REPORTAŽE

27. 10. 2009

Brutal Assault 2009

Jožefova trdnjava, Jaromer, Češka / 6.–8. 8. 2009

Kljub slabim vtisom iz leta 2007 zaradi površne organizacije, ki se je najbolj kazala predvsem v varnosti, smo Čehom le dali še eno priložnost. Povod za to je bil seveda neverjetno dober nabor skupin. Težko reči, da je imel katerikoli drug festival v Evropi tako dobro izbiro death metal skupin. Ni pa šlo samo za death metal, temveč so svoje dobili tudi oboževalci black in thrash metala ter hardcora.
Napredek je festival pokazal že dan pred uradnim začetkom, ko se je dalo lepo sprehoditi do prizorišča, kjer so že obratovale pivnice in bile dokaj polne obiskovalcev, ki so že podlegali od ogromne količine prepitega piva, ki je na žalost bil preveč razredčen, a še vedno piten. Varnost je občutno napredovala. Tako je bilo na voljo doplačati za VIP kamp, ki je bil ograjen in dodatno varovan. Tamkajšnji varnostniki pa so delali obhode (baje) vsako uro.
A gremo raje dalje na prvi dan, ko so pričele skupine igrati na obeh odrih. Izkazalo se je, da obiskovalec rabi veliko kondicije, da lahko pogleda 17 skupin v enem dnevu. In če je imel srečo, je imel premora le pet minut, če si je želel ogledati naslednjo skupino, kar se je pravzaprav dogajalo z mnogimi. Sicer je bil prvi dan še blag proti naslednjima dvema. Prva skupina je začela šele ob treh popoldan, pa tudi pretiranega zanimanja ni še bilo. Tako da se je Flowers For Whore in The Lucifer Principle lepo spustilo. Malo več publike je ožela matematična deathcore zasedba War From Harlots, ki je napram vsem deathcore skupinam pokazala malce več kompleksnosti, kar je bilo presenetljivo, da se ne vrti vse okrog enega breakdowna.
Po koncu ameriških norcev je na desnem odru, imenovanem Metalshop stage, nastopila švedska moderna thrash zasedba Darkane, ki se je predstavila z novim vokalistom. Skupina je v pol ure predstavila izbor skladb z zadnjih treh albumov. Prepričljivo, a na čase je delovalo, da se vse vrti okrog izstopajočega bobnarja Petra Wildoerja, ki sedaj kruh služi tudi s Pestilence.
Niti pet minut po koncu Darkane so na levi oder, imenovan Obscure stage, stopili deathcorovci Carnifex, ki so navdušili s pošteno globokim zvokom, kar je bilo tudi vse. Carnifex so dokaz, da je deathcore zavil v napačno smer. Baziranje skladb na podlagi nekaj grind/death riffov, ki so centrirane na breakdowne, je slabo in nedomiselno.
Madball, »worldwide hardcore representatives from Nu York«, so sesuli sceno do konca. Štirje norci, katerih frontman Freddy ne pozna mirovanja, so nas popeljali skozi fantastičen set, sestavljen predvsem iz komadov s plošče Set It Off. Malce slabši zvok, a vseeno dobri kot vedno. Madball = New York Hardcore. Tudi na Češkem.
Pretirane pozornosti Izraelcem Orphaned Land žal nismo namenili, ker si je bilo potrebno vzeti čas za premor oziroma hladitev s pivom, saj je bila vročina enostavno brutalna. Ob devetih zvečer so bili na Metalshop stageu napovedani Pain, ki končno zaključujejo svoje dolgo turnejsko obdobje in se bo zatem njihov vodja posvetil Hypocrisy. Seveda Peter Tägtgren ni razočaral. Sprva sta bili odigrani dve novi skladbi, nato pa je sledil standardni repertoar, ki je vključeval Zombie Slam, Suicide Machine, End Of The Line, Nailed To The Ground, Same Old Song in seveda Shut Your Mouth. Dovolj je bilo techno metala, še posebej pa Pain, ker vsi govorijo le še o Hypocrisy. Tako da upamo, da bodo Pain kake tri leta počivali.
Biohazard so popolnoma izkoristili lastnost levega odra, in sicer zelo glasen zvok. Nastop Newyorčanov je bil poseben, saj je bil zadnji koncert »reunion« turneje, na katerem pa je tudi bobnar Danny slavil svoj 40. rojstni dan. Band je bil popolnoma dinamičen in nor, kljub nekakšnim tehničnim težavam. Za zabavo je skrbel predvsem pevec/basist Evan, ki je na oder poklical vsa dekleta iz publike in so skupaj – kot parodija vseh gangsta spotov – odigrali in odplesali priredbo We Ain't Goin' Out Like That od Cypress Hill.
