Downtown festival 2012

V zadnjem tednu septembra se je v Kranju odvil tradicionalni Downtown festival, letos že šesta edicija. Mesto, ki se ga sicer med mladino drži slab glas, češ da gre za mrtvo, spalno naselje brez dogajanja, pa v alternativnih krogih z vedno pestrim programom in dobrim odzivom na dogodke izvedbene ekipe Trainstation Squata na eni strani in ekipe Downtowna v sodelovanju z Novim KLG na drugi strani na tem področju resnično blesti. Odlični sobotni koncert nam je domačinom prav podžgal lokal patriotizem! Kot pretekla leta je en dan podaljševanja sezone uživanja koncertov na prostem pripadel metalcem, letošnji paket goriških heavy metalcev Shutdown, medvoških thrasherjev Classified in lokalnih brutalizatorjev Armaroth je pod odrom in v lokalu združil domala 200 obiskovalcev izjemne regijske pisanosti. Preverjena formula združitve znanega banda, ki promovira album, le malo oddaljenih vzhajajočih upov in tega, kar je vzklilo na domači zemlji, se je spet izkazala za zelo uspešno. Preletimo zgodovino; prejšnje leto so v okviru istega festivala nastopili Negligence ter Voice Of The Soul, leta 2010 smo si ogledali koncert Lady's First ter nastop kreativnih kitaristov (Šubic, Favento), v prejšnjih letih so nastopili tudi Eliminator, Violent Devotioes, Infidia in tako dalje.
Zavoljo nekaterih opažanj primerjajmo ostale koncerte tega festivala z metalskim. Festival je štartal v petek z eksperimentalnim rock koncertom Incurabili in Žoambo Žoet Workestrao, ki so pričarali prav prijetno vzdušje z nenavadnim prizorom urejenih gospodov, ki so odlične glasbeniške trenutke, izmed katerih je bila vsaka spretno odigrana linija nagrajena z aplavzom, začinili z izbruhi deliričnega dretja in klicanja samega Satana. Zastonjska narava koncerta je pod odrom zbrala le nekoliko manjše število obiskovalcev kot metal večer naslednjega dne (vstopnina 5 €), vendar pa je vse občinstvo ves čas upiralo oči v dogajanje na odru in za seboj ni pustilo vidnih sledov dogajanja. Koncert je bil pretežno zanimiv za lokalno publiko.
Povsem druga podoba prizorišča pa se je na ogled postavila na sobotni večer. Metalska družba ga več kot očitno zelo rada da na zob, okoli osme ure je bila ne le na dvorišču lokala, pač pa tudi na stopnišču nove mestne knjižnice in v radiju 50 m od lokala gora ljudi, opremljenih z vrečkami, polnimi mamljivih procentov.
Prvi so nastopili Classified in od začetka dalje je bilo pod odrom prav živahno – vse do odra prostor lepo zapolnjen z čupanjem, nekje v sredini prikimavanjem, zadnje vrste pa so se gnetle okoli šanka. Mladeniči so se izkazali v sicer precej poznanih thrasherskih prijemih z dobro odigranimi solažami in mnogo smisla za strukturo pesmi, nekaj lovljenja pa je bilo slišati v ritmični sekciji banda, ki bi lahko še malo izpopolnila prehode. Band, ki je tako vizualno kot krvno agrešivnejša reinkarnacija zgodnjih Metalsteel, v ušesa zbranih poslušalcev dobro podtika pesmi s pred kratkim izdanega dema, predstavili pa so tudi novejše stvaritve, ki se čedalje bolj približujejo vrhuncem ameriškega Bay Area thrasha in so tehnično in aranžmajsko precej bolj dovršene od prej spisanega materiala. Zanimive so tudi nove vokalne linije, ki so bile tokrat tudi precej bolje odpete kot na koncertu v medvoškem Jedru, med katerim sem upal, da bo Kristjan za kakšen pevski nasvet poprosil starejšega brata Alexa (Negligence). 200% napredek s strani zvoka, nekoliko medlejši vtis pa je pustila povezava programa in splošna odrska prisotnost, ki jasno pride šele s kilometrino.
Drugi akt večera pripade domačinom Armaroth. Že med pripravami se je pod odrom trlo klape, željne pristnega death metala, ki najbolj spominja na zgodnejše zvoke Cannibal Corpse in Suffocation, brez nepotrebnega lutanja po elementih drugih zvrsti, zelo čistokrvno. Koncertu je dalo pečat blodenje frontmana Fifsa, ki je primerno bliskanju v glavi skozi nenavaden in neverjetno sproščen ter komičen nastop poskrbel, da je to bliskanje prišlo tudi v glave obiskovalcev. »Mi' umo začel, tko da ssssssčilejte!« je nagovoril publiko, ki je res brez zadržkov »sčilirala« do zen stanja. Kmalu se oglasi gromenje dvojnih pedal in globok, težek zvok močno distorziranih kitar. Razkosavanje se je začelo, blast beat, cupa-cupa ritmi in posrečeni groove vložki so odlično razpoloženje obdržali do konca, sam povezovalni program pa naravnost vrhunski; skozi prikupno zmedenost in nagovori tipa »A mamo mi kej napisan sploh, kva igramo? Jst sploh nč ne vem, ej tega...« se je zbrana množica nalezla smeha, manjkalo ni niti rojstnodnevnih petij slavljencem in predstavitve članov, pri čemer je zvenelo zelo zelo pomembno, da smo si vsi zapomnili, da glasbeniki na odru niso pravi Kranjčani, temveč prihajajajo iz Preddvora, Šenčurja, Tržiča in Jezerskega. »Ta je za našga Srečota!« se je zopet oglasil Fifs in odigrali so komad Ekstaza smrti, katerega tekst je prevzet po avtorju Srečku Kosovelu. Med setom so odlično predstavili še priredbo Slowly We Rot. Band je skozi odličen zvok, vrhunski vokal in niti za sekundo izgubljen fokus publike, ki je uživala tako med brutalnimi pesmimi kot med povezovalno komedijo, set pripeljal do konca. Frontman se je z odra poslovil s petjem »Oj pijan, oj pijan, grem najraje za volan!«, kar je navdušena publika hitro nadaljevala, Fifs pa prekinil z besedami »Ne! Ne, ne ne... kva je z vami, nočem tega, ajde!« Armaroth so predstavili death metal v izredno pozitivni luči, hkrati pa na domačem teritoriju mnogoštevilčnim prišlekom na komičen, satiričen način prikazali vso morbido vaškega dela Gorenjske. Ti ljudje na odru resnično žarijo, priča smo bili nastopu, ki ga bo težko nadkriliti. Frontman ter bobnar skupine sta nekaj dni kasneje v sklopu istega festivala nastopila še na Jam Sessionu, kjer se je spet razvil tisti komični moment.
Ob pričetku Shutdown je pododrje nekaj trenutkov kazalo luknjo in glede na koncert v Škofji loki prejšnje leto sem se za trenutek zbal, da Gorenjska žal ne premore življa, ki bi bil pocukranemu heavy metalu dovolj naklonjen za obisk. A se je v naslednjem hipu izkazalo prav nasprotno, garnitura obiskovalcev se je nekoliko zamenjala, iz lokala se je vsula horda ljudi in vse do konca čedalje bolj dihala z bandom. Shutdown so se po nekaj menjavah na kitari, nastopih z le eno kitro ali brez basista le utrdili v trenutni postavi, ki poskrbi za dobro usklajenost in show. Avtorskim pesmim s prvenca so pridužili nekaj priredbe Bon Jovi, najbolj pa je šla v slast Ozzyjeva klasika Crazy Train. Relativno dolg nastop se je končal okoli pol polnoči in vrhunce dosegal v visokih krikih med Dedicated To Mars in kitarskih harmonijah mojstrovine Valkira, vokalno podporo bandu pa je zopet nudila Katarina.
Po koncertu se je dogajanje preselilo v lokal, kjer je za glasbo poskrbel DJ Hellfucker in udarjal z eno klasiko za drugo. Tipičen downowski prizor se je vrnil z vso silo; plesanje po mizah, air guitar do koder seže pogled, na široko odprta usta, iz katerih se vijejo melodije Iron Maiden vsepovsod. Ko so ob treh glasbo ugasnili, prižgali luči in prenehali točiti je na plan prišlo kar nekaj nejevolje.
Okolica lokala je bila po koncertu polna razbitih steklenic, plastenk in druge embalaže, stopnišče pred kratkim odprte knjižnice pa polito z rdečim vinom in pobruhano. Takšno vedenje, ki smo ga sicer vajeni z vseh tovrstnih prireditev, bi v nekem trenutku žal znalo biti problem in legitimizira gonjo proti Haubapartyju. Mimogrede, prav na tem pobruhanem stopnišču so nekaj dni kasneje svečano odkrili novo skulpturo. Če zaključim z mislimi Jocota, ene vidnejših oseb za večino alternativnih dogodkov v Kranju: »Kaj smo prišli povedat? Da Kranj potrebuje ustrezen prosotor za koncerte, ali novo smetišče sredi mesta?«