Dekadent / Maleficus Angelus / Sinbolic

Več kot leto dni je trajalo, preden je Artur Felicijan svoj veliki povratek Dekadent (oziroma Vigred, ki ga je začel še kot one man band) spravil na oder. Njegova stvaritev Manifestation Of Seasonal Bleeding je naletela na odličen odziv s strani slovenske metal publike, v zadnjem času pa super odzivi prihajajo tudi iz tujine. A album naj bo še tako dober, brez pravih glasbenikov ga ne moreš predstaviti na odru in zato se je projekt »premierni koncert« zgodil šele 15. februarja v ljubljanskem klubu K4. K slavnostnem dogodku pa so Dekadent povabili še Sinbolic ter Maleficus Angelus.
Nekoč metalski K4 je bil po zelo dolgem času spet poln metalcev, tako poln, da si Sinbolic lahko bolj ali manj le poslušal, če nisi prišel pravočasno v dvorano; K4 je pač zelo neposrečena dvorana za gledanje koncertov z veliko publike, ker skoraj polovica ljudi na oder praktično ne vidi oziroma vidi le malo. Že pri Sinbolic pa se je pokazala naslednja hiba koncerta – ozvočenje, zaradi česar so še najbolj trpeli kasneje prav Dekadent. Sinbolic so svoje delo opravili zelo na nivoju, nastop je bil energičen, uigran, tehnično konkretno odigran, zaradi slabšega zvoka pa je najbolj trpel vokal, ki tudi sicer še ne dosega njihovega instrumentalnega nivoja. Je imel pa Aleš v Penitenziagite vokalnemu dvojcu odlično podporo pri Behemoth priredbi Decade Of Therion.
Iz tehničnega black/deatha so nas Maleficus Angelus popeljali proti black metalu klasične skandinavske šole. Band je nekoliko spremenjen glede na njihov zadnji nastop, ki sem si ga ogledal. Sprememba je na eni izmed kitar, zasedba pa je sedaj polna z basistom Morbidiusom, sicer bratom Prospect basista Želeta. Ta je zaenkrat na odru še dosti bolj suveren od svojega mlajšega brata, ki si še čisto preveč gleda pod prste. Vokalist kaže sedaj več gibanja kot včasih, je bolj agresiven, vokalno je »nevaren« in ugaja, v daljših instrumentalnih pasažah, kjer »režejo« kitare in »razdira« bobnar, pa se zdi še premalo odločen in ne ve, kaj naj takrat počne. Kar se tiče bobnarja, pa samo kapo dol. To je bila prava učna ura ekstremnega bobnanja na svetovnem nivoju.
Predskupini sta opravili svoje, po polnoči pa so s svojim krstom začeli Dekadent. Bandu se je kot zadnji stalni član pridružil stari znanec Andrej Bohnec (ex- Scaffold, Abattoir), nastopili so še s klaviaturistom (Alen Felicijan), a brez spremljevalne vokalistke Valentine; zato je back vokale prevzel drugi kitarist Boštjan Ivančič. Kot že rečeno, je splošen vtis nekoliko pokvaril zvok – klaviature so bile v prvem delu prenaglas, kitare so hreščale, bobni so zveneli nekako prazno. Se zgodi, a band ni imel nič pri tem. Ne glede na to so bili Dekadent na odru zelo prepričljivi, Arturjeva vrnitev na oder po dolgih letih je bila ob pomoči odlične ekipe uspešna. Atmosfera, ki jo ustvarijo v živo, je veličastna in večplastna, na eni strani melanholična, po drugi peklenska, a vedno s pozitivnim sporočilom. Old-school black metal napadi so se prepletali z že s skoraj progresivnimi metal / rock pasažami, Arturjeve melodije oziroma solaže dajejo glasbi dodaten čar in globino, tako kot njegov raznolik, agresiven, rezek vokal. Izvedba Bathory priredbe Home of Once Brave je bila navdušujoča, ob že znanem materialu s prvenca pa so predstavili še dva nova komada, Harrowed Hearts in Fathomed. V rednem delu je slednjemu sledil še odlični Blind Finale, a glasna publika je zahtevala več; in dobila novi, tokrat v boljšo zvočno podobo oviti Dissident Dream in Vigred. Premiera je uspela, ponovitve sledijo. Be there.
Set lista Dekadent: Emanation (intro), Dissident Dream, Kres, Harrowed Hearts, The Divine Penalty, Home of Once Brave, Vigred, Fathomed, Blind Finale, Dissident Dream, Vigred.