Med Bioahazard je medtem prišlo obvestilo, da se bodo Cynic prestavili na kasnejšo uro. Razlog naj bi bil v tem, da je oprema ostala v Londonu, kar naj bi privedlo še do dodatnih težav. Namesto tega so bili za tisti čas napovedani Brutal Truth. Ameriški grinderji so očitno pozabili, da vaja ni tako slaba stvar in da tudi tone prekajene trave ne pomagajo, če v osnovi zveniš kot »razštelan orkester«. Edina dobra stvar je bil vokalist Kevin, ki še vedno lovi pesmi s svojimi besedili in poje totalno mimo, medtem ko sta boben in kitara – grindcore gor ali dol – bila popolnoma porazna. In ne – tudi Dan Lilker ne pomaga. Je pa legenda.
Za slabim nastopom Brutal Truth je bil Obscure oder rezerviran za folk metalce Turisas, ki je bil presenetljivo napolnjen s publiko. Nekateri oboževalci so se jim poklonili tako, da so bili namazani podobno kot skupina. Zanimivo, da so Turisas, kljub death metalski prevladi, imeli odličen odziv ne glede na harmoniko v zasedbi.
Dan se je približeval koncu, po Turisas so nastopili še Mithras, ki smo jih žal spregledali in na koncu še Cynic, ki jih je marsikdo izpustil zaradi same utrujenosti.

Prvi dan je minil dokaj naporno, a drugi je obetal še več, kar je pomenilo za mnoge še več gibanja. Čehom je treba priznati, da so v štirinajsti izvedbi festivala, sicer šele tretjič na tej lokaciji (Jaromer), občutno napredovali. Izbira hrane je bila ogromna, pa tudi bolj okusna kot pred dvema letoma. Merchandise šotorov je bilo veliko, vendar so bile cene ponekod že krepko zasoljene oziroma napram Metalcampu ni bilo kaj ceneje. Tisti, ki jim kakšna skupina ni ustrezala, so se lahko napotili v cirkuški šotor, kjer so si lahko ogledovali vse mogoče grozljivke, ki so bile sinhronizirane v Češčino in ko nečeški obiskovalec zasliši še v grozljivki: »Počkaj me, kurva!«, mu smeh ne uide. Posebej je treba pohvaliti tuše, ki so delovali na žetone približno pet minut, kar je bilo za vsakega dovolj, razen kakšni italijanski šminkerji so bili verjetno nezadovoljni, ker so morali porabiti več kot en žeton. Resda je bilo pivo na prizorišču poceni, a to ni veljalo za hrano, ki se ponaša s podobnimi cenami kot pri nas.
Prva skupina je bila napovedana že ob desetih, mnogi so jo izpustili zaradi treznenja, odhoda po nakupih. A mnogim tudi ni uspelo, ker je bila še pred opoldnevom napovedana nemška tehnična death metal senzacija Obscura, ki je morala v najhujši vročini zdržati pol ure. Verjetno je bila vročina tudi kriva, da se skupina ni uspela pokazati v pravi luči. Skladb s prvega albuma ni bilo moč slišati, kar je pevec razložil: »Igrali bomo le skladbe z zadnjega albuma, ker je prvi album sranje.« No, bolj iskrene razlage obiskovalec verjetno ne more dobiti.
Tempo tega dneva je bil zopet naporen. Resda se Slovakom Depresy ni namenjalo neke pozornosti, a so za njimi malce več zanimanja poželi Tasmanci Psycroptic, ki so mnogim že znani ter so v pičle pol ure predstavili izredno hiter in tehničen death metal. Za njimi je na Obscure odru nastopila malce posebna black metalska zasedba Negura Bunget, ki so v svojo glasbo vpeljali še kakšen drugačen inštrument, kot je bil ksilofon. Vredno ogleda, a mnogi so se raje hladili v senci s hladnim pivom.
Švedski Vomitory so predstavili komade z vseh plošč in kljub slabemu zvoku odigrali res nasilen nastop. Death metal kot se šika je bil vrhunec že samo zaradi peklenskih riffov in mastno zvenečih bobnov. Je pa čudno, da vmesne komunikacije ne opravlja pevec, temveč kitarist. Sramežljivost?
