Hard Rock Hell AOR Festival 2013 – 3. del

Naslednji nastopajoči, Moritz, so bili zame popolna skrivnost, zato sem se po Uliju raje spet odpravil iskat tisti izmuzljivi drugi oder, da vsaj vidim, kako izgleda. Ko sem ga končno našel, sem imel kaj videti. Izraz »oder« je preveč optimističen za opis nekega kotička nekdanje tovarniške hale, nekje na enem od nadstropij in na koncu enega od neskončnih hodnikov, v katerega so bili stlačeni inštrumenti in glasbeniki, ki so nanje igrali, dvajset ali trideset glav gledalcev pa je dobesedno stalo tik ob bandu. Imel sem noro srečo s tem, ko sem naletel na zasedbo Serpentine, za katero prej še nikoli nisem slišal, a me je ta s svojim nastopom popolnoma hipnotizirala. Gre za kopico mulcev, ki igrajo glasbo v stilu prvega albuma Bon Jovi. Tekom koncerta sem izvedel, da imajo za seboj že dva albuma, na katerih poje priznani vokalist Tony Mills (Shy, TNT), vendar je na tem koncertu mesto pevca zavzemal neki mulo. Čeprav so bili pogoji na koncertu na nivoju srednjega veka, sta bila atmosfera in sam nastop naravnost odlična, o čemer se lahko prepričate tudi sami. Takoj po koncertu sem odhitel kupit njihov CD, tako so me navdušili. Verjetno mi ni treba posebej poudarjati, da sem si ogledal celoten koncert od začetka do konca, celo tisti del, ko so se po zaključku šli objemat s svojimi mamicami in očki.
Po Serpentine sem se vrnil h glavnemu odru, kjer mi je uspelo ujeti zadnji dve skladbi zasedbe Moritz. Tipičen britanski AOR. Česa slabega o njih ne morem ravno reči, razen tega, da so zame še dandanes popolna skrivnost.
Akustični koncert Kipa Wingerja sem imel priliko videti že na festivalu United Forces Of Rock leta 2005 v Nemčiji, ki sem ga v tej reportaži omenil, ko sem govoril o Dannyju Vaughnu. Zdi se mi celo, da sta takrat nastopila en za drugim. Res moraš imeti jajca, da stopiš pred razgreto metalsko publiko le z akustično kitaro v rokah! Na koncu je iz tega koncerta nastala ena mala poroka, tako je bil dober. Kaliber Wingerjevih komadov je dovolj velik, da lahko prenese takšno deviacijo, kot je akustična izvedba. Easy Come Easy Go, Who's The One, Headed For A Heartbreak, Miles Away, Rainbow In The Rose, moja najljubša Down Incognito, Madeleine in Seventeen so pravi težkokategorniki med pesmimi, če pa jih igra še tak izvajalec, kot je Kip Winger, ki je v soj velikih luči stopil sredi 80-ih kot basist Alicea Cooperja, kasneje pa ustanovil še lastni band Winger, potem so pričakovanja lahko samo visoka. Med nastopom je Kip omenil, da se je poročil z Angležinjo in da je ta med publiko. Kdo bi si mislil, njegova žena je stala tik zraven mene, skupaj z vsemi bližnjimi (mama, oče, babica, sosed …). Pesem Down Incognito je Winger odpel skupaj z BJ-em, Brazilcem iz Sao Paula, ki igra klaviature in ritem kitaro pri Jeffu Scottu Sotu. Prava poslastica pa je bila, ko je pozval nekoga iz publike, da se mu pridruži na odru in mu pomaga odpeti skladbo Madeleine. Ali pa je bila Seventeen? Ne spomnim se točno … V glavnem, javil se je neki tip zraven mene, se povzpel na oder in dokaj dobro prepeval skupaj z Wingerjem. Če potegnem črto: Kdo bi si mislil, da je akustični koncert na metal dogodku v veliki dvorani lahko tako zabaven?
