Na današnji dan
1982
Randy Rhoads umre v letalski nesreči, star komaj 25 let
NAGRADNE IGRE
Traja do: 10. 3. 2024
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

REPORTAŽE

3. 9. 2019

Kaltenbach Open Air 2019, 2. dan

Spital am Semmering, Avstrija / 23. 8. 2019

Napočil je drugi dan festivala. Ta je bil v mojih očeh z vidika števila zanimivih bandov najšibkejši. S tem seveda ne želim reči, da je kakovost nastopajočih kakor koli bila slaba ali je upadla, vendar pač ti niso bilo po mojem okusu. Vsak pač ni za vse, zato sem si na ta dan tudi ogledal manj zasedb. (Dejan)

Drugi dan so nastopili:

13.00–13.30 Griszmo
13.50–14.20 Suburban Terrorist
14.40–15.10 Vargsriket
15.30–16.10 Spasm
16.30–17.10 Ancst
17.30–18.20 Cytotoxin
18.40–19.30 Wiegedood
19.50–20.40 Evil Invaders
21.00–22.00 Mgła
22.30–23.40 Asphyx
00.10–00.50 Firtan
01.10–01.40 Parental Advisory

Vargsriket na KOA 2019
:

Drugi festivalski dan se je zame začel z nastopom avstrijskih Vargsriket. Gre za black metal band, ki obstaja že od leta 1995, se pravi že skorajda 25 let, medtem ko je njegovo studijsko udejstvovanje po 17 letih še zmeraj omejeno na leta 2002 izdan prvenec Satanic Execution Commando Vargsriket DCLXVI. Band se je ravno v tistih letih ob izdaji svojega edinega albuma tudi prvič predstavil slovenski publiki, natančneje v Ravnah na Koroškem, kamor se je po krstnem nastopu vrnil že naslednje leto, vmes pa nastopil tudi v Ljubljani na Metelkovi in nato poniknil. Pred kratkim, leta 2016, ponovno v Ravnah na Koroškem, so ob deseti obletnici festivala WinterStrike Fest presenetljivo nastopili tudi oni, kjer so se predstavili z dvema novima komadoma. No, na KOA nismo slišali niti toliko, kajti trojica z Dunaja je imela na voljo le 30 minut, v okviru katerih je predstavila pet od šestih komadov s prvenca in enega novega. Okrnjena setlista pa je bila pri nastopu banda, ki je pomembno vplival na mojo odločitev, ali se udeležiti festivala ali ne, še najmanjša težava. Največja je bil močno preglasen zvok, zaradi katerega so bas bobni požrli del kitar in vokala. Po drugi strani pa ta okoliščina niti ni bila tako zelo slaba, kajti Draug in Grym tako ali tako nista bila v najboljši vokalni formi. Namesto močnega, odločnega krika smo bili deleži medlega harsh vokala, ki sploh ni najbolje podčrtal zlobnih kitarski riffov. (Dejan)

Spasm na KOA 2019:

S Spasm sem se prvič srečal v Murski Soboti v okviru Metal Klavnice. Takrat so jih spremljali še stanovski kolegi Gutalax, ki so v Spitalu nastopili dan kasneje. A nazaj k petku in Spasm. Kaj smo videli? Na pol oblečena kitarista in bobnarja ter bolj ali manj slečenega vokalista, ki očitno a) za vsak nastop posebej kupi nove »Boratove« kopalke, b) jih je nekoč na razprodaji kupil 100 komadov ali c) ima samo ene in ves čas nosi te. Skratka, tisti ubogi osamljen košček tekstila je od zadaj komajda prekrival zadnjično odprtino, zato smo bili vsi veseli, da se je pevec odločil obleči še spodnje hlače. In kaj smo slišali? Goregrind kot iz knjige: bolj ali manj iste polka ritme je spremljal hiter bas boben, vokalni razpon pevca pa seže od kruljenja do pig screamov. Kaj hoče človek več ob pol štirih popoldne, da se dodobra zbudi in razmiga zaradi alkohola in slabega ležišča utrujene kosti in mišice. Daleč od tega, da bi bil prostor pod odrom nabito poln, a tako zapolnjenega sem si predstavljal tudi med nastopom Carnifliate en dan prej. (Dejan)

