Dark Tranquillity / Insomnium / Scar Of The Sun

Švedski sekstet Dark Tranquillity se je po pičlih treh mesecih od nastopa na Metalcampu že vrnil v Slovenijo. Ravno tako je še enkrat dobila priložnost finska zasedba Insomnium, ki je igrala na Metalcampu isti dan kot Dark Tranquillity. Naključje pa tako! In sedaj lahko začnemo pljuvati, kako se Dark Tranquillity vračajo tako pogosto kot Amon Amarth, Korpiklaani, Eluveitie, Kataklysm idr. Ampak tudi ti dotični bandi imajo zagrete oboževalce, ki jih bodo podprli vsakič, ko se vrnejo. Enako velja za Dark Tranquillity, za katere se je nabral spodoben delež obiskovalcev. En velik plus te turneje je bil, da so Dark Tranquillity dali priložnost za predstavitev kot predskupina mnogim lokalnim skupinam, ki so jih sami izbrali. V Sloveniji na žalost to niso bili Inmate, temveč grški Scar Of The Sun.
Grški ansambel je bil tako nezanimiv s svojim nu-metalskim oziroma pop metalskim pristopom, da bi lahko ob njihovem uro in pol dolgem koncertu spraznili ves alkohol na šanku, pa še cenik bi se naučili na pamet, vključno s cenikom merchandisea, ki je imel solidno izbiro s povprečnimi cenami. Scar Of The Sun so na srečo igrali le pol ure in muke je bilo konec.
Insomnium so se prvič predstavili že pred štirimi leti s Satyricon in Keep Of Kalessin, vendar jih vsekakor ne gre primerjati z black metalskimi skupinami. Insomnium so z uvodnim Equivalence in zatem z melodičnim hitom Down With The Sun prepričali kar zajeten del publike, da jim igranje v dvorani bolj leži kot pa pod brutalnim soncem na Metalcampu. Skupina je simpatizirala s publiko s tem, da so se naučili nekaj slovenskih besed (baje za to krivimo Inmate), med drugim so tudi omenili Primoža Peterko in Zlatka Zahoviča; pa tudi če ne bi. Kakorkoli že, nastop Insomnium je bil napram Metalcampu bolj energičen, pa tudi toliko »fušanja« ni bilo. V setlisti so bile poudarjene skladbe z zadnjega albuma Across The Dark, kar je bilo še najbolj ustrezno, sodeč po prijetnih catchy melodijah in občasnih spevnih vokalih kitarista, kljub temu da so si mnogi želeli več zgodnejšega materiala. Insomnium so bili za razgibanje vratnih mišic odlični. Za kakšnega tudi bolj ustrezni kot Dark Tranquillity. Kljub novemu ozvočenju in prenovljeni dvorani Cvetličarne se Insomnium niso slišali popolno, namreč cel koncert so bili prisotni pretirani nizki toni, ki so srednje, kaj šele visoke tone, enostavno pojedli.
Sledilo je pol ure pavze; obiskovalci so si lahko mirno prižgali čik ob grelnikih in potrdili, da je pivo ostalo vodeno ter cenovno zasoljeno (2,5 evra za 4 decilitre). Oder se je medtem pripravil, da so ga za uro in pol zavzele zvezde večera. Z uvodnima komadoma At the Point Of Ignition in The Fatalist z novega albuma We Are The Void so Dark Tranquillity pokazali, da je bil nastop na Metalcampu soliden, a klubskemu ne more konkurirati. Cel koncert je krasila prijetna osvetljava, obenem pa so bile prisotne projekcije, ki so prikazovale videospote in grafike kitarista Niklasa Sundina. Bilo je tudi nekaj sprememb oziroma presenečenj, poleg standardnih Lost To Apathy, Final Resistance, Focus Shift, The Wonders At Your Feet in legendarnega Punish My Heaven, ki so ga na moje razočaranje na Metalcampu izpustili. Energični in uigran sekstet je postregel celo s skladbo The Gallery in dolgo odsotnima Monochromatic Stains in Haven. Na nekaterih koncertih je bil odigran celo Sun Fired Blanks z albuma Projector, a tokrat žal ne. No, manjkal je tudi kakšen komad z albuma The Mind's I. Zaključek s Terminus je postal pri skupini stalnica, ki ima kljub bolj preprostim kitaram odličen učinek zaradi domiselnih klaviatur. Skratka, dalo se je uživati tako ob udarnih kot mirnih skladbah, atmosferi, melodiki ter karizmatičnosti pevca Mikaela Stanneta. Dokončno se lahko tudi potrdi, da je postal basist Daniel Antonsson po prihodu v skupino pred dvema letoma močan člen. Po svoje nič čudnega, saj je najbolj izučen glasbenik v celotni zasedbi. Podobno kot pri Insomnium je bilo preveč basov, na terasi (ki je sedaj večja kot prej) baje ne, a kaj, ko normalni smrtnik ni imel dostopa. S celotnim nastopom smo lahko le zadovoljni, kljub kakšni pomankljivosti in hitremu povratku. Oboževalci si verjetno pravijo: »Naj se hitro vrnejo!« Drugi del turneje »Kjer je smrt najbolj živa« je bil nedvomno uspešen.
Setlista Dark Tranquillity: At the Point Of Ignition, The Fatalist, Damage Done, Lost To Apathy, Monochromatic Stains, The Gallery, The Wonders At Your Feet, Iridium, Shadow In Our Blood, Focus Shift, Icipher, Dream Oblivion, Misery's Crown, Haven, Punish My Heaven, Final Resistance, ThereIn, Terminus.