Gorgoroth / Vital Remains / Moonreich / Erebos

Preden pričnem z opisovanjem koncertnega dogajanja, bi rad opozoril na incident, ki se je zgodil sredi nastopa glavnega nastopajočega banda. Za razliko od preteklih nekaj nastopov, tako pri nas kot tudi v tujini, je bilo fotografiranje tokrat dovoljeno in nikjer niso bila izobešena kakršna koli opozorila, da bi le-to bilo kakor koli omejeno. Za nadzor fotografov in dogajanje neposredno pred odrom je bil zadolžen član tehnične ekipe banda (roadie), ki je med drugim vljudno opozoril tudi našega fotografa Marka, da naj po nekaj odigranih komadih pospravi opremo. Večina se je tega držala, razen enega posameznika, ki je »za kazen« dobil močan udarec v obraz. Po poročanjih kolegov, ki so napad spremljali z druge strani, naj bi roadie fotografa večkrat opozoril, toda njegova reakcija se mi zdi kljub predhodnim opozorilom močno pretirana in neprimerna. Lahko bi poklical varnostnike pri vratih, ki bi neubogljivega fotografa mirno pospremili iz dvorane, in s tem bi bila zgodba zaključena brez dvigovanja prahu in pesti.
V zvezi z izpadom člana tehničnega osebja smo v uredništvu Paranoida organizatorja prosili za izjavo. Vodstvo Explosiva je fizični napad potrdilo in obsodilo ravnanje roadija, hkrati pa obžaluje, da zaposleni v Explosivu niso imeli možnosti ukrepati, saj se je vse skupaj odvilo le v nekaj sekundah. Poleg tega, da smo od organizatorja izvedeli, da fotograf/obiskovalec ni huje poškodovan, razlog napada kljub vsemu ostaja zavit v tančico negotovosti, saj naj bi organizator na podlagi opravljenih pogovorov z nekaterimi drugimi obiskovalci prejel nasprotujoče si informacije. Gotovo je le, da se je napad zgodil, natančni razlogi pa ostajajo neznani.

Po dveh izredno plodnih koncertnih mesecih v Ljubljani je tokrat s koncertno poslastico na sredin večer vabil graški klub Explosiv. Klub smo na našem portalu že predstavili, sam sem ga v prenovljeni obliki in na novi lokaciji prvič obiskal leta 2011, ko so kot glavni band nastopili Dornenreich, prejšnji mesec pa so se tam ustavili Enforcer in kompanija, koncert pa sta za vas obiskala Šujo in Dominika.
Zdaj pa v času nekaj ur nazaj, ko so natanko ob pol osmih zvečer na oder stopili domači Erebos. Glede na podatke iz Metal Arhivov je band nastopil v okrnjeni postavi, manjkal je namreč basist. Koliko bi ta dejansko doprinesel h kakovosti nastopa, ne morem soditi, ker banda ne poznam. A pomanjkanje basa je stvar, ki me je pri tem bandu še najmanj motila. Če pustim ob strani slab zvok, zaradi katerega bobni sploh niso prišli do izraza, sta prvi kamen spotike vokalista. V bandu namreč krulita kar dva, s čimer naj bi bila vokalna izkušnja pestra in razgibana. A ker pri Erebos krulita oba vokalista istočasno, je iz zvočnikov prihajal le en, malo močnejši vokal, brez menjavanja growla in pig screama, brez neke vrste dialoga skozi brutaliziranje. No, slednje pa tudi ni bilo najboljše, saj sta imeli kitari za moj okus enostavno previsok zvok. Sicer so pa Erebos soliden death metal band, ki v svojo glasbo vpleta dosti poznanih elementov. V kombinaciji z domačo publiko jim je uspelo ob zgodnji uri privabiti relativno veliko število poslušalcev.
Medtem ko so bili Erebos tako rekoč predskupina za fane Vital Remains, so Moonreich potešili slinave obraze strogo blackmetalskega občinstva. Moonreich prihajajo iz Francije in imajo – tako kot Avstrijci pred njimi – za seboj že dva izdana studijska albuma. Band je nastopil kot kvartet in na odru pokazal dosti več dinamike in posledično samozavesti kot njegov predhodnik, s čimer je tudi deloval mnogo bolj prepričljivo. Toda glasbeno tudi drugi band večera name ni naredil kaj prida vtisa. Kot pozitivno lastnost sem opazil, da drugače kot večina meni poznanih francoskih black metal bandov ne igrajo black metala, ki gradi na težkem atmosferičnem vzdušju, temveč so bolj skandinavsko direktni. Razloge za glasbeno nevšečnost pa lahko na eni strani iščem v nepoznavanju banda in slabem zvoku.
Ta je bil tudi glavni razlog za popolno razočaranje nad nastopom ameriških Vital Remains. Ko sem ob začetku njihovega nastopa stopil v dvorano, sem se najprej čisto slučajno postavil za tonskega »mojstra«, od koder sem si ustvaril prvi vtis o dogajanju na odru. In ta sploh ni bil lep. Bil je bolj podoben nekemu zmazku, ki ni ničemur podoben. Podobno mišljenje je očitno imel tudi tonski mojster, ki je potiskal gumbe na mešalni mizi gor in dol, popravljal stvari po svojih najboljših močeh, a rezultat nikakor ni bil poslušljiv. Kitara Tonyja Lazara se enostavno ni slišala dovolj dobro, da bi sploh prišla do izraza. O kakšni dvoglasnosti kitar pa sploh ni bilo govora. Tako je bil gospod Lazaro skozi celoten koncert samo enkrat tema pogovora s kolegom, in sicer ko se je vrnil iz zaodrja, kjer je zamenjal počeno struno: »Tony ima pa novo struno …« Kaj pa ostali člani banda, ki na aktualni turneji praznuje 25 let obstoja? Preden nadaljujem, naj iz razlogov objektivnosti povem, da me Vital Remains nikoli niso preveč zanimali, saj imajo v svoji glasbi premalo svojega in preveč tujega. Zato jih glasbeno že od nekdaj smatram kot mešanico Deicide, Morbid Angel in Cannibal Corpse. V živo pa sta me še toliko bolj zmotila Aaron Homme in njegova vsiljiva obrazna mimika in nesimpatičen Brian Werner na vokalu. Seveda (ali očitno) pa sem bil s svojim mnenjem med bolj redkimi v dvorani, saj je Wernerju uspelo že med drugim komadom prepričati publiko v wall of death, kasneje pa še v mosh in circle pit. Skratka, polovica dvorane je norela, druga polovica pa skorajda statično opazovala koncert in se metaforična držala za glavo zaradi slabega zvoka. Osebno me je nastop Američanov najbolj navdušil z zadnjo pesmijo Dechristianize in introm Let the Killing Begin pred njo, medtem ko je band pred tem dodobra predstavil svojo več let obsegajočo diskografijo.
Nato pa najdaljši premor večera in nadaljevanje ugibanja o tem, kdo bo zasedel mesto vokalista, in ali bodo Gorgoroth resnično odigrali eno uro in petnajst minut dolg set, kakor so napovedovali številni izobešeni časovni redi. Glede na zamudo se nam je obetal samo še enourni nastop, čeprav nikjer ni pisalo, da se mora koncert končati ob določeni uri, in bi band brez težav lahko podaljšal svoje zasedanje odra. Tega ni storil, kar smo logično ugotovili šele, ko se nanj niso več vrnili. Čeprav se publika (iz izkušenj?) tudi ni kaj preveč trudila, da bi jih priklicala nazaj. Za razliko od negotovega konca koncerta pa je bila »skrivnost« okoli pevca razkrita v prvi minuti. Kdor zaradi ogromne količine megle ni takoj uspel prepoznati Hoestovega blaznega pogleda, si je lahko pomagal s številnimi tetovažami na obeh njegovih ramah. Infernus je že v nedavnem intervjuju povedal, da je z njim zelo zadovoljen, zato presenečenje tudi ni bilo preveliko. Hoest je dejansko odlična zamenjava za Pesta in celo izredno karizmatičnega Gaahla, med njegovim performansom pa med nobenim komadom ni manjkal slaven »Ough!«, brce z nogo v zrak in telovadenje s stojalom za mikrofon. Edina šibka točka bi bil njegov clean vokal, ki se močno razlikuje od originala na CD-ju.
Zaradi kračine pa tokrat izjemoma nisem bil razočaran nad nastopom, ravno nasprotno. Štirinajst komadov obsegajoč nastop me je posrkal s prvim Bergtrollets hevn in me navduševal do zaključnega Unchain My Heart. Setlista ni bila kaj prida drugačna kot sicer, poudarek je bil na albumu Under the Sign of Hell, ki je bil leta 2011 izdan s povsem predelano glasbeno podobo. Vzdušje v dvorani je bilo tipično blackmetalsko statično-mrko, le nekaj posameznikov nas je norelo v prvih vrstah. Zmagal pa je definitivno vzklik »Špilaj!« iz prvih, nato iz zadnjih in spet prvih vrst … Za razliko od ogrevalnih bandov pa so imeli Gorgoroth tudi dosti boljši zvok, kar je celoten nastop le še dodatno kronalo. Kljub skeptičnim mislim ob pričetku koncertnega večera sem prestolnico avstrijske Štajerske zapustil izredno zadovoljen.
Setlista Gorgoroth: Bergtrollets Hevn, Aneuthanasia, Prayer, Katharinas Bortgang, Revelation of Doom, Forces of Satan Storms, The Rite of Infernal Invocation, Ødeleggelse og Undergang/Blood Stains the Circle, Destroyer/Incipit Satan, Krig, Profetens Åpenbaring, Unchain My Heart.