REPORTAŽE

30. 8. 2005

Earthshaker Fest 2005

Geiselwind, Nemčija / 21.–23. 7. 2005

Le teden dni po festivalu Masters Of Rock na Češkem so v Nemčiji priredili njegovega »dvojčka«, saj so bili vsi headlinerji enaki. Za razliko od prvega pa so bili tudi ostali bandi metalski, zato je bilo dogajanje veliko bolj intenzivno in urnik nabit.
Festival se je začel v četrtek v pokriti dvorani, t.i. event hall, ki je bila že na začetku prepolna. Kljub temu, da sprejme več tisoč obiskovalcev, so zaradi varnosti omejili dostop in tako je veliko ljudi ostalo zunaj. Seveda se s tem niso kar tako sprijaznili in na parkirišču je po parih urah prišlo do razbijanja flaš in sporov z redarji.
Čast prvega banda na festivalu je pripadla Fincem Turisas. Fantje igrajo nekaj, čemur bi lahko rekli folklorni vikinški metal, v katerem ne manjkajo niti violina, flavta in celo harmonika. K sreči kakšnih drugih podobnosti z Atomik Harmonik ni bilo opaziti. Folk metal je v Nemčiji predvsem med mladimi zelo popularen in zato publike ni manjkalo, Turisas pa so se potrudili in odlično opravili vlogo kot otvoritveni band festivala.
Sledilo je prvo presenečenje. Japonci Loudness so namreč dobili kar dva termina za nastop, prvi od teh je bil v dvorani. Skupina, ki je se je po reunionu originalne postave vrnila v Evropo po več kot desetletju, je bila tudi razlog, zakaj sem se (Peter) odločil, da obiščem ta festival. Vem, kakšno glasbo igrajo v zadnjem desetletju tako da nisem preveč pričakoval. In prav je bilo tako, saj so odigrali malo starih komadov. Tiste, ki so jih odigrali, pa so od časa nastanka toliko spremenili in modernizirali, da bi bilo marsikateremu fanu starih komadov kar tesno pri srcu. Primer neuspele evolucije komada je bil na primer Loudness, pa tudi SDI in Get Away sta bila spremenjena. No ja Crazy Nights so odigrali tako kot se spodobi in doživeti Crazy Nights v originalni izvedbi pa tudi ni kar tako.
Za Loudness so na oder ponovno prišli Finci. To so bili Finntroll, band ki ga ni treba posebej predstavljati, saj ste si jih lahko ogledali že lani na Metelkovi. Humppa metal polka je odmevala po dvorani, čeprav je band vsako leto bolj metalski in vplivi finske polke so vedno manjši.
Domač trio Powergod je na oder povabil kar tri goste, ki so pomagali pri preigravanju priredb bolj ali manj znanih izvajalcev. Schmier (Destruction), Rod Gonzalez (Die Ärzte) in Ferdy Doernberg (Axel Rudi Pell, Masterplan) so ogromno pripomogli pri ustvarjanju vzdušja, saj večina publike očitno ni dobro poznala starih komadov, ki jih je band igral.
Po pavzi je na oder prišel Joey DeMaio in napovedal naslednji band, HolyHell. Ameriški power metalci z ženskim vokalom, po besedah DeMaia »trenutno najboljši power metal band« (o tem si lahko mislite svoje), so tako kot na Češkem predstavili skoraj cel svoj prvenec, ki je pred kratkim izšel pri Joeyevi založbi Magic Circle.
Glede na to, da so Justice na festivalu nastopili že tretjič zaporedoma, sva jih tokrat izpustila – ogledali si jih bomo drugo leto.
Po nekaj urah lepotnega spanca sva se odpravila na prizorišče, kjer so v dežju na odru že čakali Symphorce. Zaradi zmočenega ozvočenja so na začetku že hoteli obupati, po dvajset minutni zamudi pa je organizatorjem le uspelo vklopiti celo ozvočenje in Symphorce so lahko začeli svoj nastop. Nemški power metalci pod vodstvom karizmatičnega Andyja (tudi Brainstorm) so imeli težko nalogo zbuditi publiko, pri čemer jim padavine sploh niso bile v veliko pomoč. Vseeno jim je to uspelo. Med skrajšano set listo smo slišali tudi komad Nowhere z novega albuma.
Graveworm lahko vidite v Sloveniji že skoraj na vsaki malo večji gasilski veselici, zato se jim koncertna kilometrina zelo pozna in vedno uspejo izvesti dober nastop. Vokalist Stefan je bil aktiven kot vedno, žal pa je band naletel na slabši odziv kot domačini Symphorce. Na koncu nastopa Graveworm seveda ni smel manjkati komad Fear Of The Dark (Iron Maiden).
Evidence One so s svojim melodičnim hard rockom/heavy metalom uspeli ogreti tisti del publike, ki se je black metal ni dotaknil. Če smo italijanske nu-metalce Exilia izpustili že na festivalu Gods Of Metal, zakaj pa jih ne bi še enkrat? Bierpause!
Iz zvočnikov se je slišal soundtrack iz filma The Last Samurai, na oder pa je prilomastil klaviaturist, katerega je na verigi komaj krotil pobožen menih. Seveda so bili na vrsti Die Apokalyptischen Reiter, ki so predstavljali svoj sveži album Samurai.
Za njimi so bili na vrsti Loudness. Kdor je zamudil njihov nastop v dvorani, mu je lahko žal, saj je imela tu set lista še manj dobrih starih komadov. Sicer novejši komadi kot kaže zelo hitro sedejo v uho mlajši nemški publiki, fani starejših pa smo zaman upali na 20 let starejše. Loudness so se nekako oddolžili z Esper, a to je bilo premalo. V pogovoru po koncertu so dejali, da doma na Japonskem redko igrajo stare komade in da je nov material dobro poznan med publiko in pričakovali so, da bo v Evropi enako. Ker ne bi mogli še bolj brcniti v temo, so dejali, da bodo resno razmislili o uvrstitvi starejših komadov na set listo ob (morebitnem?) povratku v Evropo.
Greve Digger (Simon) me tokrat niso najbolj navdušili. Razlogov za to je verjetno več, eden pomembnejših je sigurno tudi malo čuden zvok in s padavinami začinjeno vzdušje med publiko. Kakor koli že, Diggerji znajo pokazati več, kot jim je to uspelo na Earthshaker. V njihovem repertoarju smo slišali komade z zadnjega albuma The Last Supper, seveda pa niso manjkale njihove klasike kot so Rebellion, Excalibur, Knights Of The Cross itd.
Petkovo dogajanje v dvorani so začeli Danci Mercenary, pred glavnim odrom pa se je zažela nabirati publika, ki si je nameravala ogledati Children Of Bodom. Finci so tako kot ponavadi naredili show, kot se spodobi – eksploziven, atraktiven in odlično odigran nastop! Komadi, kot so Hate Me, Needled 24/7, Bodom After Midnight so bili povod za veliko čupanja, slišali pa smo lahko tudi komad In Your Face z novega albuma, ki izide septembra.
V dvorani so Dance nasledili Machine Men. Na glavnem odru so bili na vrsti Rhapsody. Kljub temu, da so imeli za pripravo odra kar tričetrt ure časa, to ni bilo dovolj za postavitev vseh gradov in zmajev. Uvod v nastop je bilo dolgo opravičilo, ker se Christopher Lee ni mogel udeležiti nastopa (njegovo ime je bilo na plakatih skoraj večje kot logotipi manjših bandov). Tudi tokrat se je pokazalo, da Rhapsody niso band za oder. Če ne moreš v živo odigrati vsaj 90% stvari, k si jih stlačil na album, ne igraj! Medel nastop je kmalu odgnal del publike, nato pa je zajokalo še nebo in pomagalo pri odganjanju. Zato se nas je veliko preselilo v dvorano, kjer smo lahko na suhem pričakali nastop all-star banda Force Of Evil. Band sestavljajo kitarski duo Hank Sherman / Michael Denner in ritem sekcija Hal Patino (bass) / Bjarne T. Holme (bobni), zasedbo pa dopolnjuje mlad vokalist Martin Steene (ex- Iron Fire). Odličen power metal nasop je žal pokvaril obupen zvok.
