REPORTAŽE

11. 11. 2019

Conan / Un / Sixes

Gala Hala, Metelkova, Ljubljana / 4. 11. 2019

Četrti novembrski večer je bil v Gala Hali na Metelkovi rezerviran za doom. Sicer ne ravno takšnega, ki bi se kot nalašč podal kislemu vremenu na ponedeljek, se je pa nanj vseeno veselil cel kup prijateljev in znancev že vse od najave koncerta. Nekateri izmed njih so karte kupili že avgusta, saj so Conan že videli in dobro vedeli, kaj nas vse čaka. Medtem so se drugim že večkrat v zadnjem trenutku izmuznili, zato je ljubljanski datum, torej koncert pred domačim pragom (za razliko od nazadnje Ajdovščine), pomenil, da odpade cel kup razlogov in izgovorov za neudeležbo. Spet za tretje je bilo to krstno srečanje z dobro podmazano sludge/stoner doom metal mašinerijo iz Liverpoola, ki je na koncu večera marsikoga pustila brez besed.

Prvič sta se na slovenskih in (če se ne motim) evropskih tleh predstavili tudi obe ameriški predskupini. Žanrsko najbližje headlinerjem so bili kalifornijski Sixes, ki so kot prvi stopili na oder pred še nekoliko razredčeno občinstvo, a so ga v dobre pol ure uspeli prepričati do te mere, da jih je znanec na koncu razglasil za najljubši band večera. Dejavni so šele tretje leto in so do zdaj izdali prvenec Methistopheles. Na transparentu za bobnarjem kljub temu še vedno uporabljajo motiv razgaljene in okrvavljene ženske z debitantskega singla A Cross to Burn, ki mi je od vseh komadov – ti so seveda žanru primerno dolgi – še najbolj šel v uho. Čeprav so svoj nastop podkrepili z dobro mero usklajenega gibanja in smo se pri vokalistu celo spraševali, kaj točno je vzel pred nastopom, saj ga je v transu zaradi glasbe dobesedno razganjalo (vmes je še skočil z odra in se po nekaj krogih po vrzeli pod njim s kitaro vred povzpel nazaj), me njihova glasba ni pretirano nagovorila. Glavni krivec za to je bil preglasen in popačen zvok, s čepki pa žal potem preslišiš ravno tiste odtenke, zaradi katerih se ti kakšen komad najprej usede v uho. Že res, da se sludge doom pač ne posluša na tiho, ampak vse skupaj ni bilo vredno skurjenih bobničev. Doma me je na primer Fogbreather zaradi vokala in riffov spomnil na avstrijske Our Survival Depends On Us, kar pa v živo sploh ni prišlo do izraza. Malo bolje se je odrezal naslovni Methistopheles s tradicionalnejšimi prijemi, ki se na plošči sicer lepo slišijo, a v živo potem spet niso zaživeli, kot bi morali. Sixes nimam kaj očitati, saj so dali vse od sebe in s prvim nastopom pri nas naredili zelo dober vtis.

Ne morem pa mimo nekaj tehničnih zadev, ker se je podobna zgodba kot z ozvočenjem ponovila pri lučeh. Kdo je dobil preblisk, da je utripanje belih luči pametna ideja? Na doom koncertu? Je bil prejšnji večer v isti dvorani psytrance ali kaj je bilo lučkarju? Pa so bile sicer večino časa super luči in lepo osvetljevale tudi vse tri bobnarje v ozadju, ampak je bilo to bliskanje čisto odveč in dejansko moteče za kar nekaj ljudi.

Po premoru so oder zasedli njihovi severni sosedje Un iz Seattla, ki s svojo mešanico melodičnega sludge in funeral dooma nekoliko spominjajo na kolege Pallbearer, predvsem na lanskem dolgometražcu Sentiment, s katerega so nam predstavili skladbi In Its Absence ter A Garden Where Nothing Grows, ki se lahko skoraj kosata po dolžini. Slabih štirinajst minut pri eni in petnajst in pol minut pri drugi je kljub temu še prehitro minilo, saj so kot band izjemno uigrani, njihov harsh vokal se z lahkoto kosa z velikani funeral dooma, svoje aranžmaje pa zelo dobro prepletajo z zelo različnimi elementi, da ne zapadejo v monotonijo. To so tako udarnejši in neizprosni riffi, pri katerih v pljučih začutiš vsak udarec bas bobna in brnenje nizko uglašenih kitar, kot tudi mirnejše melodije, ki jim namenijo dovolj časa, da se razcvetijo do konca (čeprav se v skladbi figurativno ukvarjajo z jalovim vrtom), vendar jih hkrati ne razvlečejo. V Ljubljani so nas poleg tega še razveselili z izborom skladb, za kar je deloma kriv prijatelj, ki jim je mesec dni pred turnejo iz navdušenja pisal, ali bodo zaigrali tudi Through the Luminous Dusk. In dejansko so ga res. Dejansko so ga tik pred turnejo zvadili in v Ljubljani zaigrali njegov najljubši komad, ki ga sicer bojda sploh ne igrajo v živo. Žal je bil to edini komad z njihovega izjemnega prvenca The Tomb of All Things, a tudi sicer bi nam kot predskupina težko predstavili še kakšen komad, saj nimajo nobenega krajšega od deset minut (če izvzamem oba dema). Če se ne obregnem znova ob preglasen zvok, so Un v živo enako čutni in pristni kot na studijskih posnetkih, in čeprav se njihova glasba najbolje prileže ravno med domačimi štirimi stenami, res upam, da to ni bila njihova zadnja turneja po stari celini, saj so tudi odličen koncertni band.

Po njihovem nastopu je kitarist in vokalist Monte Mccleery še izdal, da navdih za besedila črpa iz znanstvenofantastičnega sveta, in sicer iz Herbertovega Peščenega planeta za motive na majicah, ki so jih prodajali na tej turneji, in iz Moorovega stripa Swamp Thing za omenjeni Through the Luminous Dusk in prvenec. Če gre verjetni lokalnemu zinu, naj bi na njem v skladbi Sol Marasmus kot gosta slišali tudi samega Jon Davisa, zato je končno tudi nekoliko jasnejši ključ za izbiro vsaj ene predskupine. Vse skupaj omenjam kot zanimivost, če je morda še komu manjkala spodbuda, da se poglobi v njihova besedila. In če so v prejšnji reportaži na Inconcessus Lux Lucis letele kritike zaradi zapletenega imena, je pri Un zgodba ravno obratna. Njihovo ime je zgolj francoski predlog brez globljega pomena, ampak zato vsaj toliko več vlagajo v svojo glasbo.

Setlista Un: In Its Absence, Through the Luminous Dusk, A Garden Where Nothing Grows.

Za lažji mentalni preskok iz s funeral doomom prepredenega sludgea ameriških kolegov je angleško-irska naveza za uvod udarila z nekoliko počasnejšim Total Conquest, tj. drugim komadom z druge plošče Blood Eagle, s katere so do konca večera predstavili še dva komada. Tako so nas s težkimi ritmi, brnečim basom in pogosto primitivnimi riffi (res si niso zastonj nadeli opis »caveman battle doom«) komad za komadom vztrajno in neumorno ogrevali za odlom, pri katerem so zagrizeno sodelovale vsaj sprednje vrste pod odrom. Svojih besed žal ne morem podkrepiti s slikovnimi dokazi, ker so Conan po nekaj komadih čisto prevzeli tudi našega fotografa Matijo, ampak lahko na tej točki vseeno vržete oko na njegovo galerijo, če še niste (pa tudi če ste že, je ta res vredna vsakega obiska). Kot prvi komad z aktualnega albuma so Conan nato predstavili Prosper on the Path, ki so ga s ponavljajočo mantro »Waiting, Watching, Flowing, Living, Dying, Nothing« iz siceršnje monotonosti v zadnji tretjini popeljali do vrhunca. Namesto tega bi lahko na primer zaigrali ravno tako počasnejši, a dosti bolj melodično razgiban Eternal Silent Legend, pri katerem bi med posameznimi deli lepo prišli do izraza tako bas kitara in vokal kot tudi sama kitara, vse do udarnega konca, kar je še kar pogosta struktura njihovih komadov. Ampak že vedo, zakaj so se odločili za takšen set.

Več kot dobrodošel je bil naslednji rušilec Hawk as Weapon, žal edini predstavnik prvenca Monnos, ki pa še vseeno ni bil njihov najstarejši otrok v setu. V njegovi drugi polovici so namreč razveselili s prvima dvema komadoma z debitanskega dema, ki je letos dopolnil polnih dvanajst let, in sicer sta to bila odličen Satsumo in naslovni Battle in the Swamp – seveda z zvočno podobo in vokalom, kakršnega smo vajeni na prvencu in vseh poznejših izidih, saj demo zveni še precej bolj pankovsko. Ta dva komada sta verjetno tudi poskrbela za največ vrveža med občinstvom, če sklepam po sebi, ker sem na tej točki glasbo že zdavnaj poslušala z zaprtimi očmi, z mislimi pa sem bila že čisto nekje drugje, daleč stran od ljubljanskega kluba. Pred tem sta za nekaj več ritmične razgibanosti in umiritev strasti poskrbela Foehammer in Gravity Chasm. Sploh slednji je bil kot nalašč za prehod v priredbo, ki so jo na družabnih omrežjih najavili že pred nekaj tedni, ko so sporočili, da bo novopečeni oče Chris Fielding tokratno turnejo izpustil zaradi družinskih obveznosti. Zato je za skoraj mesec dni za bas kitaro poprijel bandov dober prijatelj David Ryley, ki je v 90-ih ustvarjal v angleškem noiserock/sludge metal bandu Fudge Tunnel. Ker so tudi sami Conan njegovi veliki ljubitelji, je padla logična in modra odločitev, da z njegovega kultnega prvenca odigrajo Hate Song. Občinstvo je priredbo toplo sprejelo in na svoj račun je prišel tudi David.

Naprej je šlo z najboljšim materialom z aktualnega albuma Existential Void Guardian. Bandove ustaljene ritme je najprej presekal »groovy« Volt Thrower, naše bobniče in vratove pa nato vztrajno rušil naprej Vexxagon, pri katerem pa žal še vedno in nikakor ni prišel do izraza basistov nižji grlež, ki sem ga najbolj pogrešala ravno med zadnjo tretjino komada. Sicer je ravno Jonov višji vokal med drugim tisti, po katerem se Conan razlikujejo od žanrsko podobnih zasedb. Zaradi tega včasih ne gredo nujno takoj v uho in se ponekod ob njem res prileže še nižji krulež, je pa zato še zadnjič stopil v ospredje, ko so pred bližajočim se zaključkom zaigrali Throne of Fire, edini komad s predzadnje plošče Revengeance, ki jo je kolega na koncu kupil, čeprav jo že ima doma v istem formatu. Nato so zares končali z enominutno zmešnjavo, ki so ji na aktualnem izidu nadeli naslov Paincantation. Kratko, a udarno!

Setlista Conan: Total Conquest, Prosper on the Path, Hawk as Weapon, Foehammer, Gravity Chasm, Hate Song, Satsumo, Battle in the Swamp, Volt Thrower, Vexxagon, Throne of Fire, Paincantation.

Letos se je zvrstilo že kar nekaj odličnih koncertov, ampak jih težko primerjam s tem, čemur smo bili prejšnji ponedeljek priča v Gala Hali. To ni bil zgolj vrhunski koncert, ampak koncert leta in gladko med najljubšimi sploh, kar lahko brez zadržkov rečem po skorajšnjem vesoljnem potopu z Enslaved avgusta, bližnjim snidenjem z Bell Witch na predlanski (in tudi zadnji) izvedbi festivala Doom over Leipzig ali pa izjemni izkušnji pred štirimi leti, ko so prvič in zadnjič v Gradcu nastopili Altar of Plagues, pri katerih je takrat še igral bobnar Johnny King, preden se je pozneje pridružil Conan. Želela bi si le kakšnega obiskovalca in obiskovalke več, saj je sicer soliden obisk verjetno nekoliko trpel zaradi jesenske zasičenosti s koncerti in predvsem na račun Dopethrone, ki so naslednji dan igrali v Gromki z Omega Sun. Nekatere svetle izjeme so si na delovni teden privoščile oziroma tvegale oba koncerta, sama pa sem organizatorju poleg vsega hvaležna še za okoliščino, da se je koncert zaključil že ob 23. uri. Bojda se barbarski doomerji še vrnejo. Upajmo, da nam na njihov povratek ne bo treba dolgo čakati ali pa vsaj na naslednika odličnega Existential Void Guardian. Redko se zgodi, da lahko z eno besedo povzamem nekaj tako izjemnega, ampak tokrat je prišla kar sama z jezika. Ponedeljkov koncert je bil preprosto odlom. Če ste ga zamudili … ne vem, kaj naj vam rečem. Pazite se Grim Tormentorja.

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
10. 11. 2019Conan / Un / Sixes / Galerija
KONCERTI & FESTIVALI
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija
30. 3. 2024
Cvinger, Samperium
HABitat, Slovenj Gradec
31. 3. 2024
Replicant, Anachronism, Siderean
Klub Gromka, AKC Metelkova mesto, Ljubljana