Inmate / The Fifth Season / Gonoba

September je mesec, ko se glasbena dogajanja iz odprtih festivalskih prizorišč preselijo v koncertne klube, dvorane. Nekakšno otvoritev nove sezone je na Channel Zero predstavljal thrash metal koncert, Inmate, The Fifth Season, Gonoba. Trojica je s tem tudi odprla niz enomesečnih koncertov kluba na Metelkovi.
Dobrih petdeset obiskovalcev se je odločilo priti na koncert, ki so ga malo po deseti uri odprli domžalski death/thrasherji Gonoba. Zaradi geografske bližine je novince na koncertnih odrih (za sabo imajo šele nekaj koncertov) prišlo vzpodbujat največje število ljudi. Gonoba so imeli najslabši zvok večera (na koncu je bila Golica nerazpoznavna), »trpele« so predvsem kitare. A ne toliko, da se ne bi videlo, da je glasba, ki ga igrajo, na tehnično visokem nivoju. Nekateri riffi spominjajo na Testament/Slayer, imajo pa za thrash neobičajno kričeč vokal. Na odru je še opazna zadržanost, ni še tiste prave sproščenosti, vzdušje pa so vseeno naredili pravo. Tudi na račun priredb Seek & Destroy od Metallice in Misanthrope od Death. Že pri njih pa se je pod odrom pojavil nek »padalec« v kolesarski opremi, ki mu je neverjetno dogajalo. Od kje se je ta vzel…
Škoda da se po odmoru niso vsi takoj vrnili nazaj v dvorano in si ogledali The Fifth Season. Primorski trio je ponovno prepričal s profesionalno izpeljanim nastopom in tehnično dovršeno različico thrasha, ki nekako povezuje klasično ameriško šolo s Pantero. Čeprav ne vztrajajo pri čisto tipičnih thrash vzorcih, so precej raznovrstni v riffih in ritmu, glede na zadnji nastop v Orto baru je vse skupaj izpadlo agresivneje in bolj spevno; mogoče tudi zaradi tega, ker so komadi že bolj udomačeni v ušesih. Zanimiva je bila izbira priredbe Down The Line od Testament, ki je bila odpeta v Chuck Billyjovem stilu, Battery (Metallica) je pa tako ali tako čista razturancija.
Zadnje besede bi se lahko uporabilo tudi pri zadnjem bandu večera, »Velejčanih« Inmate. Trenutno so ti eni najbrutalnejših slovenskih bandov, če ne celo najbrutalnejši. Kar počne njihov frontman, je skoraj neverjetno. Corpsgrinder še »čupa« tako hitro, drugače pa bi težko našel koga, ki se pri tem lahko kosa z Mihom. V nastopu je karizmatičen, z growli ubija. Mogoče je prav zaradi tega prenevaren za fanice, ki so se samo potiho spraševale o njegovi starosti. Tudi ostali pokajo od energije, imajo pravi nastop, pozirajo kot je treba. Kitarist uspešno prevzema lead parte, ki so bili prej domena odidlega kitarista, zelo prav pa bi mu prišla dodatna pomoč. Če Inmate nimajo že koga izbranega, potem naj bo to poziv kitaristom, da poskusijo svojo srečo pri njih.
Inmate so tako zaključili uspešen koncert, na katerem smo lahko videli tri med seboj precej različne thrash metal zasedbe. Pa še več takih.