudi poje, na odru ni bilo opaziti magije, še manj prave energije, ki bi publiko spodbudila k intenzivnejšemu sodelovanju. Tako je večina le stala na mestu, pri sebi prepevala in nastopajočim namenila aplavz ob koncu pesmi. Band je sicer igral zelo na nivoju, a kake volje, da bi zagreli publiko niti niso pokazali. Ob vseh velikih uspešnicah, ki so jih igrali, bi lahko iz nastopa iztržili več. Začeli so z Jailbreak, Waiting For An Alibi, Don't Believe A Word, sledili pa so China Town, Cold Sweat, Bad Reputation, Killer On The Loose, Still In Love With You, Rosalie, seveda Boys Are Back In Town in za konec še Black Rose.
Dee Snider was back in Balingen! Že pred dvema letoma je obljubil, da se vrne, a prišel ni sam. S seboj je pripeljal vse svoje »sestrice«, Jay Jay Frencha, Eddie Ojedo, A.J. Pera in Marka Mendoza; slednji edini ni bil v klasičnem Twisted Sister imageu, po katerem so sloveli za časa delovanja. Za uvod so skozi zvočnike spustili AC/DC klasiko It's A Long Way To The Top, nato pa se je z What You Don't Know (Sure Can Hurt You) začel največji party v zgodovini Bang Your Head!!! festivala. Snider je še bolj norel kot pred dvema letoma, k spektaklu pa so z izjemno dopadljivim nastopom pripomogli tudi ostali štirje. The Kids Are Back so odigrali kot drugo, nato pa Like A Knife In The Back, Stay Hungry, The Destroyer, Under The Blade... Balingen je norel. You Can't Stop Rock N' Roll, I Am (I'm Me), Fire Still Burns, Ride To Live Live To Ride, Shot 'em Down in prišel je čas za We're Not Gonna Take It. Publika je refren po koncu glasno pela še vsaj deset minut, tako da so zadnji del enega največjih hard&heavy hitov vseh časov odigrali še dvakrat. Še dobro da ga niso odigrali na koncu, ker jih publika še zelo dolgo ne bi spustila z odra. Twisted Sister so bili tako navdušeni, da so se za balado The Price usedli skupaj ter jo odigrali na prehodu med odrom in podaljškom odra. Dee si je med pesmimi velikokrat vzel čas za »pogovor« s publiko, proti koncu pa je med predstavitvijo banda do besede prišel še Jay Jay. Dejal je, da ni mogel verjeti, ko mu je Dee pravil o solo nastopu izpred dveh let in da to enostavno mora občutiti. Z »That's what I call loyalty,« je končal čustveno obarvani nagovor. Burn In Hell, I Believe In Rock N' Roll in prišel je nov vrhunec: »I WANNA ROCK...I WANT TO ROCK!!!« se je drlo dvajset tisoč »sick motherfuckerjev« v Balingenu. Po bobnarskem solu pa so v dodatku odigrali še Come Out And Play ter spektakel zaključili s S.M.F.
Set lista Twisted Sister: Intro – It's A Long Way To The Top (If You Wanna Rock'n'Roll), What You Don't Know (Sure Can Hurt You), Kids Are Back, Like A Knife In The Back, Stay Hungry, Destroyer, Be Chrool To Your Scuel, Under The Blade, You Can't Stop Rock 'n' Roll, I Am (I'm Me), The Fire Still Burns, Ride To Live, Live To Ride, Shoot 'em Down, We're Not Gonna Take It, The Price, I Believe In Rock 'n' Roll, Burn In Hell, I Wanna Rock, Come Out And Play, S.M.F.
Festival se je tudi letos zaključil po ustaljenem protokolu. Najprej ognjemet, potem afterparty – tako v backstageu kot tudi v party šotoru. Letos si festival zasluži še boljše ocene kot lani. Ne glede na dvajset in več tisoč obiskovalcev je bilo vzdušje domače, kot na nobenem festivalu. Varnostnikov sploh ni bilo opaziti, čeprav jih ni bilo malo, enako velja za prijazne policaje ob prizorišču. Prvič je bil postavljen EMP šotor, kjer so prirejali intervjuje z bandi, podpisovanja za fane ter predstavljali prihajajoče DVDje in koncertne albume izvajalcev kot Kreator, Edguy, Saxon, Primal Fear... Razočaranj praktično ni bilo, ozvočenje je bilo več ali manj kot se spodobi, celo pijača ni bila dražja kot lani. Vabljeni na Bang Your Head 2004!

Fotografije so poslikane s filmi Fuji.

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
14. 7. 2005Bang Your Head 2005 / Reportaže
4. 9. 2002Wacken Open Air 2002 / Reportaže
9. 9. 2004Wacken Open Air 2004 / Reportaže
6. 9. 2001Wacken Open Air 2001 / Reportaže
9. 7. 2007Bang Your Head 2007 / Reportaže
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
22. 10. 2018
Taake / Bölzer / One Tail, One Head / Slegest
Reportaža
12. 9. 2018
Abbath / Bæst / Kholn
Reportaža
5. 9. 2018
Steven Tyler & The Loving Mary Band / The Sisterhood Band
Reportaža
20. 8. 2018
WOA 2018 – potovanje v Wacken s Corduro
Reportaža
9. 8. 2018
Iron Maiden / Tremonti / Rhapsody Of Fire / The Raven Age
Reportaža
8. 8. 2018
Joe Satriani
Reportaža
7. 8. 2018
Metaldays 2018, 5. dan
Reportaža
6. 8. 2018
Metaldays 2018, 4. dan
KONCERTI & FESTIVALI
23. 10. 2018
Mystifier, Brüdny Skürwiel
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
24. 10. 2018
Stoned Jesus, Somali Yacht Club
Rockhouse, Salzburg, Avstrija
25. 10. 2018
Ozone Mama, Old Bridge Cartel
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
25. 10. 2018
KoD: Marax, Ways of a Heretic
Orto Bar, Ljubljana
25. 10. 2018
Ultha, Namet
AKC Attack, Medika, Zagreb
26. 10. 2018
Tomcat (horror show)
Orto Bar, Ljubljana