Nestrpno smo že pričakovali headlinerje večera, Skid Row. Ti so se na festivalu oglasili nekje na sredini svoje turneje po Veliki Britaniji in ko so bili v igri še Queensrÿche, sem pretehtaval tudi opcijo, da pridem en dan prej v London, kjer naj bi 13. aprila nastopili. Skid Row so se kot odgovor na stanje v glasbeni industriji namesto normalnega albuma odločili izdati nekaj EP-jev, od katerih je bil prvi, United World Rebellion: Chapter One, izdan nedavno. Skupino sem predhodno že videl z »novim« pevcem (sicer je v bandu že kakih 13, 14 let, a po Sebastianu Bachu bo vedno »novi«) in niso bili slabi. Pravzaprav osebno nikoli nisem bil obremenjen s senco Sebastiana Bacha, zato sem dal priložnost celotni zasedbi. Vokalist Johnny Solinger je povsem solidno odpel stare hite Skid Row, se odlično odrezal na odru, komuniciral s publiko in se dobro vklopil v band. Po koncertu sem bil nadvse zadovoljen, da sem jih končno videl. Imel sem jih priliko videti že leta 1990, ko so bili predskupina Mötley Crüe na njihovi evropski turneji. Neki znanci so šli v München na koncert, a zame niso imeli prostora v avtomobilu, jaz pa žal nisem uspel najti še koga, da bi šel skupaj z mano v drugem avtu. Druga potencialna priložnost je bila leta 1992, ko so igrali na festivalu Monsters Of Rock v parku Donington, a so namesto njih na evropskem delu festivalske turneje nastopali Black Sabbath z Diom. Ta festival sem gledal v Mannheimu in tam se je imenoval Superrock '92, headlinerji pa so bili Iron Maiden.
Ker sem prejšnje leto na Sweden Rock Festivalu gledal Sebastiana Bacha, sem se veselil, da bom lahko primerjal, kako zvenita dve različni zasedbi, ki igrata iste komade. Rezultat je po Skid Row porazen! Punk vpliv Rachela Bolana je tako dominanten v bandu, da je bil ta koncert zame naravnost obupen! Prav alergičen sem na besedo »psycho«, saj ta pri meni takoj asociira na punk, grunge, t. i. alternativo in vse ostalo, kar z metalom nima zveze. In Skid Row je prav tako nimajo več. Seveda so odigrali tudi pesem Psycho Therapy, ki so jo objavili na EP-ju B-Side Ourselves, za katerega je vsak od članov banda izbral eno skladbo, ki jo je želel prirediti. Rachel Bolan je izbral Psycho Therapy od Ramones, Sebastian Bach pa Delivering The Goods od Judas Priest. Nagradno vprašanje: Na čigavi strani sem? Zanimivo, tudi oni so začeli koncert s Slave To The Grind, a izvedba (ponovno izpostavljam, da barva glasu Sebastiana Bacha zame ni ključni parameter) je bila drugorazredna v primerjavi z Bachom in njegovim bandom. Celoten nastop je imel neko čudno vzdušje, kot da jim je cel svet storil krivico, oni pa zdaj jebejo mater vsem po spisku. Ves čas je bilo »fuck off to« in »fuck off ono«, na koncu pa so odigrali še pesem Get The Fuck Out. Člani skupine so se obnašali kot nogometni huligani. Skratka, popolno razočaranje. Ne morem verjeti, da sem samo zaradi njih hotel odleteti v London (in nekaj časa celo bil že odločen, da bom)!
