Cradle of Filth / Moonspell / Turisas / Dead Shape Figure (26.4.2009)

Nedelja. Prekleto naporen teden. Ko ima hudič mlade, jih ima ponavadi veliko. In prav je tako. V ušesih še zveni koncert prejšnjega večera, vreme v Ljubljani izgleda takšno, da bi se vsak Anglež počutil tu kot doma in... kaj? Čakamo na večerni dogodek.
Zaradi poglobljenega pogovora z Davom Pybusom zamudim Dead Shape Figure. Mi je žal? Fuck ne! Nikoli tako odločen »fuck ne!« kot zdaj. O tem kdaj drugič na kakšnem drugem mestu. Cvetličarna je videla že boljši obisk. Saj ni slab, ampak recesija in obilje koncertov naredijo svoje. Žal. Je pa vzdušje kar prijetno in če kaj – neobremenjeno. Ali pa sem le jaz tak te dni. Kdo bi vedel.
Turisas... he, he. Ena prvih stvari, ki so me jih starši naučili glede glasbe (v tem primeru mama), je bila, da ženska in harmonika ne gresta skupaj. Ne vem ali je mislila iz estetskega ali kakšnega drugega stališča, ampak uspelo ji je, da mi je ta »predsodek« vbila v glavo (seveda se tudi glede tega – kot glede vsega drugega –z mojim očetom nista nikoli sporazumela.) No, harmonikašica Turisas pokaže nasprotno: ženska igra kot orgazem in bolje kot sem kadarkoli videl igrati moškega, pa tudi estetski faktor ni bil zgrešen. Volk sit in koza cela, finski norci, ki igrajo nekakšen folk bojevniški metal, pa ne izpadejo folk metal patetični oziroma prežeti s patosom – razen mogoče s patosom pitja. Da, hvalnice Laškemu so bile bolj pogoste kot tiste naključnemu bogu vojne. Turisas... če tako razmišljam, naj o njih rečem tole: če bi David Lynch pod vplivom težkih alkoholnih pijač in kokaina/spida snemal remake filma Črna mačka, beli mačkon, bi bili Turisas nekako pravi band za soundtrack.
Nato Moonspell. Skupina, katere prvenec sem v mlajših in naivnejših letih več kot le občudoval, a me njihovi nadaljnji izdelki niso več prepričali. Uigrano, intimno, vokalno perfektno in lasje, ki plapolajo v umetnem vetru. Medtem ko me prva polovica koncerta ne prepriča preveč, je zaključek fenomenalen. Vampiria, Alma Mater ter Fool Moon Madness! Izvedba perfektna, nastop glasbi primerno egocentričen a iskren, sam pa se utapljam v nostalgiji. Umetni sicer, pa mi je tisti trenutek vseeno. Na nek način so Moonspell vrhunec večera, kar je edino pravilno glede na to, koliko ljudi je na koncert prišlo izključno zaradi njih.
Pozneje nastopijo še glavne zvezde večera: Cradle Of Filth. Naj kar takoj povem, da jih gledam četrtič ali petič in to je njihov daleč najboljši nastop. Od povprečnega nastopa na istem mestu leta 2004, prek polomije na Metal Campu, do povprečne žalosti na lanskem Brutal Assaultu, tokrat Cradle Of Filth delujejo uigrano, »na odru slišeče se« ter končno nastopijo z urejenim zvokom. Tudi klaviaturistka je močno napredovala. Dusk And Her Embrace je (v nasprotju z Brutal Assaultom) odigran... no, v primerjavi s prejšnimi izvedbami – perfektno zveneč. In še zaobljube iz lanske reportaže s Češke mi ni potrebno izpolniti. Zaradi odsotnosti pevke lahko obdržim svoje oči in zaenkrat(!) še ne grem delati družbe Ojdipu. Danijev vokal je napredoval, a še vedno (kot nikoli več ne bo) to ni nek povratek v devedeseta. S stališča setliste pogrešam Ebony Dressed For Sunset ter Her Ghost In The Fog (izgleda, da si podzavestno res hočem iztakniti oči). Nekih blaznih presenečenj ni, je pa že samo po sebi užitek gledati konkreten nastop angleških dekadentov. Vrhunec zame sedaj, kot tudi na vseh prejšnjih nastopih: The Principle Of Evil Made Flesh. Spomin na death/black metal, ki »ruži« že skoraj do nerazpoznavnosti riffov (to se pozna sploh pri komadih z zadnjega albuma) in Cradle Of Filth se tako pokažejo meni in verjetno še marsikomu drugemu, v še neznani luči. Da, dober tonski mojster dela čudeže. Po petih letih zgražanja lahko rečem le: hvala!
Nato zunaj: Noč. Taksi. Dom. In zdaj: spomin na dober koncert vseh nastopajočih. Nekaj posebnega. Mogoče ne na prvi pogled, a če pogledaš s prave distance in na prava mesta ... Eden zanimivejših dogodkov letos.

Davorin