Večer se je prevesil v noč in fani so si vedno bolj želeli videti Nightwish. Kot se za headlinerje spodobi, smo tudi tokrat videli pester show in kvaliteten, energičen nastop finskih zvezdnikov. Sicer pa sta bila nastop in set lista na las podobna tistima, ki smo ju videli pred enim tednom na Češkem. Petek sta v dvorani zaključila dva banda z one strani luže – prvi so bili black metalci Dragonlord, drugi pa power metalci Cage.
Po kratki noči sva ugotovila, da je sobotni razpored zamaknjen. Da bi naredili več prostora za Manowar (vsega skupaj tri ure), so Bludgeon »padli« na event stage, After Forever pa so začeli slabo uro pred prej napovedanim terminom. Seveda za spremembo ni vedel skoraj nihče, zato je bilo pod odrom zelo malo publike. Škoda, saj je bila na sporedu »minuta za popularni gothic metal z ženskim vokalom«. Nizozemci so pokazali kar soliden nastop, na njihovi set listi pa so prevladovali komadi z njihovega tretjega, zadnjega albuma Invisible Circles. Poslastica je bila vokalno zanimiva izvedba komada The Evil That Men Do (Iron Maiden). Simpatična priredba! En nastop je že za nama, midva pa še brez piva. Tako sva Disbelief izpustila.
Destruction so v zadnjem trenutku nadomestili Overkill, ki se niso mogli udeležiti festivala, zato so nastopili z manj pirotehnike kot ponavadi. Tudi showa, ki so ga imeli v Balingenu, tu niso uprizorili, vseeno pa smo bili priča odlični predstavi nemške šole thrashiranja. Set lista je bila več ali manj enaka kot na festivalu Bang Your Head, se pravi eksplozivna mešanica starih klasik in novih komadov.
Po thrasherski destrukciji pa so na svoj račun spet prišli power metal fani, saj so bili na vrsti Primal Fear. Sinner, Scheepers in druščina so kot ponavadi predstavili rutinski nastop brez posebnosti. Set lista je bila sestavljena pretežno iz prvega in tretjega albuma, ostalim pa se še vedno raje izogibajo.
Dosti več energije so v nastop vložili Masterplan, ki so se predstavili v najboljši luči. Kot ponavadi je blestel vokalist Jorn Lande, ki brez dvoma sodi v sam vrh power metal vokalistov. V dobre pol ure so odigrali najboljše komade s prvih dveh albumov.
Hypocrisy so bili odlična zvočna kulisa ob malici, sledili pa so domači metal veseljaki J.B.O., ki so kar uspešno sejali dobro voljo med ljudi. Kdo in zakaj jih je »vtaknil« med Hypocrisy in Dimmu Borgir, ve le sam. Bludgeon so bili kot že rečeno prestavljeni v event hall, zato si jih je ogledalo še manj ljudi, kot bi si jih zunaj, če bi nastopili prvi. No ja, niso veliko zamudili.
Shagrath & Co. so predstavili »best of« set listo, ki je zavzemala komade z večine albumov, zato ni čudno, da se je pred odrom nabrala ogromna množica namazane in nenamazane publike. Med njihovim nastopom sem (Peter) delal intervju z Loudness, medtem pa je Simon užival v komadih kot so Mourning Palace, Spellbound in In Death's Embrace.Main stage so že začeli pripravljati za velike headlinerje, midva pa sva medtem raje odšla na event stage, saj so bili na vrsti Stormwarrior. Nastop so začeli udarno z nekaj svojimi komadi, vsi pa smo »potihem« čakali na prihod gostujočega Kaia Hansena (Gamma Ray). Ta je kmalu pritekel na oder, tokrat brez kitare in še bolj nabit z energijo kot že sicer. Obljubljali so nam hite iz začetkov Helloween in te smo s Starlight, Ride The Sky, Walls Of Jericho, Gorgar, Phantoms Of Death, Judas in Heavy Metal Is The Law tudi dobili. Soglasno lahko označiva ta nastop za najboljši na festivalu.
