Na današnji dan
2011
Vicious Rumors izdajo svoj deseti album Razorback Killers
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

REPORTAŽE

18. 7. 2014

Bang Your Head 2014, day I

Balingen, Nemčija / 11. 7. 2014

Kar lepo število let se je že obrnilo od zadnje reportaže festivala BYH na vašem najljubšem spletnem portalu, zato se spodobi, da ta klasični festival najprej okvirno predstavim. Bang Your Head je tradicionalni nemški metal festival, ki se nagiba na stran tradicionalnega hard'n'heavy ter thrash metala, povprečna starost obiskovalcev pa se giblje nekje nad trideset let. Tokratna edicija je bila že devetnajsta po vrsti, kot že zadnjih nekaj let pa se je dogajanju na velikem zunanjem odru v večernih urah pridružila tudi dvorana ob njem, kjer so nastopali obskurnejši, mlajši oziroma žanrsko odklonski bandi, pred uradnim začetkom pa je bil seveda ogrevalni večer. Festival, ki se odvija v industrijski coni mesteca Balingen, kakih 70 km pod Stuttgartom, je letos gostil dobrih 10.000 heavy metala lačnih glav, ki jim je kljub drugačnim napovedim prizaneslo tudi vreme, saj nam je razen nekaj kratkih ploh v glavo ves čas sijalo sonce.

Ogrevanje z Victory in Grave Digger smo letos izpustili. Festival se je zame tako začel v petek zjutraj, ko so veliki oder otvorili domačini iz Balingena, tevtonski thrasherji Traitor, ki so v zadnjem trenutku vskočili kot zamenjava za odpadle žanrske sorodnike Warrant (slednji nimajo nobene veze s komadom Cherry Pie!). Skupina je imela pod odrom močno podporo, iz zvočnikov pa je na nas grmel preprost in udaren švabski thrash, morda malce bolj melodičen od tipičnih predstavnikov tega žanra. Zanimivo, kul za otvoritev, a nič posebnega. Vsekakor pa mnogo bolje od naslednjega predstavnika švabskega thrasha Accu§er. Za band sem sicer slišal velikokrat, a nikoli njihove glasbe, in prvo srečanje me je pustilo povsem hladnega. Živ dolgčas! Povsem ravni komadi. Enoličen vokal in statičen nastop sta me hitro spomnila, da je ura še zelo zgodnja, in kaj kmalu se mi je začelo krepko zehati. Legende gor al' dol, tole me res ni prepričalo.

Sledili so skriti dragulji heavy metala – Warlord. Po lanski zares težko pričakovani vrnitvi in vrhunskem nastopu na festivalu Keep It True! sem imel sam glede nastopa zares visoka pričakovanja, ki pa to pot žal niso bila izpolnjena. Warlord so očitno za na oder za manjše dvorane in klube, veliki odprti dogodki sredi dneva pa odpihnejo vso magijo skupine. Precej statičnega nastopa ni mogel rešiti niti zares odlični pevec Nicholas Leptos, skupini pa je zelo nagajal tudi zvok oziroma tonski mojster, ki mu dolgo ni uspelo umestiti klaviatur v zvočno sliko, tako da smo bili med prvimi komadi deležni zgolj več zaporednih glasnih piskov čez ozvočenje. Kasneje je imel session kitarist Paolo Viani na levi strani odra še težave s svojo kitaro in vse skupaj se je odražalo na nedoživetem nastopu. Poleg pevca Nicka pa je treba pohvaliti še odličnega session basista Garyja Wehrkampa (ex Shadow Gallery), ki je fantastično izpeljanim basovskim linijam dodal še vrhunsko odpete vokalne terce. Razočaranje je predstavljala tudi setlista, saj so izpustili legendarna komada Penny for a Poor Man in Lost and Lonely Days, nanjo pa uvrstili razvlečeno 70.000 Sorrows z nove plošče in Winds of Thor s pred dobrim desetletjem izdane Rising Out of the Ashes.

Warlordom je sledila podobno kultna glam metal skupina Vain. Davy Vain je kariero začel kot producent (med drugim je odgovoren za zvok debitantske plošče Death Angel, The Ultra-violence), nato pa sestavil skupino, jo imenoval po sebi in leta 1989 izdal izredno čislani prvenec No Respect. Prišel je grunge in znana zgodba, a danes Davy ob spremljavi mlajših glasbenikov še vedno nosi plamenico skupine Vain in ti vsake toliko odigrajo kak koncert v Evropi. Zares redka priložnost, ki je torej ne gre izpustiti. Vain so odprli nastop s klasiko Secrets in takoj je bilo jasno, da gre za izvrstno uigrano skupino, kjer posebej izstopa Davyjev povsem ohranjeni vokal, ki do največjega efekta pride v refrenih, ko ga podprejo še izpiljeni spremljevalni vokali ostalih članov zasedbe. 50-minutni nastop je potekal v znamenju legendarnega prvenca, s katerega smo lahko slišali prej omenjeno Secrets pa No Respect, Icy in seveda klasiko Beat the Bullet, žal pa je to pot izostala še ena legendarna, Who's Watching You. Odlična energija se je z odra preselila med publiko, ki je prvič po Traitor zares aktivno sodelovala in s tem dala skupini vedeti, da je klasični west-coast sleaze popularen tudi v centralni Evropi.

Vain so sledili še eni predstavniki sleaze metala, Kissin' Dynamite. Švabi (dobesedno, saj prihajajo iz pokrajine Swabia) sedaj že skoraj polno desetletje tekajo gor in dol po Evropi in veljajo za nekakšne naslednike Edguy. Energičen nastop peterice, katere pevec Hansi bi gladko lahko igral dvojnika princa Joffa iz popularne serije Game of Thrones, smo lahko že lani občudovali na festivalu Metaldays, a na domači grudi stvar izpade še bolj spektakularno. Profesionalno oddelano, energično in natančno odigrano – vse to loči Kissin' Dynamite od poplave podobnih bandov. Z zaključnim rušilcem Money, Sex and Power pa so si publiko dokončno podredili in ob predpostavki, da bodo s prihajajočim albumom Megalomania končno naredili tudi korak naprej v pisanju skladb, verjetno ni več daleč dan, ko bodo Kissin' Dyamite tudi headlinerji festivala BYH.

Po sleazu pa je bil čas za heavy šus v žilo – Riot V! Skupina, v kateri se postava menja bolj kot moški v postelji Pamele Anderson, je bila pred dobrim letom na hudi preizkušnji, saj je umrl njen oče in edini stalni član Mark Reale. Usoda skupine nekaj časa ni bila jasna, a nato sta se Don Van Stavern in Mike Flyntz z blagoslovom Markovega očeta Tonyja odločila nadaljevati zgodbo pod imenom Riot V in v skupino pripeljala kitarista Nicka Leeja, bobnarja Franka Gilchriesta (Virgine Steele, Liege Lord) in fenomenalnega pevca Todda Michaela Halla. Slednji zveni kot perfekten odlitek legendarnega Tonyja Moora iz obdobja Thundersteel, zato ni čudno, da glavnina setliste bazira na tem obdobju. Tako smo lahko slišali perfektno izvedene Fight or Fall, Johnny's Back, Bloodstreets, Flight of the Warrior in Thundersteel, tem pa so se pridružile še klasike Narita in Swords and Tequila ter Metal Warrior s prihajajoče plošče Unleash the Fire in Wings are for Angels z Markove poslednje plošče Immortal Soul. Spektakularen predogled nastopa, ki nas čaka v četrtek v Tolminu in ki ga nikakor ne gre zamuditi.

Na Bang Your Headu za ljubitelje metal klasik ni predaha. Komaj so oder zapustili Riot, že so ga zasedli njihovi rojaki Exodus. Še pred nekaj meseci bi nastop »eksičev« zaradi antipatičnega frontmana Roba Dukesa gladko izpustil, a tokrat se je premierno predstavila njegova nova/stara zamenjava, legendarni Steve »Zetro« Souza, kar je narekovalo obvezen ogled nastopa. In imeli smo kaj videti; divja energija, značilna za Exodus, je bila tokrat še bolj izrazita, Zetro je ves čas fantastično vodil nastop in podžigal zelo spodoben moshpit, ob tem pa Nemcem pihal na dušo s hvaljenjem Kreator, Sodom in Destruction. Iz ozvočenja so grmele klasike – Piranha, Toxic Waltz, War Is My Shepherd in Bonded by Blood so mlado in staro pripravile do popolnega zlitja s skupino in bradati Gary Holt se je skoraj ves čas nastopa netipično prešerno smejal. Zares neverjetno razliko v skupini je naredila menjava frontmana in v dobro Exodus upam, da se Zetra ne znebijo nikoli več.

Za dozo brutalnega thrash metala pa doza hard rock klasik - Michael Schenker's Temple of Rock. Začelo se je odlično, saj je stari lisjak odprl koncert z UFO klasiko klasik Doctor Doctor. A ni bilo vse rožnato, saj vokalist Michael Voss niti z vizualno podobo niti z nastopom, še najmanj pa z vokalom ne dosega eminentnih predhodnikov na mestu vokalista te zasedbe. Tako je solidna instrumentalna podlaga ostala v ozadju, v ospredje pa je stopil Voss oziroma njegov trud doseganja zahtevnih višin, ki so prepogosto ostale nedosegljive. Po nekaj komadih sem se umaknil v ozadje na zasluženo pivo in čakal naslednje nastope.

In prišel je šok dneva, Sebastian Bach. Vsem, ki ste se pred dobrima dvema tednoma ob koncertu Skid Row na Lentu pritoževali, da gre pri Skidih brez Bacha za cover band, sporočam to – POJMA NIMATE. Tako grozljivo sfušanega koncerta nisem videl še nikoli. Ego laufa na 100.000 obratih, vokalne sposobnosti pa so na Kelvinovi nuli. Resno, moja zlata ribica bi verjetno zvenela kot Ana Netrebko v primerjavi s sranjem, ki nam ga je serviral »lepi«. Ko je začel masakrirati 18 and Life, sem se skupaj z večino treznih obiskovalcev pobral s prizorišča in jo mahnil v štacuno po mrzlo pivo. Več njih. V bistvu na celem svetu ni zadosti piva, da bi pozabil tole grozljivo sramoto od koncerta. Vsem, ki imate možnost ali namen gledati tega tipa v živo, resno svetujem, da se greste namesto tega klistirat. Tudi z žvepleno kislino, če je treba. Vsaj ušesa bodo ostala cela. Tole poročilo namreč ni imelo namena biti tako ostro, a sem se na prizorišče po popitem pivu vrnil prehitro in slišal še masakriranje balade I Remember You. In nato je postalo tako ostro. Kaj dela legenda bobnanja Bobby Jarzombek v spremljevalnem bandu tega klovna, verjetno ve samo on. No, pa njegov bančni račun, jasno. Tragedija.

Na prizorišče sem se vrnil med zadnjo atrakcijo večera, retrospektivo kariere Axla Rudija Pella. Triurni show presenečenj je odprl z nastopom bivšega pevca, legendarnega Jeffa Scotta Sota, ki je odpel tri komade, preden je mikrofon predal aktualnemu vokalistu, nespornemu prvaku hard rock vokala Joeyu Gioelliju. Na bobnih ga od lani namesto Mika Terrana spremlja prav tako legendarni Bobby Rondinelli (ex Black Sabbath, ex Blue Oyster Cult, ex Quiet Riot). Axel se je v prvih dveh urah in nekaj minutah sprehodil po svoji diskografiji, ki mi ni preveč poznana, premagovala pa me je tudi utrujenost in sem se zato odpravil proti šotoru. Napaka prve klase – Axel je z gostujočimi vokalisti namreč odigral »venček domačih« – nekaj legendarnih skladb svojega idola Ritchieja Blackmora. Tako sem iz šotora poslušal Black Night, Since You've Been Gone in Smoke on the Water z vokalnimi vložki Doogieja Whita in Ronnieja Atkinsa (Pretty Maids). Tako je to, če cel dan festivala (z izjemo teroriziranja Bacha) ničesar ne spiješ – utrujenost te pobere. :) A čakal nas je še en dan in še ena gora legend ...

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
26. 10. 2016Loud Park 2016 / Reportaže
2. 7. 2013Sweden Rock Festival 2012, 1. dan / Reportaže
20. 7. 2006Bang Your Head 2006 / Reportaže
14. 7. 2005Bang Your Head 2005 / Reportaže
20. 7. 2004Bang Your Head 2004 / Reportaže
KONCERTI & FESTIVALI
28. 3. 2024
Inferno Metal Festival 2024
Rockefeller / John Dee / Sentrum Scene, Oslo, Norveška
28. 3. 2024
KoD: Glista, Prototype 5, Black Camo
Menza pri koritu, Metelkova, Ljubljana
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija