Le slaba polovica leta je pretekla od zadnjega koncerta pionirjev crossover/thrash/hardcore/punk zvrsti oziroma gibanja. Tedaj sem v reportaži posebno pozornost namenil goriškim privržencem D.R.I., ki so moč svojevrstne scene demonstrirali v Ljubljani, tokrat pa so za krvav mosh pit brez primere poskrbeli v domači regiji, natančneje v Pieffe Factory v Lučniku pri italjanski Gorici. Tudi tokrat si tamkajšnji živelj zasluži posebno obravnavo, saj je ravno publika tista, ki poskrbi, da si koncert v seriji med seboj podobnih dogodkov ravno zaradi norenja in intenzivnosti izbori mesto v spominu. Pogled na najbolj brutalen mosh pit, kar jih je uzrlo moje oko, si je z menoj delilo še okoli 300 obiskovalcev.
Tisto popoldne smo prebili v bližini Gorice in v sredini novembra še vedno lahko na soncu uživali v skoraj poletnih temperaturah, medtem ko se je centralni del države že pričel ovijti v trdovratno meglo. Prizorišče od sedme pa vse do enajste ure zvečer še ni izžarevalo mnogo življenja. Jasno je postalo, da je večji del obiskovalcev prišel edino na ogled headlinerjev, vse do njihovega prihoda na oder pa je bilo vzdušje v dvorani nekoliko zadržano.
Prvi se na oder povzpnejo domačini Spavaldery, katerih koncert je spominjal na punkerske ulične proteste ... Obraz bobnarja je bil namreč zamaskiran z ruto, pogled na oder je zastiral s sprejem popisan transparent, predvidoma izdelan iz stare rjuhe. Glasbeno so prikazali nepopustljive, hitre ritme ob odprtih kordih manj distorzirane kitare. Ne preveč odmevno, tudi tisti čas malo številna publika ni reagirala z blaznim zanimanjem. Bolj pomembno vlogo so člani banda zavzeli med nastopom D.R.I., ko so več časa preživeli na odru kot pod njim in bili zaslužni za krvav masaker, ki je sledil.
Drugi na oder, prvič na italjanskih tleh, stopimo Keller. Kot edini predstavniki pravega metala brez vpliva hardcore ali punk zvrsti in edini band večera z dvema kitarama, odigramo vsega skupaj pet komadov. Občutki na odru so neverjetni, skozi nastop se ogreje tudi publika, a vseeno ne prebije tiste meje sproščenosti, da bi zapolnili pododrje. Tako na odru kot pod njim odličen, če ne kar vrhunski zvok izpod rok mojstra Erika. Del nastopa si lahko ogledate tu.
Tretji band, Hammercult, prihaja iz Izraela in spremlja D.R.I. na vsej turneji. Že ob vstopu v dvorano smo lahko opazili široko paleto izdelkov v prodaji, ki jih odlikujejo močne in vpadljive grafike. Glasbeno gre za primitivni hardcore thrash z visokim rezkim vokalom in dobro odrsko prisotnostjo, sicer pa bi težko izpostavil kakšno posebnost. Zanimanje s strani publike se tekom koncerta ni bistveno povečalo, se je pa tisti čas z raztrganimi, pravimi D.R.I. fanatiki napolnilo parkirišče pred dvorano. Koncert headlinerjev je bil nekaj povsem drugega kot vse kar smo v dvorani doživeli pred njimi. Dvorana se zabaše do zadnjega kotička, s prvim komadom pa se vzdušje in norenje pod odrom brez premora skozi set štiridesetih komadov le še stopnjuje. Pozornost nase često usmerja basist, katerega inštrument je tokrat zares samozavestno zavzel pozicijo in že brez spremljave ostalih članov ansambla predstavil rušilno moč debelih strun. Humorni nastop dotične osebe vključuje del avtoparodije, gre namreč za medijsko izpostavljenega človeka, ki bogati zgodovinsko poznavanje metalskega sveta skozi objektiv s številčnimi članki in izdajami, z njegovim najnovejšim delom pa se lahko seznanitev tem članku. Kakorkoli, koncert začne v prašičji maski, tekom nastopa pa med pavzami v publiko piha milne mehurčke. Vendar pa vse otročarije nimajo nikakršnega vpliva na razgreto publiko, nad katero band tekom nastopa večkrat izrazi navdušenje, še posebej ob dejstvu, da se je dogodek odvil na torek in ne na vikend – v tem primeru bi se namreč število ponesrečencev v mosh pitu in tistih, ki so jih na plano prinesli nezavestne zaradi čedalje bolj zadušljivega zraka in vročine v dvorani drastično povečalo.
Najbolj intenzivni trenutki so se zvrstili med komadi Who Am I, I Am The Liar ter Madman in nekaterimi krajšimi pesmimi, ki jih je glasno odpela tudi publika. Najbolj divji fanatiki so skakali s šanka, verižno rinili z odra in pri tem povzročili nekaj počenih arkad ter mnogo dela v bližnji bolnišnici.
Eden izmed pomembnejših nagovorov publike je bila zahvala za poporo ne le glasbe, pač pa sloga življenja teh odpadnikov, ki zavestno stopajo po senčni strani družbe, kritike pa so po drugi strani letele na wallstreetovske kravatarje. Še en pokazatelj, zakaj dojemamo punk in njegove derivate za gibanje, medtem ko je metalstvo za premnoge danes le mladinska scena oziroma ena izmed bolj definiranih imidž kultur, ki omogočajo še tako zmedenim in krhkim, da si na svoj neizdelan karakter nadanejo vnaprej pripravljeno identiteto. Tega med D.R.I. publiko ne boste videli.
Zanimivo, a daleč od nepričakovanega je dejstvo, da je bila udeležba močna ravno na račun slovenskih obiskovalcev, kar je bilo opazno pri pozivih z odra: »How many of you are from Italy?«, »Oleee«, »And how many of you are from Slovenia?« »AAAAAAAAAA,« kjer je trušč zdesetkal matične obiskovalce. Ne pozabimo še na nekaj obiskovalcev iz sosednje Avstrije in Hrvaške, ki so prav tako vplivali na končno podobo tega odličnega dogodka. Po koncu je publika praktično planila v objem basista Harolda, ki in mogel skriti navdušenja nad videnim, band pa je preživel še nekaj časa med oboževalci, četudi se je na račun Italijanov najverjetneje zataknilo pri komunikaciji, saj je znanje angleščine v tu resnično pod nivojem.
