Doomed / Vulvathrone / Woli Wo

Po večletnemu zaprtju je letos januarja s koncertom skupin Impaled Nazarene, Nephrolith in Küzlavec svoja vrata ponovno odprl Unterhund. Od takrat se je v prostoru kluba, ki se nahaja v kleti ormoškega gradu, zvrstilo že nekaj koncertov in na začetku decembra še koncert treh slovenskih zasedb.
Prvi so nastopili Doomed – zelo mlad band, ki je prišel že zelo daleč. Sestavljajo ga člani, ki so na slovenski sceni že dolgo, zato ne preseneča, da vedo kaj si želijo in kako svoje cilje uresničiti. Naslednje leto med drugim namreč igrajo na britanskem Bloodstocku in na velikemu odru na Metalcampu. Igrajo old-school death metal, kot uvod v nekaj pesmi pa so predvajali tonske izseke iz filmov, tako kot to s posnetki iz starih grozljivk počne že nekaj kultnih skupin kot na primer Mortician. Ozvočenje in osvetlitev nista bili najboljši, a se Doomed za to niso zmenili. Vokalist Mraz (ex Mora) je imel močan growl, kakršnega zaradi posntekov z njihovega EP-ja From The Crypt nisem pričakovala, saj je v živo boljši. Hkrati je na kitari dopolnjeval še drugega kitarista Uroša (Infidia), dobro podlago vsemu pa je dodala še basistka Galena. Na bobnih je tokrat prvič pred domačo publiko z njimi igral Žiga (Dekadent), ki je svojo novo vlogo odigral naravnost odlično. Izmed vseh treh nastopajočih skupin si je Doomed ogledalo največ ljudi. Zelo verjetno gre to delno pripisati tudi dejstvu, da so pričeli šele ob enajstih in so mnogi še pred koncem odšli domov, delno pa tudi, ker so kot najmlajša skupina bili tudi najbolj zanimivi.
Za njimi so na presenečenje vseh na oder stopili prekmurski Vulvathrone. Na sceni so že lep čas, pohvalijo se lahko s številni koncerti doma, igrali pa so že tudi na primer na avstrijskem Metalfest Open Air festivalu leta 2009. Tokrat so stavili predvsem na šov in neprestano brili norce iz basista, ki je v ta namen oblekel sive pajkice. Zelo uspela točka, ki je zaradi pozne ure že postajala predolga. Kljub majhni publiki se je našlo kar nekaj njihovih podpornikov, ki so veselo plesali, se razmetavali in »čupali« pred odrom. Bilo je tudi pričakovati, da bodo Vulvathrone naredili največji žur. Na vokalih so se izmenjevali Herman s svojim tipičnim »pig-squeal« vokalom, Jure za glavnim mikrofonom ter občasno še basist Ozy. Energično so skakali po odru, vulgarnost pa jim (seveda) prav tako ni bila tuja. Verjetno bi zadnji stavek lahko razumeli kot kompliment, saj so prvi slovenski grindcore band.
Okoli ene zjutraj so nato končno prišli na vrsto še Primorci Woli Wo. Delovali so utrujeno, tako kot publika, kar je je pač še ostalo. Pevec je konkretno pogledal v kozarec, a vseeno odpel svoje tako kot se spodobi. Lahko bi se le vzdržal nekaj žaljivih komentarjev, ki jih je v večini primerov tako zamomljal in jih na srečo ni razumel skoraj nihče. Pred odrom je vztrajal le kakšen ducat ljudi, saj se je na žalost večina raje zadrževala za šankom. Pijača je bila res poceni, pa vendar bi lahko izkazali nastopajočim vsaj malo spoštovanja in si jih ogledali pobliže. Nihče ne nastopa rad na odru, pred katerim zeva nekajmetrska praznina. Woli Wo so igrali, za razliko od prvih dveh skupin, bolj thrash metal. Največ obiskovalcev je bilo verjetno ljubiteljev death metala in morda je to glavni »krivec«, da si je Woli Wo ogledalo dosti manj ljudi kot na primer Doomed. Kljub temu so brez krajšanja odigrali svojo setlisto, ji dodali še eno pesem, ki bi se je razveselila, če ne bi bila ura že dve zjutrja in me ne bi čakala še najmanj dveurna vožnja domov. Kar se same glasbe tiče je njihova na nivoju, gre v uho in dokazuje, da Slovenija premore nekaj zares dobrih skupin.