Na današnji dan
2011
Amon Amarth izdajo svoj osmi album Surfur Rising
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

REPORTAŽE

9. 7. 2007

Bang Your Head 2007

Balingen, Nemčija / 22. in 23. 6. 2007

Letos je festival Bang Your Head praznoval nič manj kot ducato obletnico (devetič zapored kot open air) in v predzadnjem vikendu v juniju se je v majhno mestece na jugu Nemčije nagnetel kup črnine. Četrtkov warm-up night so že pred leti po zaprtju lokalnega kluba preselili v dobrih deset kilometrov oddaljen kraj, zato se ogrevanja ob živi glasbi nismo udeležili, smo pa seveda obiskali t.i. party tent – šotor, v katerem so ob največjih metalskih hitih in ogromnih količinah piva večer popestrile eksotične plesalke. Slednje so največ dela naredile našemu Simonu, ki je ob nekontroliranem pritiskanju na sprožilec fotoaparata že prvi večer naredil za okoli 2Gb fotografij.
Po kratki noči je sledilo bujenje malo po deveti uri, saj se program v Balingenu začne ob desetih. Na srečo smo tudi letos za kampiranje dobili naš priljubljen Premiumplatz™, ki je od samega prizorišča oddaljen kakšnih dvesto metrov, nič dlje pa ni tudi do party šotora.
Kmalu po prihodu na prizorišče se je začelo zares. Nehvaležno mesto prvega banda na festivalu je tokrat pripadlo Italijanom. Power-progresivci Adramelch so od svojega začetka leta 1997 do sedaj izdali dva albuma (prvega 1988, drugega pa 2005), kljub temu pa so v Nemčiji dovolj popularni, da jih tako zgodaj pride poslušat lepo število ljudi. Kmalu je bilo jasno, zakaj. Gre za čisto drugačno glasbo, kot jo lahko pričakujemo od naših zahodnih sosedov, čeprav v besedilih opevajo razne bitke in križarske pohode. Že ob prvem poslušanju v živo gredo komadi lepo v uho in prepričan sem, da bi ob poprejšnjem poznavanju njihove glasbe še bolj užival v njihovem nastopu. Če tvoja diskografija obsega “cela” dva albuma, seveda v dobre pol ure lahko predstaviš izbor najboljših komadov z obeh izidov in to so Adramelch tudi storili. Predstavili so tudi obetajoč nov komad, ki naj bi izšel prej kot čez 17 let.
Odličen začetek petkovega sporeda je proti koncu prvega nastopa skazil dež. Mimogrede, napoved za cel vikend je bila izredno slaba; napovedan je bil dež, dnevne temperature pa naj bi se gibale okoli 16° C. Ulilo se je močno in asfaltno prizorišče je bilo hitro polno vode. Zato se je večji del publike umaknil stran, preostali pa so si ogledali švedske Iron Maiden – Wolf. Cela četverica je kljub temu dala vse od sebe, še posebaj se je publiko poskusil obdržati pred odrom pevec/kitarist Niklas Olsson. Setlisto so sestavljali prevsem novejši komadi, samonaslovljen prvenec pa so izpustili v celoti. S komadi, kot so I Will Kill Again, Evil Star, Steel-winged Savage Reaper, The Bite in podobnimi so navdušili maloštevilno publiko, zaslužili pa so si nagrado osmoljenec festivala, saj je dež popolnoma uničil nastop le njim. Več sreče prihodnjič!
Že med prvim komadov britanskih “dam” Girlschool je bilo naliva konec in pred odrom se je ponovno začela zbirati množica več ali manj premočenih fanov. Seveda, saj so bile že-nekaj-let-ne-več-mladenke prvi cukerček festivala. Nizale so hit za hitom, med komadi pa so s humorjem odlično vzpostavile kontakt s publiko, ki se je na šale dobro odzvala in vrnila uslugo z odličnim razpoloženjem.
Setlista Girlschool: C'mon Let's Go, Not For Sale, Hit And Run, Action, Screaming Blue Murder, You Got Me, Yeah Right, Race With The Devil, Demolition Boys, Emergency, Take It All Away.
Girlschool so odgnale dež (kako netipično za četverico žensk na kupu), Praying Mantis pa so celo priklicali nekaj sonca. Brata Troy, nov vokalist Mike Freeland in preostala člana banda so bili z nastopom vidno zadovoljni (glej Tinov nasmeh), prav tako publika, ki je dobila dozo starega britanskega melodičnega hard rocka. Močni, dvojni kitarski leadi, z glavnim se prepletajoč back vokali Andyja Burgessa so aduti Praying Mantis, ki v živo pričarajo nepozaben dogodek. V šest komadov dolgo setlisto so v komad Rise Up Against vrinili del Queen klasike We Will Rock You, za kaj več pa je bilo premalo časa.
Prvi band z one strani luže so bili Lethal, ki so svoje mesto dobili po odpovedi Steelheart. Tom in njegova progresivna druščina so večji del nastopa posvetili prvencu Programmed, ki med večino publike še vedno velja za njihov najboljši izdelek. Na komadih, kot so Programmed, What They've Done, Obscure The Sky, Swim Or Drown, Immune, Killing Machine je Tom dokazal, da njegove vokalne sposobnosti v sedemnajstih letih niso čisto nič upešale in da se dandanes mirno kosa s svojim vzornikom Geoffom Tateom in ga celo pusti za seboj.
Vicious Rumors so morali pred dvema letoma zaradi neurja v petek svoj nastop na festivalu oklestiti na štiri komade, tokrat pa so dobili večjo minutažo. Čeprav sem začetek njihovega nastopa zaradi predolge malice zamudil, sem del le ujel. Band je z novim vokalistom Jamesom Rivero pridobil odličnega pevca in živahnega frontmana, čeprav neživahnosti ne moremo očitati njegovemu predhodniku Brianu O'Connerju. Vedno nasmejan in komunikativen James pa je vseeno pika na i. Razen par komadov z lanskega albuma Warball so Američani nizali klasiko za klasiko, tu pa se je opazila edina pomankljivost Jamesa. Zaradi prezaposlenosti z ostalimi bandi (s pravkar od mrtvih obujenimi Helstar snemajo best of album, ki izide novembra) je imel le-ta očitno premalo časa, da bi se naučil vsa besedila na pamet, zato si je pomagal z listkom, prilepljenim na oder poleg setliste. To se pri klasikah, kot so Soldiers Of The Night z istoimenskega prvenca, March Or Die, Hellraiser, itd. prav gotovo ne bi smelo dogajati. No ja, človeku, ki je v svoji karieri pel pri takem številu velikih bandov, lahko to tokrat oprostimo. Do koncerta v Orto baru pa naj se le nauči besedila!
Švedski paket, ki sta ga sestavljala Evergrey in Dark Tranquillity sem si tokrat ogledal bolj od daleč in ta čas posvetil obisku stojnic z vso mogočo metal robo, seveda pa ob tako napornem dnevu paše kozarec piva.
Tempo so (kar malce preveč) umirili Thunder, ki so jih “stisnili” med dvoje Švede. Publika se je seveda čisto zamenjala, saj gre za popolnoma drug stil od bandov, s katerimi so si britanski rockerji delili oder. Danny Bowes je imel publiko lepo “pod kontrolo”: “Everybody clap your hands! Even I can do it”. “No ja, če pa uspe temu starcu, zakaj ne bi nam”, si je mislila večina in pridno sodelovala. Kljub aktivni publiki in kvalitetni izvedbi glasbe se nekako nisem uspel znebiti občutka, da bi Thunder bolj sodili na festival Rock Of Ages, dvojček festivala Bang Your Head (isti organizatorji), ki je bolj rockersko obarvan.
Tega sigurno ne bi mogli reči za Amon Amarth, ki so sledili. Vikingi so poskrbeli za ponovno menjavo publike pred odrom in sedaj je šlo zares. Že takoj na začetku smo bli priča boju Vikingov na odru, med komadi Cry Of The Black Birds, Masters Of War, Fate Of Norns, Pursuit Of Vikings, Asator, ... pa so se igrali z ognjem, še posebej med Death In Fire. Kot vedno odličen nastop, lahko pa bi vseeno zamenjali setlisto, ki je na vseh festivalih skoraj identična. Pri šestih albumih je izbira komadov gotovo večja od te, s katero nas nenehno napadajo.
Ronnie James Dio, Tony Iommi, Geezer Butler, Vinnie Appice. Black Sabbath? Ne, Heaven And Hell. Band, od katerega sem letos na festivalu pričakoval največ in hkrati band, ki me je pravzaprav najbolj razočaral, čeprav še vedno ne vem točno, kaj je bilo narobe. Kljub dobro odigranemu koncertu (je od takih imen pričakovati kaj drugega?!), solidnemu vokalnemu nastopu je manjkalo nekaj, manjkala je tista magija med bandom in publiko, ki jo lahko začutite med nekaterimi nastopi. Tega žal tukaj ni bilo in dlake na rokah so ostale pri rokah, namesto da bi se postavile pokonci. Publika je bila presenetljivo popolnoma hladna in veliko manjša od pričakovanj vseh, s katerimi sem govoril po nastopu. Le redki v publiki so pomagali Diu pri petju, roke v zraku so bile bolj redek pojav od pričakovanega. Ob takem vzdušju sta bila bobnarski in kitarski solo seveda še bolj odveč kot ponavadi. Tudi na kakih dvajset minut raztegnjen Heaven And Hell ni nič pripomogel k boljši atmosferi. Vseeno smo videli legende v akciji in tega ne vidiš vsak dan. Če niste res velik fan Black Sabbath, si raje oglejte kakšen Diov solo koncert.
Setlista Heaven And Hell: E5150 (Intro), The Mob Rules, Children Of The Sea, I, The Sign Of The Southern Cross, Voodoo, The Devil Cried, drum solo, Computer God, Falling Off The Edge Of The World, Shadow Of The Wind, guitar solo, Die Young, Heaven And Hell, Neon Knights.
Po “krajšem” obisku party šotora je sledil krajši počitek, (pre)kmalu pa je bila ura devet in počasi se je začel drug dan festivala. Tokrat so organizatorji pripravili presenečenje in na seznam vrinili še en band, ki je svoj nastop začel ob 9:30. Gre za mlade Američane Age Of Evil (večji del banda je še mladoleten), ki so na warm-up nastopu pustili tako dober vtis, da so si zaslužili mesto na velikem odru. Nekateri bandi za to potrebujejo 20-30 let, fantje pa so skupaj stari približno toliko, kot sam Dio. Žal njihov nastop ni bil nikjer najavljen, zato smo jih poslušali izpred avta in šotorov.
Sledili so njihovi rojaki Archer, ki pa so prav tako dokaj mlada zasedba. Trio je predstavil uspešno mešanico rock'n'rolla in metala, v njihovi glasbi se prepletajo vplivi od Black Label Society do Metallice. Soliden uvod v sobotni spored.
Mystic Prophecy so bili prvi domač band na festivalu. Tako so že pred enajsto uro prišli na svoj račun ljubitelji power metala s priokusom ameriške šole. Med preigravanjem starejšega materiala so umestili tudi nov komad Dark Forces, ki izide oktobra na albumu Satanic Curses. Udaren nastop peterice in energičen frontman R.D. Liapakis sta bila zagotovilo za prijetno budnico vseh prisotnih. Navdušenje se je kmalu poleglo, ko so na oder stopili Powermad. Čisto možno, da gre drugače za dober live band, a tokrat tega nismo mogli preveriti, ker je bil tonski tehnik očitno gluh. Na mestu, kjer sem najprej stal, se je namreč slišala le ritem sekcija, občasno se je vmes pojavil tudi nadležen vokal Joela DuBaya (Buco iz skupine Eruption bi ga lahko imel za idola), a to je bilo tudi vse. OK, včasih veter nosi glasbo sem ter tja, zato sem si par komadov ogledal še s štirih drugih pozicij. A-a, povsod je bilo enako katastrofalno. Žal. Powermad sicer sodijo v kategorijo tipičnih BYH bandov, ki jih organizator potegne iz naftalina in jih predstavi publiki. Glede na to, da je bil med publiko opažen tudi Rok Marolt, lahko kmalu pričakujemo Weeping Willow ob desetih zjutraj v Balingenu?
Čisto nasprotje je bilo pri Dancih Mercenary. Šesterica je pripravila tak šus, da njihov nastop mirno lahko štejemo med najboljše na tem festivalu. Bratoma Sandager (Mikkel – vokal, Morten – klaviature in vokal) sej je lani na vokalu pridružil še nov basist René Pedersen in vokalna trojica res deluje uigrano kot švicarska ura. Mercenary so pokazali šolski primer, kako mora zveneti modernejši metal.
Če bi se tako stopnjevalo, bi le redki zdržali do večera, zato so vse skupaj malce umirili Amorphis. Tomi je bil na začetku preveč zadržan (tudi on si je pri večini komadov moral pomagati s “plonk listkom”) in umirjen, tudi zvok ni bil najboljši. Na srečo se je oboje kmalu spremenilo in fani so dobili, kar so pričakovali.
Sledil je še en finski band in Fintroll so spremenili prizorišče v kmečko/gozdarsko/gasilsko veselico, na kateri se vsi pijani na robu kome vrtijo in plešejo do onemoglosti. Bierpause! Seveda čim dlje možno od odra.
Ko so pospravili senik in počistili gnoj, so program nadaljevali Brainstorm. Fantje so v dolgih, garanja polnih letih dokazali, da spadajo v prvo ligo ne samo domače, ampak svetovne scene. Band na odru vedno da vse od sebe, frontman Andy B. Franck pa je eden izmed boljših frontmanov nove generacije. Pred komadom Blind Suffering so se pošalili z Manowar in podobnimi, saj se je Andy na oder pripeljal z mini chopperjem in ga “kurblal”.
S humorjem so popestrili nastop tudi starci Nazareth, ki so pozitivno presenetili. Glede na leta ga še vedno dobro žagajo. “Ko smo pisali ta komad pred stopetdesetimi leti, sem bil še mlad, lep in močan”, se je pošalil Dan McCafferty, ki jih sicer res šteje blizu 200, a se to ne pozna na vokalu. Eno za drugo so nizali uspešnice ala Razamanaz, This Flight Tonight, Dream On, Love Hurts, itd.
I'm Blind In Balingen, bi si lahko prepevali zvečer v šotoru, Blackie & Co. pa so nam tokrat pripravili standardni, a udarni repertoar. Po začetnih problemih z introm (ni in ni jim ga uspelo zavrteti), je četvorica napadla oder kar brez intra direktno v medley On Your Knees/Inside The Electric Circus. Impozanten mikrofon v obliki balance je vokalno izredno razpoložen Blackie tokrat pustil doma, tako da guganja ni bilo, je pa zato več tekal po odru. Medleyu so sledili starejši komadi Hate To Love Me, L.O.V.E. Machine, Wild Child, nato pa je bil čas za predstavitev novega albuma Dominator, s katerega smo lahko slišali Take Me Up in The Burning Man. Do konca seveda ni šlo brez klasik: The Idol, I Wanna Be Somebody, Chainsaw Charlie in za konec še Blind In Texas. Slaba stran koncerta je bil le občasno slab zvok (na trenutke se na levi strani ni slišalo bobnov).
Hammerfall so band, ki mu lahko priznamo velik del zaslug za obuditev heavy metala v koncu devetdesetih let, žal pa so se po drugem albumu nekako izgubili v sivem povprečju in razen stare slave od njih ni ostalo nič. Edina novost v zadnjem času je povratek basista Fredrika Larssona, to je pa tudi edina novost pri bandu. Zlajnani, glasbeno podpovprečni komadi jim res ne morejo biti v čast. Njihov nastop je bil kljub mnogoštevilni publiki in zanimivem arzenalu pirotehnike precej dolgočasen ravno zaradi prej omenjenih slabosti. Namesto poslušanja biserov, kot so npr. The Fire Burns Forever sem si raje privoščil pavzo in koncert ogledal od daleč. Škoda energije.
Po 21 bandih (če ne štejemo presenečenja v obliki Age Of Evil) je bil čas za zadnji band. Edguy so po njihovih besedah vedno znova zavračali nastop na festivalu in raje čakali, da jih povabijo kot headlinerje. Čakanje se je izplačalo, saj jim kakšno drugo mesto kot headlinersko nikakor ne paše. Vedno hiperaktiven Tobias Sammet, ki definitivno sodi med top tri frontmane nove generacije, je tudi tokrat nenehno stresal šale na račun vseh, od njihovega managerja do fanov nogometnega kluba Vfb Stuttgart. Tokrat smo imeli srečo, da je bil vsaj toliko trezen, da ni mešal kitic, kot se mu je to dogajalo predlani na festivalu Masters Of Rock na Češkem. V stotih minutah programa so se sprehodili skozi svojo zgodovino, se vmes dotaknili tudi stranskega projekta Avantasia, končali pa s himno King Of Fools. Seveda vmes ni šlo brez delitve publiko na levo in desno stran z obveznimi ooooooooooooooooooooo deli.
Setlista: Mysteria, Sacrifice, Lavatory Love Machine, Tears Of A Mandrake, Wake Up The King, Sleep With The Fire/The Piper Never Dies, Superheroes, drum solo, Scarlet Rose, Save Me, Fallen Angel, Avantasia, King Of Fools.
Za konec festivala je kot ponavadi sledil ognjemet, ki pa se nam je zdel manjši in krajši kot poprej, a je bil vseeno vreden ogleda. Še par kozarčkov v šotoru za novinarje, par v party šotoru, nato pa je bil čas za počitek in dolgo pot dobrih šest ur kasneje.
Upam, da trinajst ne bo nesrečna številka za festival Bang Your Head. Se vidimo 27. junija!

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
21. 8. 2006Metal Camp 2006 / Reportaže
9. 9. 2004Wacken Open Air 2004 / Reportaže
5. 8. 2003Bang Your Head 2003 / Reportaže
4. 9. 2002Wacken Open Air 2002 / Reportaže
6. 9. 2001Wacken Open Air 2001 / Reportaže
KONCERTI & FESTIVALI
28. 3. 2024
Inferno Metal Festival 2024
Rockefeller / John Dee / Sentrum Scene, Oslo, Norveška
28. 3. 2024
KoD: Glista, Prototype 5, Black Camo
Menza pri koritu, Metelkova, Ljubljana
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija