Corpus Christii / Somrak / Naberius / Descending Darkness (10.9.2009)

Nova koncertna sezona se pričenja. Pa ne le koncertna. Vse možne sezone. Sezona v peklu? Sorazmerno.
Torej: Metelkova je živahna, pa ne le zaradi obetajočega koncerta; konec je poletne ležernosti, ki v podaljških še traja in ki se združi z v septembru novonastalo napolutemeljeno potrebo po sprostitvi. Prva in za cel večer zelo pomembna stvar je, da na in v okolici prizorišča ne vlada tisti morbiden za »black metal night« včasih značilen ambient, ki bi se bolje počutil v punk vodah. Včasih tudi na black metal dogodku deluje dobro in v skladu z njim, a je včasih tista kaplja čez rob zdrave pameti, od katere ne pride nič dobrega. Dobro, kdo sem jaz da filozofiram o morbidnem vzdušju na black metal koncertih. No, vzdušje je sproščeno, v zraku je neka numinozna želja po make-upu (podrobnosti izpuščam) in majhnem govoru ...
Večer razdevičijo Avstrijci Descending Darkness. Igrajo groovy black metal, ki je underground tako kot je le lahko. V danem trenutku, seveda. Vidim, da prodajajo kasete. Resno, vsak black metal band, ki še izdaja kasete je vreden še zadnjih treh evrov, ki jih premorem. Glasba je tu postranskega pomena, pomemben pa je odnos oziroma nastrojenost. Čeprav nastop mine brez ekscesov, Avstrijci sorazmerno navdušijo, nihajo med kaosom in melosom, občasno se jim pozna, da ne vedo kam točno bi se usmerili, ampak če kaj, v živo zvenijo dosti bolje kot na omenjeni kaseti. Odsotnost bas kitare niti ne moti preveč, nastop sam pa je standarden, kot zaključek tega odstavka.
Naberius, ki nastopijo naslednji so trenutno ena izmed vidnejših slovenskih black metal zasedb. Spominjam se njihovega prvega nastopa na Ptuju s še eno slovensko skupino, katere ime sem pozabil. Nekaj o pomanjkanju joda, mislim ... No, Naberius so prehodili dolgo pot od tistih začetkov. Kakšnih pet let in en album pozneje so neprimerno bolj uigrani, na odru pa razgreti. Udomačeni. Komadi strukturno sledijo nekakšnemu antikaotičnemu vodilu, kar za skupino njihovega black metal stila niti ni slabo, lahko pa postane do določene mere dolgočasno. Odvisno, koliko je to »vaša šalca čaja«. Zame je občasno.
Pozneje: Somrak. Kdaj band postane legendaren? Spomnim se leta in leta nazaj, ko sva s kolegom prvič slišala za te black metalce. Meni so takrat postali legendarni. Mistični. Prežeti s skrivnostjo. Kult. Kakšnih pet let pozneje sem dejansko prvič slišal njihovo glasbo. Toliko o tem. To nima nobene veze z legendarnostjo. Band, ki je prav tako dal skozi že ogromno, ne neha navduševati. Sploh vsled novih »spevov«, ki sicer niso revolucionarni, ampak z dinamiko in izkušnjo prepojen naslednik njihovega dosedanjega dela (torej: zrel). Zvok malo šepa, ampak nič poraznega, nastop sam pa mine brez prelivanja krvi, ne pa tudi brez oskrunitve svetega spisja. Somrak so definitivno najboljša zvočno-blasfemična sila, kar jih Slovenija premore. Mislim, da tu skladno s temeljnim izrazjem žanra ni kompromisa.
Problem pri tematskih večerih je, da po absorbaciji določene količine informacij človek preneha biti entuziastičen, zbran, pozoren, ter ... no, voljen. Iz istega razloga se je Kristusov Pasijon »dotaknil« tolikšne količine ljudi. Ampak, pustimo to za kdaj drugič.
Corpus Christii so ... no mogoče bi bilo bolje, da jih ne bi pred nastopom videl na wc-ju ... bi imel drugačno mnenje. Kakorkoli, Portugalci so uigrani, brutalni, dinamični. Mestoma absurdni in nerazumljivi, ampak vseeno sladki, kolikor je lahko beseda »sladek« v istem stavku ali kontekstu kot »black metal«. Moja voljnost pa je vsled dionizovim dnevom na nuli. Portugalci tako svoji legendarnosti navkljub ne naredijo tistega pravega šoka, odfuka ... občutka, ki je podoben kulturnemu šoku (a to ni) po zares dobrem koncertu, ko se še en teden sprašuješ: »Kaj hudiča se je pravzaprav zgodilo?« Mogoče sem se zgolj razvadil, mogoče ni bilo pravega feedbacka publike, mogoče, mogoče, mogoče ... Po sorazmerno kratkem nastopu Corpus Christii je občutje sorazmerno zadovoljivo, a vrh dogodka samega so najverjetneje predstavljali Somrak. Mogoče prednost domačih tal. Kdo bi vedel.
Kakorkoli, spontan black metal večer, brez pravih porazov, pa tudi brez pravih, homerskih metafor vrednih zmag. Nove vojne pa so že na obzorju.

Davorin