»Naslednjič bo bolje, kajti naslednjič zagotovo spet bo, le vprašanje je, kdaj bo to.« Tako sem pred tremi leti zaključil svoje poročanje o nastopu death metal brutalnežev Cannibal Corpse, ki pa si ga danes začuda nikakor ne znam več priklicati v spomin. Podzavestno sem bil očitno tako zelo razočaran nad njihovim nastopom v Kinu Šiška (»In tako Georgove izjave: ’Are you enjoying the show? At least someone does!’ nisem razumel kot preveč negativne, saj je resnično izgledalo tako, da samo nekaj ljudi dejansko uživa v nastopu, medtem ko ostali čakajo/čakamo, da bo minilo.«), da sem ga gladko pozabil. Toda tri leta abstinence od Kanibalov so naredila svoje in očitno sem – ponovno podzavestno – čutil potrebo po deathmetalskem brutaliziranju iz hiše CC. Podobna setlista kot pred tremi leti:
- Code of the Slashers
- Only One Will Die
- Red Before Black
- Scourge of Iron
- Staring Through the Eyes of the Dead
- The Wretched Spawn
- Devoured by Vermin
- Unleashing the Bloodthirsty
- Gutted
- Kill or Become
- A Skull Full of Maggots
- Evisceration Plague
- Firestorm Vengeance
- Death Walking Terror
- I Cum Blood
- Make Them Suffer
- Stripped, Raped and Strangled
- Hammer Smashed Face
… je tokrat v nekoliko drugačnem zaporedju ustvarila čudež, saj so me Kanibali potegnili v svoj vrvež, v katerega sem bil ujet še naslednje jutro, ko sem se zbudil in si mrmral uvodni riff v komad Stripped, Raped and Strangled. Torej, tako je bilo …
Band je prikorakal na oder, publika se je zadrla iz navdušenja, Kanibali pa so s tankom z imenom Code of the Slashers počasi rušili vse pod seboj. Menda ni trajalo niti pol minute in se je za mano, ko sem stal nekje v tretji vrsti pod odrom, že vnel divji moshpit. Zagrebška publika je hlepela po Kanibalih, ki so ji vračali navdušenje z všečno izbranim naborom komadov, dobro uigranostjo, vidnim zadovoljstvom, pravo mero energije in humoristično razpoloženim Corpsgrinderjem. Fisherju se je med nagovori ves čas nagajivo smejalo, tako da je človek dejansko dobil občutek, da ni nič drugega kot majhen deček ujet v velikanskem telesu s še večjim vratom. No, ta občutek je obveljal do trenutka, dokler Fisher ni v dvorani zagledal kakšnega pametnjakoviča s cigareto v ustih (organizator je pred koncertom objavil, da je na željo banda v dvorani strogo prepovedano kaditi, dotična obvestila pa so bolj množično krasila dvorano kot reklame za prihajajoče koncerte v Boogalooju). A na koncu je Corpsegrinderju tudi »nezaželene« kadilce uspelo odpraviti s humorjem, preden je band udaril z novim komadom. Premori med temi so bili enkrat krajši, drugič malo daljši, ko je peterica potrebovala novo dozo tekočine, saj je bilo v dvorani peklensko vroče (hvala bogu za brhko, a nič kaj prida krhko mladenko poleg mene, ki je složno z moshpitom vrtela svojo plavolaso grivo in tako poskrbela za »svež vetrič«), včasih jih pa sploh ni bilo in tako smo slišali kar dva komada v enem. Razen treh izpadov, če sem štel prav, ko smo pod odrom slišali band samo iz njihovih ojačevalcev, ker je glavno ozvočenje zatajilo, je tudi s tehničnega vidika v glavnem potekalo vse zadovoljivo, če je človek stal na sredini oziroma na drugi polovici dvorane, bliže mizi s tonskim mojstrom. Pomiki levo, desno ali naprej so lahko bili za nemoteno poslušanje usodni, saj je na eni ali na drugi strani bila slabše slišna ena ali druga kitara, medtem ko je bil v prvih vrstah vokal slabo ozvočen. A ta okoliščina sploh ni bila tako zelo moteča, saj je klub Boogaloo k sreči dovolj velik in nudi dosti prostora še tudi za mešalno mizo, tako da lahko človek od tam v miru spremlja dogajanje na odru. Kanibali, še se bomo videli!
P. S.: Za ogrevanje sta skrbeli dve švedski death metal zasedbi. Unfound Reliance mešajo svoj melodični death metal z metalcorom, s čimer me sploh ne nagovarjajo. Carnosus ponujajo nekoliko bolj thrashy različico death metala s kričečim vokalom. Ob nastopu obeh zasedb je bila kapaciteta dvorane izkoriščena nekje maksimalno do tretjine, medtem ko je navzoča manjšina občinstva sprejela oba banda dokaj pozitivno. A zagotovo ne tako zelo kot Američane. Cannibal Corpse so pač band, ki ga človek takoj prepozna po zvoku in ki ne glede na dolgi staž še vedno znajo postreči s tistim ta pravim death metalom, ki gre hitro v ušesa in tam dolgo odmeva.