Po švedski brutalni sili je bil čas za odmor, kar je pomenilo izpust grinderjev Gadget ter švedskih legend Grave. Seveda se je veliko pričakovalo od progresivne zasedbe Atheist, ki se nikakor niso uspeli uskladit na tonski vaji, kar je pripomoglo h krajšanju njihovega nastopa. Ne glede na morda slab zbok, so Atheist legende in ogled take zasedbe je nekaj res posebnega. Vodili so nas skozi vse plošče, s poudarkom na Elements in to počeli tako dobro, da je kljub slabšemu zvoku padla marsikatera čeljust. Frontman Kelly ni ravno najboljši v vlogi animatorja, ima pa dovolj smisla za humor, da se je norčeval iz basista Tonyja, ki je na poti na Češko izgubil kovček z oblekami – nadomestili so jo z zeleno trenirko. »Hey, Tony, come on – it's not Saint Patrick's Day!«
Po Atheist je bil Obscure oder rezerviran za Beneath The Massacre, ki so predstavili zakomplicirano zmes brutalnega death metala in tehničnega deathcora. Za njimi pa so se predstavili black metalci Vreid.
Vreme se je počasi začelo umirjati, sonce je začelo zahajati, kar je bilo več kot ustrezno za kakšen bolj počasen band. In na srečo so bili ravno takrat napovedani death/doomerji Novembers Doom, kar je očitno mnogim ustrezalo. Po vseh tehničnih in brutalnih zasedbah so ameriški doomerji, ki so predstavljali nov album Into The Night's Requiem, mnoge presenetili, da doom vsekakor ni dolgočasen. Novembers Doom so pokazali bolj melanholično, depresivno stran s počasnim tempom, s čistim vokalom, po drugi strani so s »hitrejšimi« skladbami zveneli kot kakšni počasni Bolt Thrower. Izjemno. Zaradi premalo danega časa (40 minut) je bil izbor skladb omejen na zadnje tri albume, medtem ko bi si oboževalci želeli slišati tudi kaj z albuma The Knowing in To Welcome Fade. Ampak za to bo treba počakati na samostojen koncert.
Pestilence smo žal izpustili, a po besedah drugih naj bi bili enaki kot v Ljubljani, le s slabšim zvokom. Smo si pa ogledali maskirane »machetta, marijuana, diabolo« grinderje Brujeria (»atencion, pendejos!«), ki so jih tokrat poleg obeh rednih pevcev sestavljali še Jeff Walker na basu, Shane Embury na kitari in Adrian Erlandson na bobnih. Odlična setlista nas je vodila čez hite a la Matando Guerros, La Migra, Raza Odiada, Pito Wilson, March Del Odio ipd. Veliko humorja, pristna mehiška verzija španščine in seveda priredba E, Marijuana! na koncu so karakteristike res odličnega nastopa.
Po legendarnih Brujeria je bil čas za nekaj čisto drugega oziroma posebnega. Na desni oder so stopili Opeth, ki se jih kot vedno splača videti. Prvič, zaradi profesionalnega nastopa, drugič, zaradi stand-up komedije pevca Mikaela Akerfeldta. Opeth tudi na Češkem niso razočarali. V eni uri so nam postregli s šestimi skladbami. Začenši s Heir Apparent z Watershed so mnoge obiskovalce spravili v ekstazo. Nadaljevanje nastopa je potrdilo, da skupina vedno preseneti z drugačno setlisto. Za tem sta padla Ghost Of Perdition, The Leper Affinity, presenetili so s skladbo Closure z Damnation, ki se je po umirjenem akustičnem delu razvila v pravo žaganje, česar na albumu sploh ni. Vmes je Mikael navdušil publiko s kakšnim smešnim nagovorom. Resnično škoda, da Opeth niso imeli še kakšno uro več programa. Odigran je bil še The Lotus Eater ter zaključni Deliverance. Z nastopom ne moremo biti drugo kot zadovoljni. Za marsikoga so Opeth predstavljali vrh drugega dneva. Vendar ne za thrash manijaka, ki je na levem odru čakal, da pričnejo thrasherski mogotci Testament.
Če je bil njihov nastop na Metalcampu res bombastičen, jim še nekaj koncertov po tem ni niti malo škodilo. S popolnoma identično setlisto, a zvokom, ki bi ga proizvedla samo eskadrila bombnikov v kakšni vojni, so Testament popolnoma »razturili« koncert. Kakšna thrasherija je bila tole! Aaaaaaaaaaaa! Vsi člani so pokazali, zakaj so vrhunski v svojem poslu, s tem, da je Chuck Billy zvenel kot obseden s strani duha kakšnega antičnega, nečloveško visokega in močnega medveda! Thrash!!!
Tempo drugega dne je bil neusmiljen. Še sreča, da je vsake toliko časa bil napovedan kakšen bolj umirjen band, kar ni pomenilo, da bo glasba umirjena. Na desni oder so stopili Ulver, ki mnogim predstavljajo nekaj čudnega. Ulver, ki združujejo elemente black metala, elektronike in ambientalne glasbe, so mimoidočega prav potegnili v svoj nastop. Vso avantgardo so popestrili s projekcijami vojnih časov itd. Odtrgano v vseh pogledih, vendar bi po drugi strani tako skupino raje gledali v kakšnem klubu, ker bi bil nastop verjetno še bolj atmosferičen.
22 skupin v enem dnevu je bilo preveč. Za Ulver so nastopili še black metalci Dark Funeral in metalcorovci Evergreen Terrace. A žal za to ni bilo dovolj kondicije oziroma je bilo pivo pri šotorih prijetno hladno in kar klicalo k osvežitvi in relaksaciji.

Brutalno v vseh pogledih. Če ne skupine, pa vreme. Ponoči se je prostor za kampiranje ohladil ter nam še dodatno zabil udarec z vlago. Spati je bilo treba lepo pokrit, po možnostmi z dolgimi rokavi. Zjutraj je sonce zbudilo že ob osmih. Šotor je oddajal še nekaj sence, kar se je izkoristilo za dopoldanski dremež, dokler te ni pičil kakšen žužek. Pri tako poceni pivu je bilo dan nesmiselno začeti z jutranjo kavo. Torej pivo, eno, dve … deset.
Tretji dan ni bil nič drugačen od prejšnjega. Napovedanih je bilo spet 22 skupin. francoskim metalcorovcem Black Bomb A in češkim FDK se ni namenjalo pozornosti. Malce več so je dobili moderni black metalci Agathodaimon ter Slovencem znani Gama Bomb. Zatem so se predstavili hrvaški gothic/doomerji Ashes You Leave, ki so pritegnili publiko s pevko in violonistko.
The Red Chord so na žalost pozabili usnjene hlače na meji, zato so nastopali »prosto po Prešernu«, če prevedem šalo pevca Guya Kozowika. Zreducirani na kvartet so nas popeljali skozi čudoviti svet njihovega grindcora in predstavili tudi nekaj novih pesmi, ki so fantastične. Mosh pit, poln prašnih delcev, pa je žal res bil nepotreben.
Cripple Bastards so bili svojemu statusu primerno legendarni in grinderski, setlista tudi ni bila slaba. Italia Di Merda! So pa sčasoma postali kar dolgočasni.
Treba je priznati, da so bili Čehi pravični tudi do domačih skupin, ker se je bilo možno navdušiti nad češkimi zasedbami. Med njimi so bili Ador Dorath, ki so jih mnogi domačini pogledali. Medtem se je na Obscure odru pripravila ameriška zasedba Faceless, ki so pokazali resnično brutalen tehnični death metal. Pol ure so nas dejansko rešetali s kruležom, blastanjem in arpeggi. Pač, vse kar se lahko sliši danes pri modernih tehnikalijah.
Včasih se zgodi, da lahko kakšna skupina prav preseneti. Med njimi so bili Finci Ghost Brigade, ki so ustvarili prijetno vzdušje z melodičnim death metalom in sludgom. Za njimi se je začel tempo dneva samo še stopnjevati. Naslednji so namreč bili thrasherji Evile, ki so bili po nekaterih virih označeni kot podobni Slayer … No, vsekakor skupina ni zvenela podobna kakšnemu bolj zmoderniziranemu thrash bandu, ampak se je slišalo, da se navdihuje po stari šoli. Skratka, nadvse poslušna godba.
Po Evile je sledil še brutalen udarec od Hate Eternal, ki so se dokazali kot ustvarjalci slabega zvoka. Poleg tega je manjkal kitarist Shaune Kelley in je skupina igrala kot trio. Vodja Erik Rutan se je drl vsepovprek, od kitare se je slišalo le brenčanje, le bobnarja se je slišalo solidno. Dober zvok in Hate Eternal sta dva totalno nelogična pojma. Upajmo, da bo Erik Rutan našel tisti pravi jaz in ustvaril znosen zvok.
Delovalo je, kot da se naslednjemu bandu ne bo nihče posvečal. Dancem Raunchy lahko preprosto rečemo pop metal. Prisotnih je nekaj klišejskih riffov, veliko spevnega vokala ter klaviature. A očitno je band nekaterim ustrezal, padali so mosh piti, band pa je bil zelo energičen. In na koncu sploh niso izpadli slabo kljub Rockwell coverju Somebody's Watching Me.