Cytotoxin na KOA 2019:

Z izjemo Vargsriket je bil v prvi tretjini petkovega programa napovedan grindcore, death metal z vplivi hardcora in goregrind, zato je bil prvotni načrt tak, da si po kosilu (edina pomanjkljivost na festivalu je namreč zelo omejena ponudba hrane) ogledam berlinske crust/post/black metalce Ancst. No, po Avstrijcih, Čehih in Slovakih sem na koncu izpustila še njih in festivalski dan začela z drugimi Nemci, ki preigravajo tehničnimi brutal death metal in so si pred devetimi leti nadeli ime Cytotoxin. Prvi del koncerta so nosili zaščitne maske, pri čemer so verjetno eden redkih bandov, pri katerih ima takšna odrska oprava smisel. Njihovo poslanstvo se namreč vrti okoli osveščanja pred jedrskimi katastrofami, česar so se lotili že veliko prej kot HBO z nadaljevanko, zaradi katere so se bojda letos začeli turisti zgrinjati nad Pripjat in prizorišče černobilske nesreče. Sam nastop ni bil niti približno tako resen, saj res ni trajalo dolgo, preden je vokalist s prometnim znakom za krožišče nakazal, da je čas za novi circle pit. Teh se je poleg vsesplošnega razmetavanja do konca zvrstilo še kar nekaj, zelo pestro pa je bilo tudi na odru, saj za energičnim vokalistom ostali člani niso zaostajali, ne glede na dolžino las. Medtem ko se je kolegica čudila, koliko mišic ima vokalist med rebri, me je bolj fascinirala njegova vokalna tehnika – na neki točki si je namreč mikrofon do konca vtaknil v grlo in tako med komadom Chernopolis proizvajal nečloveško nizek krulež. Poigral se je še z drugimi rekviziti in vmes iz velikega rumenega soda puščal še svoj radioaktivni oblak, med zaključno točko pa z odra splezal z obtolčenim sodčkom, na katerem je bil seveda znak za radioaktivno nevarnost, in se v ritmu breakdownov vrtel v krogu z najbolj gorečimi poslušalci. Tehnični death metal se pri meni redko znajde v predvajalniku, zato bi težko ocenila posamezne komade, ampak v živo je vse skupaj delovalo odlično, z nekaj teatralnosti in redno komunikacijo z občinstvom pa so Cytotoxin poskrbeli, da so navzočim prirasli k srcu. (Aleksandra)

Wiegedood na KOA 2019:

Belgijske Wiegedood smo kljub zamegljenemu odru tokrat lahko videli v obraz, saj so dobili enega boljših terminov čez dan. Resda bi se bolj prilegli ob mraku, saj njihov zlovešč (precej skandinavsko zveneč) black metal gradijo na vzdušju, deloma z mirnejšimi akustičnimi kitarami in večinoma z raztresenim zvokom kitar, bobnov in vokalov, ampak bi se po neverjetnem nastopu Mgłe verjetno ponovila ista težava kot lani po Esoteric. Tako sem se lahko še prosta drugih vtisov neobremenjeno posvetila Wiegedood. Doma ob delu se njihovi precej repetitivni komadi odlično priležejo, v živo pa precej manj, saj vsaj od novih poslušalcev terjajo precej potrpljenja. Sprva jim je precej nagajal zvok, zaradi česar so bili njihovi riffi še bolj nerazponavni kot na studijskih posnetkih. Nekje proti sredini seta se je popravil, ravno preden so do vrhunca dodobra spravili Cataract, kar je občutil tudi del publike. Razen kakšnega posameznika tu in tam je bila večina obiskovalcev enako statična kot bobnar, ki razumljivo mora nenehno vzdrževati precej hiter tempo. Več življenja so pokazali drugi člani, vsaj kolikor so ga lahko pri bolj razgibanem komadu Prowl in nekoliko manj pri bolj monotonem Svanesang. Zvrsti primerno imajo precej dolge komade, v razponu od šest do trinajst minut, in z izbranimi petimi so nam predstavili nekaj z vseh treh studijskih albumov, in sicer po en komad s prvih dveh in dva komada z aktualnega – poleg Prowl je bil to še naslovni De doden hebben het goed III. Glede petega komada bi lahko žal le ugibala. Sicer takoj za njimi še niso bili na vrsti njihovi poljski kolegi, ampak so me Wiegedood odlično ogreli za najbolj težko pričakovan band tega večera. (Aleksandra)

