Tolminski festivali znajo že pregovorno odlično skrbeti za svojo promocijo, letos pa so šli s tem še korak dlje, saj sta tako MotörCity kot MetalDays dobila svoji ogrevanji v ljubljanskem Kinu Šiška. Za blueserje bo konec meseca poskrbel Richie Kotzen, metalci pa smo svoj šus dobili v sredo z odličnim paketom Eruption, Metalsteel in Iced Earth. Staroste ameriškega heavy/power metala so bile seveda glavna vaba za večino obiskovalcev, a kdor koli je zamudil nastop slovenskega dvojca, se lahko tolče po glavi.
Eruption so stopili na oder ob uri in od starta pokazali, kako se stvari streže. Vokalist Buco ima svoj trop popolnoma pod komando in band deluje v izvedbi in nastopu suvereno kljub kakemu kiksu, ki se lahko prikrade vsakomur. Posebej zanimivo je gledati basistko Niko, ki je po dveh letih, odkar je članica zasedbe, popolnoma sproščena na odru in vidno uživa, predvsem pa med natančnim igranjem izvaja skorajda »špage«, vredne Davida Lee Rotha. O Bucovem vokalu je bilo prelitega že ogromno črnila; na tem mestu lahko samo rečem, da se tip s svojo vokalno predstavo lahko postavi ob bok vsakemu pevcu klasičnih thrash bandov, mene pa po barvi in načinu petja še vedno najbolj spominja na pokojnega Warella Danea (Nevermore, Sanctuary). Super nastop, edina pripomba pa je lahko dolžina – človek bi lahko Eruption poslušal mnogo dlje kot te pol urice.
Za Eruption so oder Kina Šiške zasedli stari mački slovenske metal scene, Metalsteel. Vem, da se ponavljam, ampak kvartet enostavno ne zna faliti. Že res dolgo časa namreč nisem videl povprečnega koncerta te zasedbe, z novo plato v arzenalu pa so v živo še bolj ubijalski. Band je namreč na novem albumu začel izkoriščati vse vokalne potenciale, ki jih imajo, in to posebej pride do izraza na odru, ko Benyju izdatno pomagata tako Rock kot tudi Matej Sušnik in tako mojstrovine, kot je Beyond the Stars, zažarijo še močneje kot na sami plošči. Vokalni aranžmaji pomenijo tudi določene spremembe na starejših komadih, recimo naslovna skladba prejšnje plošče This is Your Revelation mi v živo zdaj izpade bistveno boljše kot studijska verzija. Tudi odrska igra in nagovori publike tako izkušeni skupini ne predstavljajo nobene težave več. Metalsteel so imeli publiko izjemno hitro na svoji strani, če ne prej pa vsaj na koncu, ko so odigrali zimzelena Novi svet in Heavy Metal is Our Religion, ki je v zaključku postregla tudi z Rockovim zdaj že tradicionalnim bičanjem kitare. Ogrevalni skupini sta tako odlično opravili svojo nalogo, pravzaprav sta fantom iz Iced Earth postavili visoko letvico, ki naj bi jo Američani do- oz. presegli.
Po dveh odličnih predjedeh, ki bi v drugačnih okoliščinah bili fenomenalni glavni jedi, je bil na tokratni večerji čas za glavni obrok – 15 hodov ZmrznjeneZemljeTM. Pred prvim hodom, ki se je imenoval Great Heathen Army, so me zmotili panoji na odru, ki so reklamirali »30th Anniversary Tour«, kjer bi pričakoval nekakšen presek diskografije in več ali manj nizanje hita za hitom, a hkrati dotična turneja velja kot promocija zadnjega studijskega izdelka, ki sliši na ime Incorruptible. Iced Earth v trenutni zasedbi obstajajo dve leti, me pa po količini preteklih članov močno spominjajo na Riot (oz. danes Riot V), ki so, podobno kot Iced Earth, v svojem obstoju zamenjali več članov kot Italija strani v vseh vojnah.
Ko so torej začeli streči hrano, sem se sprehajal gor in dol po jedilnici in zaman iskal manjkajoči del pribora – vokal. Se pozna, da na mešalki ni bil lokalni predstavnik cateringa, pač pa je band s seboj privlekel svojega. Na nekaterih delih jedilnice je bil vokal povsem neslišen, na drugih pa se ga je komaj slišalo, tako da se lahko zahvalim samo poznavanju besedil ter Jonovemu neumornemu riffanju, da sem vedel, na katerih delih hodov se trenutno nahajamo. Kljub problemom s priborom pa lahko vseeno zatrdim, da je Stu Block v sedmih letih, odkar je frontman skupine, več kot dostojno zapolnil čevlje predhodnega vodje strežbe, Matta Barlowa. Pri strežbi I Died for You se je vseeno poznalo, da Matt ta hod vseeno bolje obvlada. Lepo presenečenje iz začetka devetdesetih sta bila Angels Holocaust in predvsem Travel in Stygian, kjer je še posebej pri slednjem dlake naježil Stu, ko je po koncu refrena podaljšal vlečenje vokala, zelo podobno tistemu iz Alive in Athens. Kljub do tedaj že trinajstim hodom maloštevilna publika ni bila sita, zato smo po krajši prekinitvi dobili še dve sladici v obliki Clear the Way (December 13th, 1862) ter Watching Over Me. Pri slednji sladici je grmelo iz vseh grl, marsikomu pa se je utrnila tudi kakšna solza ob misli na bližnje, ki so prehitro zapustili ta svet. Ker pa še nismo bili povsem siti, nas je vodja strežbe Stu ozmerjal, da smo ČistoZloTM in restavracija Iced Earth nam je nato postregla še s tretjo sladico, imenovano Pure Evil.
Večerja, v vsej svoji veličini, je pri meni pustila malce slabši priokus, ker bi od restavracije s takšno kilometrino in tako pestro ponudbo ob »30th Anniversary Tour« pričakoval daljšo večerjo s še več starimi bonbončki. Mislim, da ni bilo obiskovalca, ki bi se pritoževal, če bi bili na meniju tudi Iced Earth, Stormrider, Burnt Offerings, Melancholy (Holy Martyr) in še kak drug sladkorček. Pod črto je bila večerja solidna, hrana dobra, družba prijetna, pivo pa mrzlo. Kaj si lahko človek sploh še zaželi zraven? Za konec še moj najljubši obrok, ki smo ga dobili kot drugega – KovinskoJekloTM.
Iced Earth setlista: Great Heathen Army, Burning Times, Dystopia, Black Flag, Seven Headed Whore, I Died for You, Vengeance is Mine, Brothers, Dracula, Raven Wing, The Hunter, Angels Holocaust, Travel in Stygian, Clear the Way (December 13th, 1862), Watching Over Me, Pure Evil.