Še sreča, da je bil po uradnem headlinerju napovedan še človek/band, ki me ne bi mogel razočarati, četudi bi to hotel – Jeff Scott Soto! Albumi skupin, v katerih je pel, kot so na primer Talisman in Eyes ter kasneje W.E.T., Soul Sirkus in še gomila tistih, pri katerih je gostoval, spadajo v »crème de la crème« tistega, kar najraje poslušam. Srečo sem imel, da sem uspel svoje najljubše, Talisman, vknjižiti, dokler je bil basist in vodja banda Marcel Jakob še živ, videl pa sem tudi Sotov solo nastop na festivalu Bang Your Head 2011 in bilo je fantastično. Lansko leto sem ga hotel iti gledat v Avstrijo, pa potem dan kasneje takoj še na festival Rock Of Ages v Nemčiji, a so mi to preprečile družinske obveznosti. Soto je lani izdal album Damage Control in tokratni nastop je bil v okviru krajše promocijske turneje zanj. Njegov band sestavljajo sami vrhunski špansko-brazilski glasbeniki. Prve tri odigrane skladbe so bile iz Sotove solo kariere (Take U Down, 21st Century in Damage Control), sledila je pesem One Love zasedbe W.E.T. (za nepoznavalce: W.E.T. je kratica za Work Of Art, Eclipse in Talisman, imena bandov, katerih člani sestavljajo to superskupino), v nadaljevanju pa je odpel še nekaj komadov s solo albumov. Potem pa se je začel vrhunec s t. i. Talisman medleyem. Prva skladba v nizu je bila Break Your Chains – to so trenutki, ko zame ne obstaja nič drugega na svetu. Day By Day/Give Me A Sign/Dangerous/Frozen/Crazy/Just Between Us/Mysterious (This Time It's Serious) … Ne vem, katero bi izpostavil kot najljubšo, saj so zame vse enakovredne. Soto poje izvrstno, nastopa izvrstno, zabava tako nas kot tudi sebe. Njegov spremljevalni band je odličen, še posebej basist je deloval najbolj aktivno, saj ga je bilo po celem odru polno.
Jeff Scott Soto je tako tekal po odru, da se je v nekem trenutku spotaknil ob stojalo mikrofona in padel po tleh, kolikor je dolg in širok. Po koncu pesmi je z nasmehom na obrazu rekel: »Vem, da bo to končalo na YouTubeu, in toliko da veste, ne bom jezen.« Enkrat tekom nastopa je Soto pozdravil »skupino pijanih Švedov« in ko sem obrnil glavo, sem nedaleč od sebe zagledal naslonjene ob ograjo vse člane H.E.A.T. (ki so se sicer ves čas gibali po dvorani).
Koncert se je končal brez klasičnega bisa, saj smo bili vsi že na robu svojih moči od celodnevnega rajanja. Zaključila ga je fantastična skladba Stand Up iz filma Rock Star, sicer v originalu delo Sammyja Hagarja, le malce prirejena! Ta komad v filmu izvaja »band« Steel Dragon, pojeta pa jo Jeff Scott Soto in Mike Matijević (pevec skupine Steelheart, po rodu Zagrebčan). Pesem je naravnost odlična in je bila pravi izbor za zaključek koncerta, s tem pa tudi festivala Hard Rock Hell AOR 2013.
Festival je bil odličen, čeprav zaradi velikosti ne toliko pristen in (recimo temu) družinski kot Firefest, kar je tudi razumljivo, saj je veliko večji. Že med samim AOR Festom je bilo slišati, da se bo dogodek leta 2014 preselil nekam v Wales, od koder sicer prihajajo organizatorji, tako da bi vam težko dal navodila, kako priti tja. V vsakem primeru predstavlja obisk koncerta, predvsem pa festivala v Veliki Britaniji velik udarec za denarnico, saj je vse drago: transport, vstopnica, hrana, nastanitev … No, če na koncu dneva potegnemo črto, ostane v ustih tisti fini okus metala, denar pa je tako ali tako namenjen, da se zanj tudi porabi. Zame osebno so bili najboljši bandi H.E.A.T., FM, Tesla in Uli Jon Roth, takoj za njimi pa Jeff Scott Soto, Ten in Serpentine, medtem ko so si titulo absolutno največjega razočaranja prislužili Skid Row.

Prevod: Gorjanec

Hard Rock Hell AOR Festival 2013 - 1. del
Hard Rock Hell AOR Festival 2013 - 2. del