Evil Invaders na KOA 2019:

Po Spasm je sledil premor. Vendar ne za festival, temveč zame. Zato so bili naslednji band, ki sem ga ujel, Evil Invaders iz Belgije. Mlada četverica preigrava resnično dinamičen speed metal, ki je začinjen z zanimivim vokalom, medtem ko bi kakšna solaža ali dve, ki je sicer sestavni del tega žanra, lahko brez težav manjkala. A glasbena predstavitev niti približno ni bila razlog za to, da se mi je band vtisnil v dolgoročni spomin. Za to sta v glavnem poskrbela kitarista, ki sta v slogu glasbe energično tekala po odru sem in tja, plezala na ta in oni zvočnik in zraven spodbujala publiko, da naj še ona ponori. In tudi je: mosh pit, circle pit in na koncu še wall of death. Resnično noro! (Dejan)

Mgła na KOA 2019:

Nato je napočil čas za spremembo, kar se je najprej poznalo na menjavi najmanj polovice poslušalcev oziroma obiskovalcev pod odrom, po drugi strani pa je z dvigom back dropa z logotipom Mgła naenkrat zavel povsem drugačen veter, ki je umiril strasti in nas pripravil na bolj ponotranjeno koncertno izkušnjo. Mgła so v petek prvič nastopili na festivalu Kaltenbach Open Air, zaradi česar so bili morda še dodatno pričakovani, kajti množica pod odrom se je dodobra zgostila. Tam je bilo na programu samo še čupanje, pa še tisto bolj redko, večina je umirjeno, z rahlo uporabo vratnih mišic ali z zaprtimi očmi spremljala četverico na odru, ki ji iz albuma v album z repetitivnimi komadi uspeva hipnotizirati svoje poslušalstvo. Tudi tokrat ni bilo nič drugače, s poudarkom na trenutno še zmeraj aktualnem albumu Exercises In Futility, s katerega so izpustili le Exercises In Futility III, so s črnimi maskami zakriti možakarji promovirali svoje najnovejše viže, ki so jim ob bok postavili še dva neizdana komada – album Age of Excuse je mimogrede ravno izšel – in še zadnjega s predhodnika With Hearts Toward None. Odlična promocija septembrske turneje, v okviru katere so bo zasedba ustavila tudi v Ljubljani. (Dejan)

Med nastopom Mgłe sem se večkrat prestavila drugam, v glavnem bolj naprej, kjer so se ljudje med seboj manj pogovarjali in prerivali, z vsakim metrom bliže odru pa je bil tudi boljši zvok. Nekje proti koncu prvega komada se je sicer starejši panker želel razmetavati (kot se verjetno na vsakem drugem koncertu ne glede na zvrst ali band), ampak je z njim hitro opravil bližnji obiskovalec. Njuno soočenje je bilo vsaj navzven videti zelo mirno, a tudi če so namesto lepih besed zalegle grožnje, mi je bilo v tistem trenutku vseeno. Edini pomembni ljudje so bili tisti na odru, boljši pa so z vsakim nastopom in letom. V primerjavi z njihovim koncertom v Channel Zeru, kjer so pred petimi leti igrali s Svartidauði in One Tail, One Head, so imeli tokrat popoln zvok (in bili očitno vsi zdravi). Vsakič tudi z veseljem zamenjam zatohel, predihan vroč zrak v dvorani s hladno svežino na prostem. Tako kot je že omenil Dejan, je večina navzočih sprejemala, kar so nam ponujali Mgła, z zaprtimi očmi in blagim prikimavanjem, tu in tam pa je vseeno še kdo kričal besedila z vokalistom vred, se zvijal ob kitarskih melodijah ali pa kar z lasmi pometal tla. Čeprav sta nova komada zvenela v redu, je vsaj meni višek njihovega nastopa tokrat predstavljal Exercises in futility I, saj se nisem mogla naposlušati in nagledati Maciejevega bobnanja. Tokrat sem prvič opazila, da so njegovi bobni zlati, tako kot detajli na Mikolajevi kitari. Kombinacija ene žlahtne barve in minimalizma je sicer značilna za njun drugi projekt Kriegsmaschine, zato me po neverjetni naslovnici zdaj zanima, kako sta zastavila še grafično podobo in knjižico novega albuma Age of Excuse. Glede na to, kakšen izostren čut ima ta dvojec za detajle, so skoraj gotovo dodelana v isti meri, kot je bil njihov nastop na letošnjem Kaltenbachu. (Aleksandra)

Asphyx na KOA 2019:

Drugi dan se je zame zaključil z nastopom nizozemskih Asphyx. Zasedbo, ki se je rodila pred več kot 30 leti in bi jih danes štela že kar 32, če vmes ni bi prekinila z delovanjem, vodi Martin van Drunen (vokal), ki je pregovorno star kot Zemlja. Edini preostali ustanovni član izžareva polno pozitivne življenjske energije, katere se ni težko navleči od njega, ko stoji na odru, zato je bilo ponovno temu primerno pestro dogajanje pod odrom. Ni trajalo dolgo, da se je razvil prvi mosh pit, medtem ko se je zasedba sprehajala gor in dol po svoji diskografiji, kateri se je najmočneje posvetila z najnovejšim albumom Incoming Death, ter mladcem pokazala, kaj je to death doom metal. No, še zdaleč ne samo mladcem, saj je bila po mojem mnenju povprečna starost publike zagotovo dobrih 30 let. Dodatne plus točke pri publiki pa je Martin zagotovo znal zbrati z nagovori v nemščini, ki jih je kot izkušen frontman dopolnjeval z angleškimi. Band, ki smo ga lahko lani videli in slišali na Winter Days of Metal v Bohinjski Bistrici, je v resnično dobri formi. (Dejan)

Prvi mosh pit večino koncerta dejansko ni nikoli zamrl, saj smo na njegovem robu glavnino koncerta lahko le pazili, da ne prileti kdo v nas ali nas potegne v središče vihre, ki pa je bila po obsegu – roko na srce – še kar skromna. Ducatu razposajencev v svoje vrste večinoma ni uspelo zvabiti več ljudi, saj so ostali obiskovalci raje čupali z bandom ali pa jih opazovali z varne razdalje. Kot bi se za band njihovega kova spodobilo, bi lahko bil njihov set uravnotežen presek dokaj obsežne diskografije, ki so jo začeli graditi isto leto, v katerem sem šele privekala na svet. Sicer ne vem, kakšni so bili odzivi na aktualni album Incoming Death, ampak so mi v živo šli Divison Brandenburg, Forerunners of the Apocalypse in Wardroid enako dobro v uho kot nekoliko starejša Deathhammer in Death..., The Brutal Way in mnogo starejši The Rack, Asphyx (Forgotten War) ter Last One on Earth, s katerim so zaključili fenomenalen nastop. Pred prvim srečanjem z njimi nisem zares vedela, kaj pričakovati, po njem pa še vedno ne znam zares opisati, kaj vse znajo Asphyx privleči iz človeka na plano, in sicer ne glede na to, kako dobro (če sploh) pozna njihovo glasbo. Še na mnoga leta, Asphyx! (Aleksandra)

Firtan na KOA 2019:

