Caliban / Bury Tomorrow / Dream On, Dreamer / Any Given Day

V Berlinu, prestolnici elektronske glasbe. Imam rojstni dan, hočem na nek koncert ali party. Ne vem, kam in kako, ta teden ni napovedano nič za moj okus. Prvotno sem imel namen izkusiti elektro party. Kolega Berlinčan, pri katerem sem prenočeval, mi je to priporočal iz namena splošne razgledanosti (npr. zakaj ne bi poskusil dunajskega zrezka, če sem na Dunaju?). Žal rabiš za te partyje predhodno rezervacijo ali biti na guestlisti, saj so najboljši elektro klubi majhni, kot se za underground spodobi. Predhodno sem poskusil srečo v treh klubih, a je nisem imel. Nato vidim plakat za koncert Caliban. In to ravno danes, na dan, ko sem se pridružil klubu 27. Metalcore mi ne diši, a mi je nedvomno dosti, dosti bližji od elektronike. Bolje metalcore v ušesu kot v stanovanju?
Družbo na moji dogodivščini mi je delal kolega Hung, ki je izgubil metalsko nedolžnost lani z obiskom koncerta Suffocation. Dvorana je bila kar prisrčna, za okoli tisoč ljudi mogoče, pivo je bilo ogabno (kolega mi je predstavil lokalna, domače varjena berlinska piva, ki po okusu in vseh ostalih karakteristikah presežejo vsa piva, ki sem jih do sedaj v življenju poskusil. Sram bi me bilo mu ponuditi Laško/Union, s temi pivi se kvečjemu lahko kosa Bevog. Vsekakor BEERlin nudi dosti več kot Checkpoint Charlie!). In tako sem prvič v življenju na metal koncertu pil žganje … Tudi Hungu pivo ni šlo po grlu, je pa zato navalil na klobasice, ki so jih ponujali pred dvorano. Majhno dvorišče, ki je imelo prvotni namen gostiti kadilce, a se je nekdo podjetno spomnil, da bo med koncertom prodajal hrano. Dobra poteza! Ambient je bil torej ustrezen, a žal je glasba po navadi tista, ki pretehta …
Ne bi izgubljal besed s prvim tremi bandi, ker so enostavno VSI zveneli isto. VSI. Imel sem občutek, da sta celotni dve uri in pol en velik breakdown. Celo zasedba je bila kopiraj-prilepi: pevec, ki je bil zadolžen za screamo vokale, dva kitarista (eden je bil zadolžen za jokave vokale, drugi pa je po navadi igral harmonije), basist, ki je izgledal, da nima ravno kaj dosti početi, in bobnar, ki je 95 % časa držal breakdown tempo. Publika je, za razliko od mene, ponujeno sprejela z odprtimi rokami. Prevladovala je, hm, najstniška publika, ki se je pridno razmetavala v različnih oblikah mosh/circle pita in predvsem skakanja. Vzdušje bi bilo za vse ljubitelje metalcora popolno. Sam sem se po nekaj komadih navadil na zvok in poskusil odnesti najboljše od dogodka. A ne vem, zakaj. Nisem mogel prebaviti petja kitarista od Dream On, Dreamer. Presodite sami …
Caliban so rešili večer. Končno malo več dinamike! Neskončni breakdown je zamenjala kombinacija thrashy ritmov in ja, breakdownov! Dobra odrska scena, dober nastop, dobra energija! Na koncu je bilo res bolje vzeti vrabca v roki, izkušnjo s Caliban pa je potenciral kontrast med njimi in generičnimi metalcore predskupinami. Privoščil sem si celo mosh pit, na žalost sta jo dva najstnika skupila, ni kilometrine očitno … Obilo crowdsurfinga je delalo sive lase varnostnikom, a kaj, ko so Caliban namerno pozvali folk, naj pride naprej. Objektivno gledano je celoten koncert potekal v zelo pozitivnem vzdušju, med Calibani so se med eno pesmijo pojavili vsi pevci predskupin in skupaj zaključili set. Pozitivno vzdušje je pokvaril eden izmed pevcev predskupin, ko je začel kritizirati One Direction in nekaj povezano z »meet and greet« in VIP-paketi. Tega mu ne bi bilo treba, mogoče bi se moral pogosteje pogledati v ogledalo …
Dvorano sem zapustil dobre volje, zanimalo me je le še Hungovo mnenje, saj je on v metalu tabula rasa ter neobremenjen s true in fake metalom in pozerji in podobnim sranjem. »Kako se ti je zdelo?« sem ga vprašal. »Bilo je OK, a Suffocation so bili boljši. Bolje so znali igrati instrumente in vse skupaj je bilo bolj divje«. Dve podobni mnenji resda nista statistično pomembni, a me je veselilo, da sva se glede tega strinjala.