Zvezde Eartshakerja (ki bi se lahko imenoval tudi Manofest ali kaj podobnega) so bili seveda Manowar, ki so s Češke sabo pripeljali orkester in zbor, tam pa so pozabili častne Malteške viteze, ki jih je tukaj zamenjal župan Geiselwinda s svojimi štirimi hčerkami. Kljub temu da so bili brez dvoma najbolj pomemben band na festivalu, ni šlo brez tehničnih težav, saj je imel DeMaio probleme z bassom oziroma ojačevalcem, sredi koncerta pa so tudi opazili, da jim ni najbolj všeč zvok bobnov in so si vzeli pet minut ter stvar rahlo popravili. Brez dolgih govorov in »pomembnih« gostov na odru bi bil njihov nastop seveda boljši, ampak to potem ne bi bili več Manowar. Tokrat je bil govor posvečen Richardu Wagnerju, ki je »izumitelj heavy metala« (tako J. DeMaio). Set lista je bila podobna tisti na Češkem, Heart Of Steel pa je seveda zamenjal Herz Aus Stahl. Ker je istočasno kot festival le kakih dvesto metrov stran potekal prvi svetovni Manowar Fan Convention, na katerem so sodelovali tudi bivši člani banda, so le-ti tudi nastopili. Pri Metal Warriors in Glory Of Achiles sta sodelovala Rhino in David Shankle, pri Metal Daze in Dark Avenger pa Ross The Boss in Donnie Hamzik. Manowar so z nastopom dokazali, da so upravičeno glavni band na takih festivalih.
A vsega še ni bilo konec, kje pa! V dvorani so s thrashiranjem kmalu začeli Abandoned, ki jih mnogi označujejo kot najboljši nemški band brez založbe. Bay Area thrasherji so z odličnim nastopom iz publike izvabili še zadnje atome energije. Tako so si le redki ogledali zaključni band festivala, Haematom.
Earthshaker je v svoji tretji reinkarnaciji zrasel v ogromen festival. Razlog za to je seveda izbira primernih bandov. Kar se organizacije tiče se festivalu pozna, da je še v puberteti. Z malo truda bodo organizatorji odpravili tudi te težave in festival bo lahko še zrasel. Manowar fani so tokrat brez dvoma prišli na svoj račun. V posebni hiši so lahko (za 50 €) vse tri dni sodelovali v raznih delavnicah (glasbenih in borilnih), pitju piva, se družili s člani banda, ogledovali Harley Davidsone in celo sodelovali v loteriji. Vsi pa se verjetno najbolj veselijo izida DVDja Heavy Metal Hunting & Fishing, pri katerem je sodeloval Eric Adams.
Po treh dneh čupanja, piva in hoje po blatu je bil čas za povratek domov. Žal pri roki nisva imela kamere, saj bi lahko posnela Heavy Metal Driving Without Exhaust DVD. Prepeljati 700 km brez izpuha je za ušesa večji napor kot tri dni metala!

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
Fotogalerija
Ogled fotogalerije
Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
4. 9. 2002Wacken Open Air 2002 / Reportaže
9. 9. 2004Wacken Open Air 2004 / Reportaže
5. 10. 2003Metalfest Vienna 2003 / Reportaže
29. 9. 2004Metal Camp 2004 / Reportaže
18. 9. 2003Wacken Open Air 2003 / Reportaže
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
9. 8. 2018
Iron Maiden / Tremonti / Rhapsody Of Fire / The Raven Age
Reportaža
7. 8. 2018
Metaldays 2018, 5. dan
Reportaža
6. 8. 2018
Metaldays 2018, 4. dan
Reportaža
3. 8. 2018
Metaldays 2018, 3. dan
Reportaža
2. 8. 2018
Metaldays 2018, 2. dan
Reportaža
1. 8. 2018
Metaldays 2018, 1. dan
Reportaža
23. 7. 2018
Metaljot Raspaljot Open Air Festival 2018
Reportaža
13. 7. 2018
Iced Earth / Metalsteel / Eruption
KONCERTI & FESTIVALI
17. 8. 2018
Metal On The Hill 2018
Schlossberg, Gradec, Avstrija
17. 8. 2018
Črna Šagra: Ater Era, Srd, Snøgg
Igrišče za zadružnim domom Pobegi - Čežarji, Koper
17. 8. 2018
The Canyon Observer, Inhibis
Bazen, Vrhnika
20. 8. 2018
Grave Desecrator
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
22. 8. 2018
Opium Lord, Inhibis
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
23. 8. 2018
Kaltenbach Open Air 2018
Spital am Semmering, Avstrija