Hard Rock Hell AOR Festival 2013 – 1. del

Uvod:
Ko mi je prijatelj Kevin iz Anglije sporočil, da bodo Queensrÿche (tisti glasbeniški del s Toddom La Torreom) nastopili v Londonu 15. aprila, sem mu še isti trenutek naročil, naj mi kupi vstopnico za ta koncert, jaz pa sem se vrgel v iskanje in nakup letalske karte. Kak teden kasneje pa mi taisti Kevin pošlje e-mail, v katerem mi je pove, da gre na nek festival v Angliji. V sporočilu je bila tudi povezava, zato sem kar tako iz radovednosti kliknil nanjo in pogledal, kdo bo tam nastopal. Pri priči sem otrpnil! Toliko imen AOR/melodičnega metala na enem mestu že dolgo nisem videl. Tesla, Skid Row, Jeff Scott Soto, FM, H.E.A.T., Ten, Kip Winger …, če naštejem samo težkokategornike! Takoj sem začel razmišljati, da bi pravzaprav raje šel na ta festival kot na Queensrÿche, pa čeprav sem si jih neznansko močno želel videti z novim pevcem (ki sem ga sicer videl že dvakrat s Crimson Glory in mu lahko namenim le hvalo) na koncertu, na katerem igrajo samo skladbe s svojega prvega EP-ja, Queen Of The Reich, ter prvih štirih albumov, vključno z Empire iz 1990. Prvi njihov koncert, ki sem ga videl, je bil ravno v okviru turneje Empire istega leta.
Ker si finančno nisem mogel privoščiti, da bi v roku enega tedna dvakrat potoval za 3 ali 4 dni v Anglijo, poleg tega pa bi mi še žena glavo odtrgala (tudi službene obveznosti so predstavljale dodatno breme), sem se lahko zgolj sesedel in zajokal. Potem pa mi je le kakšne 4, 5 dni pred omenjenim festivalom Kevin poslal sporočilo, da so Queensrÿche svoj koncert v Londonu odpovedali! Skočil sem na internet in se prepričal na lastne oči – to je bil prvi v celem nizu odpovedanih koncertov. Sprva sem bil besen kot ris, potem pa so se mi začela kotrljati kolesca v glavi. Po nekem neverjetnem naključju sem ravno dan pred tem dobil obvestilo od Croatia Airlines, da moja karta za London ni več veljavna, ker so ukinili linijo do aerodroma Gatwick, ter da si lahko zato izberem enega od letov do londonskega letališča Heathrow. Mljask! Že naslednje jutro sem zamenjal svojo karto in bil namesto 14. 4. 2013 na nočnem letu proti Londonu že 5. aprila. Kevin je na nagradni igri zadel štiri vstopnice za prvi dan festivala in mi potem takoj kupil vstopnico še za drugi dan (ni bilo časa, da bi si priskrbel akreditacijo, ker je bilo vse na horuk). Noč sem prebil pri njem v Portsmouthu na jugu Anglije, potem pa smo zjutraj krenili v Rotherham, mesto, ki se nahaja v neposredni bližini Sheffielda. Po nekaj urah vožnje in nastanitvi v hotelu smo okoli 16h prispeli do dvorane. Hm, ne vem, če je »dvorana« pravi izraz za objekt, v katerem se je odvijal festival … Okrožje Sheffield je bilo namreč nekoč poznano po jeklarnah, kovinski industriji ter kot rojstni kraj Brucea Dickinsona in Def Leppard, ena od teh jeklarn (večina jih je danes zapuščenih, proizvodnja pa ustavljena) pa je bila predelana v multimedijski center po imenu Magna. Zanimivo, šele ko sem prispel do Magne, sem ugotovil, da se istočasno v istem objektu odvija še Hard Rock Hell Prog Festival, z imeni, kot so Hawkwind, Martin Turner's Wishbone Ash, Caravan, Von Hertzen Brothers in še cel kup drugih.

