Demutilated / Sweet Sorrow

Hitro iz šihta pod tuš, urbano sem zlomil zjutraj, žena mi pa svoje ne posodi, ker jo vedno pozabim vrniti, tako da trola ne pride v poštev. Ah jebi ga, ura bije že deset čez deveto, jaz pa šele štartam iz Rožne v smeri Metelkova. Pa še alkohola nisem nabavil. Hvala kurcu, da imamo po domovih toliko distributerjev opojnih zvarkov oziroma da je sosed pravočasno nabavil »preveč« ter doniral glaž Haložana in Radensko. Hvala pa še dreku, da se koncert ni začel točno ob pol desetih, kot je bilo predvideno. Drugače pa eno vprašanje za bralce: »S čim naj nadomestim boga v klasičnem »hvala Bogu« da bo zvenelo bolj kvlt / trve???«.
Marširam po Metelkovi, kazalec oziroma telifon pa kaže že 21:37. »Damn Goran, spet sva zamudila« mi pravi notranji glas, ki bo v poznejših urah nekajkrat ponovil: »Spij še nekaj, ni dovolj«. Vržem sidro levo od Jale pri stalnih pivskih soborcih, jih poprosim, da popazijo na žlahten napoj do moje vrnitve, se opravičim ter pičim v Channel Zero. Super. Niso še začeli. Približujem se dvorani, vsak moj korak pa spremlja theme song iz Terminator 2: Judgment day. Kakor koli da Sweet Sorrow veljajo za pogansko death metalsko mašino in se to neskladje s terminatorjem zdi rahlo nenavadno, je prav ta intro v začetku uspešno gradil napetost pred njihovim nastopom, v glavi pa sta se mi sukali imeni Sarah in John. Kvintet je stopil na oder okoli 21:50 ter postregel zelo mešan meni, katerega izvorno mesto verjetno leži v dvajsetletni karieri ansambla. Če so svoj začetek ovekovečili z bolj brutalnimi riffi in strukturno napisanimi komadi, katerih osnova sta bila mast in šus, so kaj hitro zavili v poganske vode ter komadom dali melodično podlago, ni pa manjkalo tudi čistih, nedistorziranih intro linij. Melodije so nedvomno napisane pod vplivom švedskih veljakov Amon Amarth, kar me je navdajalo z nostalgičnimi občutki, v tistem trenutku pa mi nekako v mešanici z vokali ni preveč ustrezalo. Vendar pa je konec koncev bil koncert izpeljan kot se spodobi. Čeprav mi sicer vrhunski vokal iz Šerotovega drobovja ni najbolj sedel, je le ta nastopal zelo karizmatično in samozavestno ter s tem pritegnil nekaj mladeničev k headbanganju. Ostali člani niso pokazali veliko energije, a sem jim zaradi svojih podvigov na inštrumentih to oprosti. Po slabi uri dolgem koncertiču sta se vokalista zamenjala. Čas je bil za Demutilated.
All-star zasedba prav v teh dneh žanje ostre kritike zaradi njihovega spamanja po netu. Wtf? Hvala (vstavite nekaj), da se stvari streže na ta način, saj se informira čimveč črnih duš, ki se potem prikažejo na koncertu, pa še v tem primeru jih ni bilo dosti. Moram sicer povedati inu se opravičiti, da sem prvi komad ali mogoče celo dva zamudil, saj so me zadržali že omenjeni pivski oddelki levo od Jale, sem pa bil prijetno presenečen, ko sem se vrnil na kraj zločina ter na odru zagledal razgaljenega Cepota, ki spušča dušo iz in preko svojih prebavil. Upam, da mu ni obrnilo peristaltike, bi mu pa sicer ustrezalo stage ime Miserere. Medtem ko je Cepo uletel na vokal, sta si sedaj izmenjala inštrumente še Maček in Jey ter servirala lekcijo še z drugim inštrumentom, ki jima ni niti malo tuj, sodeč po videnem. Napram prvemu bandu, sestavljenem iz istih članov če izvzamemo vokale, je tukaj bilo na delu več brutalitete. Ni manjkalo oldschool rifaž in nekatere so močno mejile že na black metalske viže iz zehajočega brezna, ob tem pa je potrebno dodati, da se sama glasba vrti okoli tega, čemur pravimo masten riff. Atrakcija večera je bil nedvomno že omenjeni novopečeni trugar Cepo, ki ga le redko, če ne celo tokrat prvič, vidimo le na vokalih brez inštrumenta. Zvijajoče gibanje je nedvomno izdajalo njegovo geekersko plat in tip si je verjetno predstavljal, da je za slabo uro zombi, medtem ko je kremženje oziroma obrazna mimika, vsaj mene močno spominjalo na Captain Spauldinga iz House of 1000 Corpses oziroma The Devil's Rejects. S svojimi gibi je nedvomno ogrel marsikatero damo ter mogoče celo pognal motor bartolinijeve žleze, a pel je le eni in sicer svoji izbranki, ki je stala bolj v ozadju. Ja, tudi brutalni metalci imajo srce. Črno. Po slabo uro dolgem brutalnem setu smo sicer bili priča krikom publike za še, a t.i. zvezde se niso vrnile. Publika je dobila le Chopinov Funeral March, Cepo pa se je vrnil nazaj v svojo trugo.
Obe skupini, tako Sweet Sorrow kot Demutilated, sestavljena iz istih, navežbanih in naštudiranih glasbenikov, sta nam ponudili zares kakovosten metal na slovenski sceni. Res je, da se pri Sweet Sorrow da najti kakšne outdated pristope, ki na koncu res delujejo preveč Amon Amarthovsko, a če to pomeni novačenje novih metalcev in uživanje glasbenikov v tem, kar delajo, se je najbolje izraziti po Beatlovsko: »Let it be.« K novemu staremu bandu Demutilated pa naj dodam le to, da jih bralci inu poslušalci death metalskih viž, prosim, prečekirajte v bližnji prihodnosti. Govorimo o zares odlični zadevi!