Misery Index so bili tako dobri, da sem si moral »odšraufati« glavo s čupiranjem. In kljub temu, da se je poleg mene dogajala skorajda porno scena (super punca in res grd tip!), sem pogledal politično kritične Američane, ki so se odlikovali z odlično setlisto in energijo, ki ji ni bilo enakega. Tisti, ki ste jih videli teden dni pozneje veste, o čem pišem.
Anaal Nathrakh redko nastopajo v živo. Bi pa morali pogosteje. S svojim psihotičnim in nihilističnim black metalom (brez corpse painta), Angleži z Dave Cuntom na čelu spravijo marsikaterega »blekkerja« ob dober glas. So hitri, brutalni, divji, disonančni in zvenijo kot najhujša nočna mora kakšnega psihopata, ki je živ zakopan v steno, da s svojim početjem ne bi ljudem okoli sebe škodil nikoli več. Odlično!
Suffocation so bili popolna zmaga – 20 let brutalnega death metala se je manifestiralo v nastopu, na katerem so Suffocation igrali pesmi s Human Waste, Effigy Of The Forgotten in zadnje plošče, Blood Oath. Vrhunski nastop je obogatil pevec Frank Mullen s svojimi govori, medtem ko je bilo igranje drugih stelarno. Tudi »deja vu zajeb« pri pesmi Katatonia ni pokvaril vtisa.
Immortal so vedno boljši. Možje so si nabrali moči in prinesli hlad v razgreti Jaromer. Peljali so nas – z odličnim zvokom na odru, ki po tem prej ni slovel – skozi pokrajine Blashyrkha in s šovom ter Abbathovimi govori bili res prava poslastica. Hlad je zavel predvsem, ko so igrali vse znane hite in še kake bolj obskurne zadeve a la Solarfall in The Sun No Longer Rises. Aaaaaaaaaarrrrrrrrrrrrrrr!
Festival se je bližal koncu, a mnogi so se namenili k ogledu jeznih metalcorovcev Walls Of Jericho, kjer prepeva besna Candace Kucsulain. In ko je glasba v redu, se nekje mora zataknit, in sicer pri vokalu Kucsulainove, ki očitno v redu zveni le na albumih, tu pa se je drla kot patetični adolescentni upornik, ki je prvič slišal hardcore band in si ga na vso moč želi posnemati. Sicer ni vsakega to motilo, ker je jezna pevka pripravili občinstvo do raznih krožnih pitov, wall of death ipd.
Na ogled le še trije bandi, a Marduk nekako niso bili dovolj močna pobuda, da bi ostali na prizorišču, medtem ko se je pivo, kupljeno v Lidlu, prijetno ohladilo. Ne, dovolj je bilo za letos.
Če potegnemo črto čez vse, lahko potrdimo, da je Brutal Assault 2009 tako prepričal, da bomo z veseljem spremljali vsako leto, kakšne skupine se bodo v prihodnje potrdile. Zaenkrat jim gre vedno bolje in dokler bo poleg skupin še tako poceni pijača in druge dobrine, se vrnemo še kdaj.

Primož, Ivan

SORODNE VSEBINE:
12. 11. 2013Brutal Assault 2013 / Reportaže
14. 9. 2006Wacken Open Air 2006 / Reportaže
26. 8. 2015Brutal Assault 2015, 3. dan / Reportaže
24. 8. 2015Brutal Assault 2015, 1. dan / Reportaže
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
23. 2. 2018
Metallica / Kvelertak
Reportaža
9. 2. 2018
Winter Days of Metal 2018
Reportaža
26. 1. 2018
Volahn / Blue Hummingbird on the Left / Arizmenda / Dolorvotre
Reportaža
22. 12. 2017
Devangelic / Mincing Fury and Guttural Clamour of Queer Decay / Valuk
Reportaža
12. 12. 2017
Metalsteel / Edge of Sins
Reportaža
5. 12. 2017
Batushka / Srd
Reportaža
1. 12. 2017
The Stone / Srd / Grob
Reportaža
1. 12. 2017
Vulture Industries / Old Night
KONCERTI & FESTIVALI
24. 2. 2018
Belokranjska železarna vol. 21 : The Stone, Vigilance, Amalgam,
MKK Bele krajine, Črnomelj
24. 2. 2018
Nuclear Aggressor, Devil's Bridge, Licence To Hate
Klub kanalske mladine, Kanal
24. 2. 2018
Ape Unit, Horsebastard, L.UL.U, Double Me
Kontejnr, Postojna
24. 2. 2018
Metal Strike: Stimulans, Bronza, Smrt
Kmkc Kompleks, Ravne na Koroškem
24. 2. 2018
Jegulja, Ambra
Baza 13, Kočevje
24. 2. 2018
Angel Witch
DAGDA Live Club, Retorbido, Italija