Po razvratu Nizozemcev – v smislu, da bi nam lahko ob njih z ramen odleteli vratovi – je njihove naslednike čakala precej zahtevna naloga tudi zato, ker so bili eni od edinih dveh predstavnikov pagan black metala na festivalu (tu imam v mislih Interregnum, saj so Enslaved že dolgo razred zase). Nemške Firtan sem želela videti predvsem zato, ker so mi bili v redu že od samega začetka, le da je po prvencu Niedergang (2014) zamrlo tudi moje zanimanje zanje (skupaj z odkrivanjem novih skupin v tem žanru). Od takrat so izdali še EP Innenwelt, s katerega so že bolj razredčenemu občinstvu predstavili skladbo Im Licht meiner Sonne, ki kaže elemente postmetala tipa Harakiri for the Sky, in lani izdani drugi album Okeanos. Z njim so zamenjali začetni vpliv Thyrfing (vmesno obdobje) z mnogo izrazitejšim vplivom Helrunar, kar mi je ravno tako po godu. Na Kaltenbachu so ga predstavili skoraj celega, a v nekoliko drugačnem vrstnem redu. Z njega smo slišali nekoliko skrajšan Seegang, bolj melodičen Tag Verweil in bolj blackmetalsko mogočen, a hkrati dovolj vesel Nacht Verweil, ki violinski del na albumu nadaljuje v instrumental Purpur. Na moje presenečenje so tudi tega vključili v koncertni set, zato se je band na tej točki umaknil v ozadje in oder prepustil rdečelasi violinistki. Ob njenem igranju se mi doma skoraj vedno naredi kurja polt, v živo pa je bila izvedba nekoliko zmedena. Sklepam, da ni dobro slišala ne sebe ne spremljave na matrici, saj je slabo ozvočenje Firtan žal spremljalo od začetka do konca. Brez večjih posledic jo je odnesel le glavni vokal, saj je njegova večplastnost prišla lepo do izraza tudi v živo. Intermezzo ni zares pokvaril vzdušja in s komadom Siebente, letzte Einsamkeit so se vrnili v bolj corovske riffe, sorodne tistim na Nacht Verweil. S prvenca so nam postregli izvrsten Wogen der Trauer, ki je izredno melodičen tudi med hitrejšimi deli, med mogočnimi zborovskimi in klaviaturskimi deli pa zveni kot poklon njihovim starejšim kolegom Menhir. Verjetno zdaj vse te omembe zvenijo kot nepregleden kup vplivov, a jih omenjam bolj za orientacijo. Ker če si je večina nemških folk in pagan black metal skupin podobnih kot jajce jajcu, se je ravno Firtan uspelo dvigniti nad povprečje in z vsakim izidom gradijo bolj samosvojo identiteto. Boljši bi lahko bili samo še z boljšim zvokom, saj je četverica dala resnično vse od sebe. (Aleksandra)

Ob pol dveh zjutraj res nisem bila več pri volji za še eno dozo brutal death metala, zato sem se s Firtan tudi sama poslovila od prizorišča nad avstrijskim mestecem Spital. Zadnji dan je bil napovedan veliki finale s Sinister, Aura Noir, Pestilence, Enslaved in Avulsed. V točno tem vrstnem redu. Zveni naporno? Odgovor sledi jutri. (Aleksandra)

SORODNE VSEBINE:
20. 9. 2019Mgła / Martwa Aura / Dagorath / Galerija
1. 8. 2017Metaldays 2017, 2. dan / Galerija
9. 8. 2005Kaltenbach Open Air 2005 / Reportaže
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
11. 3. 2024
Cryptopsy / Atheist / Monastery / Almost Dead
Reportaža
8. 3. 2024
Paranoid Live: Phil Campbell & The Bastard Sons
Reportaža
26. 2. 2024
Voltumna / Taste Of Plague
Reportaža
21. 2. 2024
Kataklysm / Fleshgod Apocalypse / Stillbirth
Reportaža
13. 2. 2024
Tribute to Paranoid 25: Eruption / Dickless Tracy
Reportaža
12. 2. 2024
KHNVM / Damnation
Reportaža
6. 2. 2024
Hoba / Woygn / Ayd
Reportaža
5. 2. 2024
Stone Horns / Terminal Disease
KONCERTI & FESTIVALI
19. 3. 2024
Enslaved, Svalbard, Wayfarer
((szene)) Wien, Dunaj, Avstrija
19. 3. 2024
Taake, Nordjevel, Theotoxin
Boogaloo, Zagreb, Hrvaška
20. 3. 2024
Attila, Born of Osiris, Aviana, Crown Magnetar
((szene)) Wien, Dunaj, Avstrija
22. 3. 2024
Weekend Toretoure Vol. 1: Macabre Demise, Athiria, Hailstone
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
23. 3. 2024
Noise Wagon Vol. 12: Warfare, Culto Del Cargo, Cimex, Vivere Merda, Obscene Revenge
Binario 9, Viale Miramare 51, Trst, Italija
23. 3. 2024
Sovrag, Hellsword, Samperium
TrainStation SubArt, Kranj