REPORTAŽE

18. 10. 2017

Ellende / Botanist / Waldschrat / Synkende

Explosiv, Gradec, Avstrija / 6. 10. 2017

Botanistu nastop v naši prestolnici očitno na koncu le ni bil sojen (sprva je bila med vsemi datumi na turneji za 7. oktober omenjena Ljubljana), zato sem to čudo iz San Francisca na lastna ušesa preverila v bližnjem Gradcu. Redko se zgodi, da tuj band med turnejo pride naokoli ravno konec tedna, vselej odličnih Ellende pa se tudi ne bom nikoli branila. Za drugi dve avstrijski predskupini do najave koncerta še nisem slišala in sem se (na srečo) raje pustila presenetiti.

Synkende je mlad black metal trio z Dunaja, ki je v začetku leta izdal prvenec Dem Abgrund nähernd… Ta v studijski različici zveni še kar spodobno, njegova koncertna izvedba pa je druga pesem. Fantom sploh ne očitam zadržanega in živčnega nastopa, saj mora vsakdo nekje začeti, toda preglasen metalcorovski scream mi je čez čepke paral bobniče in obe kitari svetlejših tonov sta dajali od sebe zelo podobne riffe, zato je še toliko bolj izstopala odsotnost basovskih linij. Z opisano kombinacijo so vidno utrujali tudi druge obiskovalce, ki so med monotonimi, razvlečenimi riffi odhajali na zrak in pivo, čeprav moram Avstrijce pohvaliti, da je prvo predskupino prišlo podpreti kar pohvalno število obiskovalcev. Sama sem večino nastopa pozornost namenjala bobnarju, ki se je za svoja leta – dvomim, da kateri izmed trojice šteje več kot 16 pomladi – in izbrano zvrst, ki meji na DSBM, resnično izkazal tako v razgibani tehniki kot tudi vzdržnosti in natančnosti. Dunajčani so se čez dobre pol ure poslovili od kar nekaj najvztrajnejših poslušalcev in srčno upam, da so nanje naredili boljši vtis, ker kaj tako slabega v živo že dolgo nisem slišala.

Naslednji band je bil v številnih pogledih diametralno nasproten prvemu, čeprav tudi Waldschrat stavijo na black metal. Ta večer so vse vložili v performans, dekadenten »fuck-off« odnos a la Fäulnis, neposrečen corpse paint in nenehno iskanje stika z občinstvom, ki ga je vokalist vztrajno vzpostavljal s skakanjem po odru in pod njim med obiskovalci. Barva njegovega harsh vokala je bila že znosnejša, njegovi kolegi pa se večkrat kar niso znali ritmično uskladiti. Mogoče je temu botrovala slabša ozvočenost na odru, saj band ni kazal kakšnih hedonističnih nagnjenj. Mogoče jim delam krivico, ampak neuigran band v živo vsaj meni vedno pokvari vtis, najsi je to neznan band, kot je Waldschrat, ali eden najljubših, kot sta Borknagar ali Misþyrming. Ne morem se otresti občutka, da bi lahko vsaj malo več časa vložili v vajo, so pa zato veliko truda vložili v svoj drugi album Metropolis wird fallen, ki je po objavljenih komadih sodeč kar soliden izdelek. Peterici je uspelo kolikor toliko razdrmati občinstvo, ki ji je za konec zanos povrnilo z bučnim odzivom.

Zaradi nekoliko daljše tonske vaje so Botanist zares začeli s približno 15-minutno zamudo. Čeprav je solo projekt vzklil iz koncepta, ki združuje oprekelj (angl. dulcimer), bobne in botaniko, ga je njegov idejni oče Otrebor sčasoma razširil in tako so se mu na turneji pridružili vokalist, kitarist in bobnar. Sicer iskreno povedano ne vem, kateri izmed četverice je gonilna sila Botanista, a sklepam, da je to bil tisti, ki je s kladivci igral na oprekelj. Ko je stopil izza zavese, nas je najprej nasmejal s svojo pojavo, saj je zaradi rdečega para luči na naglavni svetilki pod kapuco enkrat spominjal na gozdnega terminatorja, spet drugič pa na jamarja zaradi večjega belega snopa svetlobe, ki mu je s čela nežno padala na glasbilo. Po drugi plati je ravno zaradi svoje pojave nastopu dodal tančico drugačnosti, kakršna manjka večini bandov, ki nastopajo v kutah, nanje pa jih prisega čedalje več. Kaj kmalu so se med obiskovalce pomešale glave, ozaljšane z bršljanom in raznoraznim šavjem, s čimer Jurijeva druščina ni samo poskrbela za nemalo povzdignjenih obrvi, temveč je tudi resnično navdušila band – celo do te mere, da je vokalist od nekje izpod svoje rjave srednjeveške oprave izvlekel telefon in kar med komadoma veselo fotografiral zimzelene očalarje pod odrom. Botanist so v živo zveneli mnogo bolje kot na studijskih posnetkih, na katerih je vokal precej umaknjen v ozadje, kaj vse bodo igrali na aktualni turneji, pa so že septembra razkrili na Bandcampu (Collective: Setlist 2017); torej po eno skladbo z lanskega splita z Oskoreien in ploščka IV: Mandragora, štiri z aktualnega VI: Flora, večji del nabora pesmi pa je bil s prvenca I: The Suicide Tree. Občinstvo je sicer potrebovalo kar nekaj časa, da se je privadilo na Botanist, toda na koncu so navdušeni priklicali band nazaj na oder in z blagoslovom organizatorja Fvel the Fire za bis odigrali še prikladni A Rose From the Dead.
Setlista Botanist: Stargazer, Helleborus Niger, Glycyrrhiza, Callistemon, The Spear of Aechmea, Dionea Muscipula, To Amass an Army, Gorechid, Invoke the Throne of Veltheimia, Stachys Olympica, Dracula Vampira, Wisteria, Erythronium, A Rose From the Dead.

Domačini drugega največjega avstrijskega mesta in obenem redni gostje na odru mladinskega centra Explosiv, Ellende, so se nam tokrat ob uvodnem klavirskem instrumentalu Am Sterbebett der Zeit pred oči nastavili v nekoliko spremenjeni postavi. Čeprav je to Lukasov studijski solo projekt, mi je bilo vsa ta leta všeč, da ima okoli sebe zbrane vselej iste koncertne glasbenike. No, novi kitarist je svojo nalogo izvrstno opravil, band pa nam je kot vedno ponudil odličen nastop, tako v tehnični izvedbi kot tudi v vizualnem smislu. Ob primerjavi s prvima predskupinama je bilo tokrat več kot jasno slišno, kako zelo je kakovostno ozvočenje tudi odvisno od opreme nastopajočih, kajti Ellende so v živo znova zveneli še bolje in mogočneje kot na studijskih posnetkih. Čas je seveda prinesel spremembe in že tako nečloveško suh Lukas je k svoji opravi iz živalskih kosti dodal še razvejan corpsepaint, že ustaljen nabor klasik pa je dopolnil s skladbami z lani izdanega in že nekaj mesecev razprodanega albuma Todbringer. V živo so nam torej v pomešanem vrstnem redu zaigrali celoten EP Weltennacht, skladbe Wind, Meer in Feuer s samonaslovljenega prvenca in približno polovico Todbringerja (Ballade auf den Tod, Scherben, Verachtung in morda še kakšen komad). Zaradi mene bi lahko Der letzte Marsch izpustili, saj je na debitantskem EP-ju Rückzug in die Innerlichkeit tudi kak zanimivejši komad. Kot glasnika bližajočega slovesa ga vztrajno igrajo proti koncu vsakega nastopa, saj fantje vsakokrat zaigrajo nekaj z vsakega od zdaj že štirih izidov, ki jih je Lukas napisal v zadnjih petih letih. Občinstvo je novejše komade dobro sprejelo in se sproščeno vživelo v glasbo, toda njihov začetni vznos je več kot očitno načela utrujenost. Na petkov večer si je Ellende namreč ogledalo manj obiskovalcev kot poprej Botanist in na koncu prav tako ni bilo zaznati pretirane želje po nadaljevanju, zato nam Gradčani niso namenili bisa. Bili pa so vidno ganjeni nad domačo podporo, za kar so se nam večkrat zahvalili, preden so izginili v zaodrje, mi pa počasi domov.

SORODNE VSEBINE:
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
12. 9. 2018
Abbath / Bæst / Kholn
Reportaža
5. 9. 2018
Steven Tyler & The Loving Mary Band / The Sisterhood Band
Reportaža
20. 8. 2018
WOA 2018 – potovanje v Wacken s Corduro
Reportaža
9. 8. 2018
Iron Maiden / Tremonti / Rhapsody Of Fire / The Raven Age
Reportaža
7. 8. 2018
Metaldays 2018, 5. dan
Reportaža
6. 8. 2018
Metaldays 2018, 4. dan
Reportaža
3. 8. 2018
Metaldays 2018, 3. dan
Reportaža
2. 8. 2018
Metaldays 2018, 2. dan
KONCERTI & FESTIVALI
27. 9. 2018
Spectral Voice, Morbid Creation
Akc Medika, Zagreb, Hrvaška
27. 9. 2018
10. Metalwitch
Klub Cirkus, Ljubljana
27. 9. 2018
Hour of Penance
TrainStation SubArt, Kranj
27. 9. 2018
Güacho, Torso
Mammut Bar, Celovec, Avstrija
28. 9. 2018
Graveyard, Bombus
Zona Roveri Music Factory, Bologna, Italija
28. 9. 2018
Riistetyt, Culto Del Cargo, Warfare
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana