Deep Down Bellow / Jegulja

Na prvi petek v februarju so v kamniški Kotlovnici krepko podkurili. Naložili so toliko drv, da se je otoplilo tudi zunaj in o snegu s plakata za dogodek tako ni bilo ne duha ne sluha. Prav tako malce pred poldeseto uro zvečer pred »Kotlom« ni bilo videti pretirane gneče ljudi, ki bi nestrpno čakali na otvoritev letošnje koncertne sezone. Je bilo za to krivo slabo vreme? Premalo reklame? Morda dejstvo, da so Jegulja dan prej nastopili v dobrih dvajset kilometrov oddaljeni Ljubljani? Odgovora na to vprašanje nimam, vsem neprisotnim pa lahko sporočam, da jim je lahko žal, da so dogodek izpustili.
V tej sezoni naj bi se koncerti začenjali že ob 21.30, a organizatorjem (in bandoma) že prvič ni uspelo. Tako je malce pred 22. uro na oder pred dober ducat glavo publiko stopil prvi trio in presenetljivo so bili to Jegulja. Napovednik je v opisu bandov (»Jegulja je trio sestavljen iz dveh kitaristov in bobnarja, ki preigrava stoner/sludge/neki«) obetal zanimivo izkušnjo in točno to smo tudi dobili. Instrumental torej? Nisem ravno ljubitelj pet, kaj šele deset minut trajajočih »introv«, predvsem me je skrbelo, kaj se skriva pod tistim »neki«. Ljubljanski trojici resda manjka basist, a njegovo delo lepo nadomešča eden izmed kitaristov, ki se večino časa sprehaja po debelejših strunah. Verjetno je to dejstvo tudi pripomoglo k večji koncentraciji pri spremljanju koncerta, saj se radoveden in pozoren poslušalec med nastopom nenehno sprašuje, kako jim brez bas kitare uspe ustvariti tako poln in »masten« zvok. Za nepoznavalca njihove glasbe, kot sem jaz, nastop sprva zgleda kot jam-session, a se kmalu pokaže, da so vsi riffi načrtovani, prehodi dobro premišljeni in solaže neimprovizirane. To izjavo lahko potrdim dva dni kasneje ob poslušanju na koncertu kupljenega prvenca The Darkest Light in dodam, da je bila izvedba v živo celo za odtenek bolj zanimiva kot studijski posnetki. Jegulji se odsotnost vokala ne pozna in pravzaprav si ne predstavljam njihove glasbe z dodatkom vokalov, saj je v glasbi preveč elementov, ki bi se ob prisotnosti glasu enostavno izgubili.
Manko frontmana pomeni manj komunikacije s publiko, a je njegovo delo z več ali manj posrečenimi kratkimi nagovori in šalami opravljal drugi (recimo mu lead) kitarist. Nekaj komunikacije med odrom in »bazenom« spodaj smo sicer bili deležni, večjega odziva (razen par vzklikov »špileeeeeeej!!!«) izpod odra pa zaradi maloštevilne publike ni bilo. Verjetno ga ne bi bilo tudi ob bolj nabitem »Kotlu«, saj sam učinek Jeguljine glasbe poslušalčeve misli kaj kmalu pošlje iz fizičnega sveta v druge sfere in jih v realnost vrne šele takrat, ko band pospravlja opremo na odru*. Če odmislimo par minut gor ali dol, je nastop trajal okroglo uro in v tem času se je band sprehodil skozi celotni prej omenjeni prvenec, ki je bil po nastopu naprodaj za zelo ugodnega petaka.
Med krajšim odmorom se je Kotlovnica bolj napolnila, a se je kmalu izkazalo, da večina tja ni prišla zaradi koncerta, tako da tudi drugi trio, Deep Down Bellow, ni imel dosti večje podpore od Ljubljančanov.
Deep Down Bellow je sicer precej sveže ime, a v tem primeru nimamo opravka s popolnimi novinci na sceni. Band smo leta 2015 lahko videli večkrat pod imenom Skrun, lani so fantje ob menjavi basista za kratek čas spremenili ime v Megalomania in nastopili na festivalu Live After Death, v drugi polovici leta pa ponovno spremenili ime, tokrat v Deep Down Bellow. Mladci iz Kobarida nastopajo v »klasični« zasedbi za trio – kitara, bas kitara, bobni, za vokale pa skrbi kitarist Matjaž. »Deep Down Bellow vam bodo postregli s težkimi sludge/death rifi, ki bodo najbolj navdušili ljubitelje težke glasbe.« je obljubljal napovednik, in točno to smo tudi dobili - solidno dozo počasnega, groovy sludge/death metala, ki se je stilsko zelo dobro ujemal s prvim bandom, na svoj račun pa smo prišli tudi tisti, ki smo navajeni, da med koncertom iz zvočnikov slišimo tudi človeški glas. Za odtenek malce manj razgibana in s tem tudi bolj predvidljiva glasba je bila idealna za vsaj malce več »čupanja«, pri katerem so na pomoč priskočili tudi člani Jegulje. Verjetno mi ni potrebno posebej poudariti, da je medsebojna podpora bandov ključnega pomena za sceno?
Nastop tria je minil presenetljivo hitro, saj je band brez večjih premorov, pretresov in presenečenj odružil sedem avtorskih komadov, kar je zadostovalo za slabo šolsko uro materiala. Teh sedem skladb (in mogoče še kakšno dodatno?) bomo kmalu lahko slišali tudi na prvencu, ki bo nosil naslov Everything is Darker Than it Seems.
Kljub resnično klavrnemu obisku lahko rečem, da je bil uvodni večer letošnje kotlovniške sezone kar uspešen, saj je šesterica nastopajočih priskrbela odličen zvočni napad na naše bobniče. Le še malo boljša promocija bo morda potrebna, da se tovrstnih dogodkov za resnično ugodno ceno udeleži več življa iz bližnjih in tudi malo bolj oddaljenih logov.

*koncert sem obiskal brez vpliva kakršnihkoli (prepovedanih ali dovoljenih) substanc