Dobrodelni koncert za Afriko: Penitenziagite / Nephrolith / Morana / Uroš

Hladna sreda v Kranju, odvija se zadnji metalski koncert pred skomine vzbujajočo Metal Manio. Sočasno je omembe vredni delež lokalnih podpornikov že premagoval pot proti češkem Brutal Assault, kar se je nekoliko poznalo na obisku, ki je na svojem vrhuncu štel nekaj pod 100 kosmatih glav. Poleg zvoka ansamblov pa se je tokrat oglasila tudi humanitarna nota, saj je izkupiček pobrane vstopnine, ki je znašala 5 evrov, bil namenjen gradnji šolskega večnamenskega objekta v Afriki. Bandi so se tako odrekli honorarju in odigrali svoj set za nekaj pijače in pizze, ki jih je častila pizzerija Picanto. Doprinos metalcev k projektu je torej na podlagi obiska znašal okoli 400 evrov, dan prej pa so v znamenju indie-rock glasbe nabrali nekaj čez 500 evrov in kar je še pomembneje, po pričevanju obiskovalcev precej boljše vzdušje.
Tokratni nabor ansamlov je bil pretežno lokalne narave, kar je morda razlog, da so nekateri igrali sebi in tonskemu mojstru ter točaju, saj se na istih odrih pojavljajo prepogosto, drugi pa so vseeno poželi nekaj več odobravanja.
Okoli devete ure prijetnega razpoloženja plačam tisto nesrečno vstopnico, za katero še pojasnim, kako se je nekaterim uspela zatakniti v grlu, pa ne na račun cenenega žganja, ki so ga v znak dobrodošlice točili obiskovalcem. Na odru pred Downtownom, ki po izgubi Bazena često gosti metalske in druge koncerte, že stojijo Uroš, zajebantski band, ki je name že prejšnjič na istem prizorišču pustil močan vtis. Vrstni red naj bi določil žreb, a ni šlo zaradi ugovora enega banda, ki na to ni pristal, saj bi lahko bili uvrščeni na prvo mesto. Herojsko se torej javijo Uroš, kar se izkaže za zmagovalno potezo – igrali so pred največ občinstva in poželi odlične odzive. Enokitarski kvartet se v dobre pol ure sprehodi čez prav vse stile, ki so kdaj obstajali v kateremkoli času, kraju in dimenziji. Stotine ostalih bandov, ki radi povedo, da se stilsko ne omejujejo lahko gladko potihne; to je pravi prikaz takega početja. Kljub strgani struni, zaradi katere so nekoliko okrnili set, so brez zadržkov odlično odigrali in obdržali publiko pred odrom do konca. Vrhunske death metalske riffe ob prav takšnem bobnanju nadgradi še pojavni frontman, ki je poskrbel za humorno predstavo višjega razreda, zaradi katere smo tako kot med komadi uživali tudi v povezovalnem programu. Preplet dveh vokalov, ki sta najbolj dovršeno zvenela v harmoničnih višje ležečih linijah, razkriva zgledno mero talenta kljub vsej zajebanciji, neprimerno več kot med tisočimi generičnimi bandi brez vsakršnega potenciala. Skratka karizma na vrhuncu, člani ansambla sproščeni, ustvarjeni za nastopanje. Band se je poleg vsega predstavil še ob odličnem zvoku, kar je bila hiba vseh ostalih zaradi menjave tonskega mojstra.
Nasledijo jih Morana, band, ki je letos prodal največ kart za Metalcamp in bo naslednje leto igral na velikem odru. Po videnem je na mestu vprašanje, če se bodo na takem odru sploh znašli? Čez glasbeno izvedbo nimam pripomb, a je sama nastopna drža izredno statična. Že res, da se je šesterica na odru morala nekoliko stisniti, vendar zase nisem našel ne v glasbi ne v nastopu nič takšnega, kar bi me pod odrom uspelo zadržati skozi celoten set, kar je najverjetneje šlo po glavi tudi pretežni polovici obiskovalcev, ki je prav tako našla zatočišče v notranjosti lokala. Povezovalni program je bil neprepričljiv, da ne rečem sramežljiv, odzivi publike medli. Na srečo ima ekipa še celo leto časa, da te pomanjkljivosti odpravi.
Sledijo Nephrolith. Band po izdanem prvencu računa na nekoliko več podpore publike kot je dobivajo, saj so ravno tako igrali pred manjšim občinstvom kot prvi band, ki pa je vseeno kazalo nekaj več zanimanja in podpore kot med Morano. Toliko o žrebu in primerni uri za igranje, ki je bila jabolko spora že pri prejšnjem povabilu banda na ta oder, ko bi morali nastopiti pred Morano in Neurotech. Gre za razgiban melodični black metal z dobrimi ritmi in vokalom, a kljub vsemu ne servirajo tiste nepredvidljivosti, zanimivosti, ki bi brezpogojno uspela ohraniti vsa ušesa uperjena vanje. Prav tako kot predhodnike sem jih poslušal na preskok in se ogreval za Penitenziagite.
Zaradi težav z razvrstitvijo bandov je bil sam nastop pod vprašajem. Ura se je bližala polnoči, ob hrupnih dogodkih pa pri prekoračitvi s položnicami rada opleta policija. Kljub vsemu je po daljši pavzi (bobnar namreč igra na levičarski set) band le nastopil in pokazal, kako se stvarem streže. Proti nastopu v Škofji Loki, ki je sicer bil odličen, a vseeno dajal občutek, da je odigrano nekoliko z »levo roko«, brez metalskega entuziazma (havajska majica itd.), je band tokrat kljub vsem zapletom resnično zaživel. Demshy se obleče v metalca kot se spodobi, na oder prikoraka z nikdar prej videno teden staro brado gostote Mr. T.-ja in servira svoj značilni besni growl – badass motherfucker! Linije so še izboljšane, nastop sproščen, humoren in nasploh zakon v vseh pogledih, publika že razvija tisto pravo fanovstvo, kriči naslove komadov in banda, ki ga priganja čas, ne pusti z odra. Žal je tako kot pri vseh bandih po menjavi tonskega mojstra tudi pri Penitenziagite trpel zvok, ki vokalu ni pustil dovolj prostora za grmenje in je zvenel nekoliko potlačeno, med basovskimi frekvencami pa se je slišalo zoprno brenčanje, a so se komadi že tako prijeli, da so linije dopolnjevala grla publike. Skratka band, ki vedno doseže tisto evforično stanje, ki ga hodim iskat na vse koncerte, a žal dobim le še poredko.
Naj se še enkrat vrnem k samemu namenu večera in celotno spornostjo v povezavi s tem. Dobro desetletje hodim na metalske koncerte, odlično se počutim med temi ljudmi, nikdar nisem imel večjih pripomb. Tokrat pa samo zaradi humanitarne narave koncerta vidim pred vrati ljudi mrkih pogledov, ki trmarijo, da ne bodo plačali vstopnice, ker ne želijo pomagati nekim tretjim ljudem. Češ da je dovolj ljudi, ki jim je treba pomagati tu. Ali pa preprosto, izrazijo mržnjo do pripadnikov tistega kontinenta, ker so leni. Zanima me, koliko od teh ljudi se je udeležilo odmevne vseslovenske čistilne akcije, kdo je dal kri ali plačal položnico, ki so jih v času obnove Železnikov po ujmi nevsiljivo delili po vseh gostilnah v tistem koncu? Tako kot sam nisem mogel razumeti odpora do gole ideje o pomoči sočloveku, so nad metalci odkimavali tudi organiztorji, ki se dan prej v odličnem vzdušju niso rabili ukvarjati s takšnim mišljenjem. Poleg tega je tu še incident z razvrstitvijo bandov. Kot glasbenik po svoje moram razumeti, da si bandi želijo igrati svojemu trudu primerno ob uri, ki je za njih optimalna, kar pomeni, da jih gleda največ občinstva. A se moramo zavedati, da je to Slovenija in da protokoli v tako maloštevilčni družbi ne tečejo enako kot recimo v tujini. Metal band v tej mali državici vedno igra pretežno med kolegi iz scene in ne dosega koga novega, neglede na postavljen termin. Najverjetneje je enako v vseh okoliških državah. Pisal sem že prej in povem še enkrat; med bandom in publiko mora biti distanca, ki pa se ne more razviti, če se vsi med seboj poznajo. Kakršnikoli poskusi umetnega postavljanja na stopničko višje bodo videti le kot drsanje z nosom po stropu. Lastnost, ki je v družbi, kjer je enakost pred vsemi drugimi lastnostmi najbolj iskana vrlina, izredno zasovražena in preganjanja. Še vedno igrate pretežno pred kolegi in nima veze koliko in kako dobrih albumov izdate!
Vendar pa za to ne gre kriviti slovenske družbe, kajti reakcije ljudi na tako početje znancev so najverjetneje podobne povsod. Čar je v predajanju svoje glasbene vizije popolnim neznancem. Zaključil bi z besedami neke operne pevke, ki po mesece doma čaka na honorar, medtem ko isti naročniki tujce plačujejo redno in jih postrežejo neprimerno boljše, v tujini pa sama uživa podobno spoštovanje in udobje: »V tujini z menoj delajo kot s kraljico, doma pa kot s kmetico.«