Brutal Assault 2015, 3. dan

Predzadnji festivalski dan je bil pred nami in z njim se je obetal najobsežnejši line-up do sedaj. Čakali so nas ogledi naslednjih bandov: Blood Eagle, Krisiun, Decapitated, Brujeria, Kataklysm, The Dillinger Escape Plan, Napalm Death, Sepultura, Death to All ter Toxic Holocaust. Seveda je nastopilo še ogromno drugih bandov, ki bi se jih splačalo videti, vendar je bilo nenazadnje potrebno tudi varčevati z energijo.
Zelo me je vleklo na koncert danskih death metalcev Blood Eagle. Mlada zasedba, ki jo sestavljajo nekdanji člani bandov Mnemic, Hatesphere, Mercenary itd., preigrava udaren death metal s pridihom thrasha in je svoj koncert v opoldanski vročini izpeljala odlično. Prav tako je odlično preživela številna publika pod odrom, saj nam je nebo sem in tja prizaneslo s kakšnim majhnim oblačkom.
Že ob dveh so oder zasedli brazilski brutalneži Krisiun, ki so nam predstavili kar nekaj svojih novejših komadov z aktualnega albuma Forged in Fury, ki je uradno izšel prav na dotični dan. Sledili so numetalci Ill Niño, ki sva si jih ogledala iz bližnjega bara, vendar je bil zvok na televiziji komaj slišen, zato koncerta raje ne bi komentirala na pamet.
Ob 15:30 sva morala pohiteti na Decapitated, udarne poljske tehnične death metalce, ki so nam postregli z zelo dobro setlisto. Poleg komadov z aktualne plate Blood Mantra in predzadnje Carnival is Forever smo lahko slišali tudi nekaj starejših komadov, med drugimi Spheres of Madness in Winds of Creation.
Žal mi je bilo, da se nisem udeležila naslednjega banda, Walls of Jericho, saj jih načeloma nisem poznala, vendar kar sem videla z ekrana bližnjega kafiča, je bil to izjemen koncert s ponorelo pevko.
In že je napočil čas za Kanadčane Kataklysm, ki so imeli izredno dobro obiskanost. Pravzaprav mislim, da je bilo na petkov dan prizorišče na splošno najbolj množično obiskano. Bilo je kakor na mravljišču – povsod izjemno počasno premikajoči se ljudje ter ogromna masa pod odri. Žal sem detajle koncerta Kataklysm že nekoliko pozabila, a se spomnim, da je bilo prav izjemno vzdušje.
Takoj za končanim nastopom Kanadčanov so na sosednji oder stopili možje z obrazi, zakritimi z rutkami – to so bili Mehičani Brujeria. Številčna, kar osemčlanska zasedba je na odru pustila celo razdejanje. Z varietejsko dodelano sceno so nam odigrali večino svojih klasik, med katerimi niso manjkale Raza Odiada, La Migra, El Desmadre, Angel de la Frontera, Marcha de Odio, Revolucion, Brujerizmo in Marijuana.
Sledili so Primordial, med katerimi sva skočila po okrepitev za naslednje nastopajoče, ki so naju zanimali. To so bili The Dillinger Escape Plan. Publika tega banda je bila po mojem mnenju sestavljena iz najmlajših obiskovalcev festivala, ki so noreli in se prerivali, kar se da nasilno. Kar se tiče izjemnega koncerta pa nimam pripomb, saj je izgledalo, da spretni mišičnjaki na odru poleg izvajanja svojih komadov še trenirajo za dodatno krepitev mišic, tako da ni manjkalo skokov, saltov, raznih akrobacij in plezanja po najvišjih predelih odra. Resnično izjemno doživetje.
Na sosednjem odru pa so se takoj po zaključku Dillingerjev prikazali Napalm Death, tokrat brez malega Mitcha Harrisa. Nadomeščal ga je neki drugi kitarist, ki ga je Barney tudi predstavil, vendar se ne spominjam več njegovega imena. Koncert Napalm Death je bil nor kakor vedno. Odigrali so precej komadov s prvenca Scum, zatem pa njihove znamenite Time Waits for No Slave, Suffer the Children ter priredbo Dead Kennedys, Nazi Punks Fuck Off. Potem pa so se pričele tehnične težave. Najprej je ostal brez zvoka Barney, ko so to težavo odpravili, pa so brez zvoka ostali še preostali trije člani banda, tako da smo bili prikrajšani za deset minut izjemnega koncerta.
Nato so bile na vrsti doom legende Candlemass, katerih ogled smo si privoščili z naravnih tribun, kjer smo leže poslušali njihov umirjeni koncert.
Prav tam smo počivali tudi med koncertom Sepulture in opazovali množično mravljišče na spodnjem prizorišču, ki je poskakovalo v ritmu komadov Roots Bloody Roots, Refuse/Resist, Territory in drugih hitov.
Na koncu sva bila prisotna še na koncertu Death to All, ki preigravajo komade nekdanjih Death. Publika je imela zelo mešane občutke: nekateri so vidno uživali, nekateri pa so drug za drugim odhajali s prizorišča.
Po koncertu sva obiskala še manjši oder in si ogledala ameriške thrasherje Toxic Holocaust ter si končno privoščila zasluženi počitek.