Sobota, 6. 4. 2013
Prvi band, ki sem si ga ogledal, so bili Dante Fox. Zanimivo, kajti videl sem jih že ravno nekaj mesecev prej na Firefestu, a tokrat se mi kitarist niti ni zdel tako smešen. Morda zato, ker je bila Stage 1 – Big Hall, kakor so organizatorji poimenovali glavno dvorano, veliko večja od nottinghamskega kluba Rock City, v katerem je potekal Firefest (po neuradnih informacijah naj bi bila njena kapaciteta 2.500 ljudi). Kot zanimivost moram omeniti, da je bilo notri hladneje kot zunaj, posebnost dvorane Big Hall pa je preproga/itison, ki se razprostira po celotni površini tal. Očitno imajo organizatorji razumevanje do fanov, ki kakih deset ur ali stojijo ali skačejo, in so nam zato omogočili, da se lahko med premori med nastopajočimi malo uležemo na tla in si odpočijemo :) Dante Fox so imeli obupen zvok, zaradi česar me je malo zaskrbelo, kako se bo odrezala akustičnost tega prostora med nastopi velikih bandov. Za njimi so na oder stopili Romeo's Daughter, še en band z ženskim vokalom. Ti so izdali le dva albuma (Romeo's Daughter leta 1988 in Delectable leta 1993), preden so se njihove poti razšle. V 2009 so se ponovno združili in lani izdali svojo tretjo ploščo, Rapture. Čeprav mi je njihov prvi album prišel pod roke nedavno, ne morem ravno reči, da sem si ga kaj prida zapomnil ali da šlo za kaj spektakularnega. Kar se tiče koncerta, je bilo za moj okus vse preveč … »soft«. Sicer je AOR že po definiciji bolj mehek, ampak tole je bilo nekaj popolnoma mlahavega. Najbolj sem pogrešal kitaro. Slišano je namreč bolj spominjalo na Jaja iz Prljavega Kazališta (ali je to pohvala ali graja, presodite sami) kot pa na rock band. Zanimivo, bobnar je poleg bobnov igral tudi na laptop, ves čas je spuščal neke sample! Tako kot se je stopnjeval koncert, so tudi pesmi postajale vedno trše in trše. Na koncu bi lahko nastop ocenil kot povsem soliden.
Prvi pravi nastop, ki me je dejansko zanimal, je bil band Dannyja Vaughna. Poznavalci bodo pod tem imenom takoj prepoznali pevca monumentalne zasedbe Tyketto, katere prvi album, Don't Come Easy, je ena najboljših melodic metal plošč vseh časov. Tyketto so se preteklo leto ponovno združili v originalni postavi in bili lani eden od headlinerjev Firefesta. Zame osebno je bil njihov nastop med najboljšimi na festivalu. Tokrat pa je imel pevec Danny Vaughn svojo kratko solo turnejo, na kateri je z bandom igral predvsem pesmi s svojih solo albumov, nekaj skladb iz časov z zasedbo From The Inside ter nekatere od Tyketto. Od vsega tistega, zaradi česar je bil nastop Tyketto na Firefestu mojstrovina, nismo v tem primeru dobili nič. Spremljevalna zasedba je bila navadna skupina meščanov (v smislu vtisa na odru; v njihove glasbene spretnosti se ne bom vtikal, ker so bile povsem dostojne), Dannyju pa, čeprav se je trudil, niti približno ni uspelo vzpostaviti kontakta s publiko. Na Firefestu mu je ta jedla iz roke, tukaj pa v občinstvu ni izzval reakcije, pa naj je še tako poskušal. Zagotovo pa mu pri tem ni bilo v pomoč dejstvo, da so polovico njegovega repertoarja sestavljale balade in polbalade z dolgimi akustičnimi uvodi (Danny je igral akustično kitaro), ki so publiko v dobršni meri uspavale. Koncert se je vendarle odvijal v večji dvorani, ne pa v nekem klubu v intimni atmosferi. Poleg tega pa je imel »manjše tehnične težave«, kot bi se izrazil določeni priznani hrvaški kitarist na skorajda vsakem svojem koncertu, kar je iritiralo publiko in ji odvračalo pozornost od samega nastopa. Na koncu mi je bilo Dannyja kar malo žal, saj sem ga v tej solistični verziji gledal že predhodno, in sicer na United Forces Of Rock Festivalu 2005 v nemškem Ludwigsburgu, kjer je vse delovalo izvrstno. Je pa res, da takrat ni naredil napake, ki jo je storil tokrat – ni odigral svoje (Tyketto) najmočnejše in najpopularnejše pesmi Forever Young, tako da smo imeli po zaključku koncerta občutek, da je ta ostal nedokončan. Kot da bi Danny Vaughn predčasno odhitel z odra … Sicer pa je bilo pravo zadovoljstvo slišati, da igra (vsaj eno) pesem svojega drugega banda From The Inside. Mislim, da je bila to ena od redkih priložnosti, kjer je igral katero od skladb te zasedbe. V glavnem, koncert se je končal na zelo zanimiv način: Vaughn je enega po enega predstavljal člane banda, ti pa so v isti maniri en za drugim brez povratka zapuščali oder, dokler ni na njem ostal samo on s svojo akustično kitaro.
Sledili so FM. Ta angleški melodic metal band sem v 80-ih popolnoma spregledal. Edino, kar sem vedel o njih (pa še to sem izvedel dosti kasneje), je to, da so Iron Maiden priredili njihovo pesem That Girl in jo objavili na strani B svojega singla Stranger In A Strange Land (1986). FM sem do zdaj videl le enkrat, in sicer na Sweden Rock Festivalu 2011, o katerem sem že pisal. Takrat sem jih pogledal, si zabeležil statistično dejstvo, da sem si jih ogledal, in šel naprej. Koncert je bil v redu, a nič takega, kar bi si zapomnil za vekomaj. Prav nasprotno pa je bil koncert FM na Hard Rock Hell AOR naravnost fantastičen! Igrati ob treh popoldne na neki livadi in imeti odlično pozicijo na koncertu v dvorani sta dve popolnoma različni stvari. FM so svojo priložnost maksimalno izkoristili. Eden ključnih faktorjev, ki odločajo, ali bo koncert uspel ali ne, je reakcija publike oz. medsebojna interakcija slednje in nastopajočih. Atmosfera je bila fantastična, občinstvo pa je pevcu jedlo iz roke in neprekinjeno pelo vse igrane komade. Bil sem zelo presenečen, ko sem dojel, kako visok status in koliko uspešnic ima ta skupina. Celo sam sem podlegel evforiji in poskakoval, kot da gre za enega od mojih najljubših bandov. Sicer sem že stokrat napisal, da ne maram solov, ampak tokrat moram priznati, da je bil en kratek solo na bobnih, ki je bil pospremljen s klaviaturami in celim kupom samplov, precej zanimiv. Grešil bi, če ne bi omenil še izvrstnega zvoka, ki je na koncu dokazal akustične sposobnosti dvorane. Štirinajst pesmi, odigranih v predvidenih 75 minutah, je minilo kot blisk. Zaključek: Takoj sem se vrgel v zbiranje njihovih CD-jev!
Setlista FM: Tough Love, I Belong To The Night, That Girl, Don't Stop, Love Lies Dying, Hot Wired, Does It Feel Like Love, Other Side Of Midnight, Metropolis, Over You, Crosstown Train, Frozen Heart, Bad Luck, Burning My Heart Down.
Takoj po koncu FM sem se odpravil zasest svoj prostor v prvi vrsti na bližajočem se nastopu Tesle. Kot zanimivost naj omenim, da si je Troy Luccketta pred koncertom sam pripravljal bobne, pred očmi celotne dvorane :) Tesla so bili oglaševani kot največji band festivala, kar je nekoliko vprašljivo, če upoštevamo, da so naslednji dan igrali Skid Row, ki so prodali neprimerno več plošč.
Imam to srečo, da sem bil že živ in dovolj star, da sem lahko spremljal zlata 80-ta – v živo! Tako se še dandanes spomnim, kako je prijatelj prinesel iz ZDA kaseto Tesle Mechanical Resonancy. Nedolgo pred tem sem v eni od težko dostopnih ameriških revij videl reklamo za nek band, ki nosi ime znanega znanstvenika Nikole Tesle, potem pa – poglej zlomka! – se mesec kasneje prikaže moj prijatelj z njihovo kaseto. Po pravici povedano, se mi na začetku niso zdeli ravno kalibra Ratt, Dokken ali Mötley Crüe, niso pa bili dosti slabši (v mojih očeh). Spomnim se, kako smo bili takrat vsi ponosni, da je nek ameriški band prevzel ime »našega« Tesle. Pesmi, kot so Modern Day Cowboy, EZ Come EZ Go in moja najljubša Cumin' Atcha Live, bodo vedno med mojimi favoriti. Njihov drugi album, The Great Radio Controversy, sem dobil od nekega drugega prijatelja, prav tako iz ZDA, čim je izšel. Treba je omeniti, da sem jaz v tistih časih gulil škornje v JLA, medtem ko se je on sprehajal po Ameriki od koncerta do koncerta. Tretji in četrti album (Psychotic Supper sem verjetno poslušal še največkrat, Bust In A Nut pa je bil kreativni vrhunec banda) sta jih še držala pri vrhu, potem pa so se začeli problemi in kitarist Tommy Skeoch je skupino zapustil zaradi težav z drogo. Potem pa je prišel še grunge in band takega tipa na sceni ni imel več šans, zato so se tudi uradno razšli vse do ponovne združitve leta 2000.
Zdaj pa naj povem še besedo ali dve o samem koncertu. Gledati Teslo iz prve vrste, oddaljen le kak meter, je bilo res fantastično doživetje. Nastop so začeli s pesmijo I Wanna Live z albuma Forever More, že naslednja pa je bila Hang Tough z The Great Radio Controversy! Kakšen začetek! Še zdaj, med pisanjem, se mi naježi koža. Glede na vrednost koncerta mi ni bilo težko ves čas držati telefon v roki in ga posneti v celoti. Če slučajno koga bolj zanima posnetek kot branje te reportaže, naj se mi javi, pa mu ga pošljem :) Band je bil fantastičen, dobro uigran in izjemno razpoložen. Tudi tokrat je bila publika tisti jeziček na tehtnici, ki iz dobrega koncerta naredi odličnega. Nastop, med katerim so odigrali štirinajst skladb in tako naredili presek skozi celo kariero, je minil v trenutku. Moram reči, da se mi je zdel pevec zelo smešen, ko je izvajal neke čudne korake in obrate, na trenutke pa me je s svojimi grimasami neznansko spominjal na Jar Jar Binksa. Vrhunski koncert vrhunskega banda. Na koncu nas je basist, ki deluje tudi kot nekakšen menedžer skupine (nekoč sem se z njim celo dogovarjal, da bi pripeljal Teslo na Hrvaško, da obiščejo rojstno hišo Nikole Tesle), še pozval, naj pišemo organizatorjem festivalov in zahtevamo, da Tesla na njih igrajo.
Večer so zaključili Vega, mladi angleški upi AOR. Če sem iskren, jih še nikoli prej nisem slišal, zato sem z zanimanjem gledal koncert (pa čeprav na koncu svojih moči, saj sem spal le kako uro, da »počitka« med potjo sploh ne omenjam). Band zveni tako, kot bi dandanes morali Bon Jovi, če ne bi ti po albumu Keep The Faith zašli v neke neznane vode. Pravzaprav je res čudno, koliko je danes mladih zasedb, ki zvenijo bolje kot njihovi propadli idoli iz 80-ih. Najhuje pa je to, da se ti isti idoli pogosto izneverijo lastni zgodovini in glasbeni zapuščini!
Vega so v začetku letošnjega leta izdali svoj drugi album, What The Hell, zato so z njega odigrali osem komadov, poleg njih pa še tri s svojega prvenca Kiss Of Life. Vse Vegine skladbe so v stilu Bad Medicine, Born To Be My Baby, The Final Countdown in podobnih (ampak niti ena ni ukradena kateremu od idolov), kar pomeni, da te v živo zvenijo odlično ter so idealne za »sing-along« in poskakovanje.
Kot ste verjetno opazili, si nisem ogledal niti enega banda v dvorani Stage 2 – Fire, in to iz povsem preprostega razloga – nisem je našel! Med enim od premorov sem se sicer napotil proti drugemu odru, vendar zaradi slabe signalizacije in labirinta same tovarne v prvem poskusu nisem uspel priti do njega (naslednji dan sem ugotovil, da sem bil v določenem trenutku zelo blizu, a sem se vrnil na glavno prizorišče, ker nisem hotel zamuditi nobenega od tam nastopajočih).

Prevod: Gorjanec

Hard Rock Hell AOR Festival 2013 - 2. del
Hard Rock Hell AOR Festival 2013 - 3. del