Na današnji dan
1982
Randy Rhoads umre v letalski nesreči, star komaj 25 let
NAGRADNE IGRE
Traja do: 10. 3. 2024
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

REPORTAŽE

5. 9. 2019

Kaltenbach Open Air 2019, 3. dan

Spital am Semmering, Avstrija / 24. 8. 2019

Pa naj reportiranje zadnjega dne izjemoma začnem nekoliko drugače. Z napovedjo, ki jo je organizator festivala objavil na Facebooku. Ta se v originalu glasi takole: »Heute wird es romantisch auf dem Kaltenbach. Während der Umbaupause von Gutalax werden sich 2 Festivalbesucher auf der Bühne das JA-Wort geben. Seid also dabei, bei der ersten Kaltenbach-Hochzeit.« Na kratko prevedeno: med pripravami odra za nastop čeških Gutalax se bosta poročila dva obiskovalca festivala. Moj trden namen, da se kot očividec udeležim tega dogodka, je dobesedno splaval po vodi, ko nas je popoldan tik pred odhodom konkretno zalila nevihta. Ta po kasnejših pričevanjih tistih, ki so v času festivala bivali na festivalskem območju, tega ni zajela, temveč ga je z rahlo ploho le oplazila. Če mladoporočencema že nisem uspel osebno čestitati, jima pa po tej poti želim dolg in trden zakon. Zdaj pa h glasbi. (Dejan)

Tretji dan so nastopili:

13.00–13.30 Rotten Cold
13.50–14.20 TrustNo1
14.40–15.10 Running Death
15.30–16.10 Abrupt Demise
16.30–17.10 Gutalax
17.30–18.20 Haemorrhage
18.40–19.30 Sinister
19.50–20.40 Aura Noir
21.00–22.00 Pestilence
22.30–23.40 Enslaved
00.10–00.50 Avulsed
01.10–01.40 Ewig Frost

Sinister na KOA 2019:

Kot sem že omenil, sem zaradi dežja izpustil prvih nekaj bandov in dan na Kaltenbachu začel s Sinister. Takšna odločitev zagotovo ni bila slaba, kajti Sinister niso samo odgnali dežja, temveč v nasprotju z Vomitory s prvega dne in Asphyx z drugega dne kot edini death metal band dejansko poskrbeli za to, da mi je srček poskočil. Okoliščina temelji seveda povsem na osebnih preferencah in nekdanjemu koketiranju s tem death metal velikanom, zbranim okoli nekdanjega bobnarja in danes pevca Aada Kloosterwaarda, ki trenutno prebiva pri nas na Primorskem. Kot v Laškem na festivalu Metaljot Raspaljot Open Air Festival 2019 se je zame ponovno spet vse vrtelo okoli starih komadov, med katerimi je bil v središču pozornosti Sadistic Intent. Osebno torej bolj preferiram tiste bolj groovy komade iz hiše Sinister, medtem ko tudi tisti s šusom v obliki direktnega udarca na gobec sploh ne motijo v živo. Le kakšna kitarska solaža, ki je v tem žanru tako rekoč nepogrešljiv del marsikaterega komada, bi lahko za moj okus manjkala. (Dejan)

Aura Noir na KOA 2019:

In potem moj prvi stik v živo z Aura Noir. Publika se je zgostila, potrpljenje je minevalo, razburjenje pa je premo sorazmerno raslo. Nato pa prvo presenečenje oziroma hladen tuš v smislu: »Počasi, dečki, saj bo.« Vokalist in basist Aggressor je s pomočjo bergle prišel na oder, se usedel na stol, se z njim prepeljal pred mikrofon in nas pozdravil na najboljši možni način – z uvodnimi riffi komada Dark Lung of the Storm z zadnjega celovečerca Aura Noire. Če se prav spomnim, je bil to tudi edini komad z dotičnega albuma, največ pozornosti je band nato posvetil prvencu Black Thrash Attack, s katerega smo seveda slišali tudi naslovni komad, in albumu Hades Rise, ki je z izbranimi komadi nekoliko dvignil tempo igranja. Nekje med prvo polovico nastopa pa potem še eno presenečenje, tokrat resnično pravi hladen tuš – Aggressor naznani, da je to bandov povsem zadnji nastop. Tako je to s temi starimi bandi: ker so že nekdaj na sceni, človek meni, da je še tako ali tako čas, da se jih tu ali tam kje ulovi v živo. A kot to zdaj dokazujejo Aura Noir, je to le slab izgovor za vse (nas) lenuhe, ki zaman čakajo/čakamo na maj. Tokrat sem imel srečo in sem torej resnično ujel zadnji vlak, da sem lahko v živo slišal tudi preko 20 let stare viže, kot so Deep Tracts of Hell, Sons of Hades ali Destructor. Odlično in hkrati škoda! (Dejan)

Pestilence na KOA 2019:

Podobno kot med opisom nastopa Sinister zgoraj omenjena dvojica sodijo tudi Pestilence med zasedbe, ki sem si jih ogledal bolj zaradi njihovega slovesa kot zaradi všečnosti glasbe. Nevihta, ki pa je do takrat resnično prišla do Kaltenbacha, je bila dodaten razlog, da sem iskal zatočišče nekje pod streho in se nisem prepuščal glasbi neposredno pod odrom. Po drugi strani pa dež ni zmotil Patricka Mamelija in »njegovih plačancev«. Ti so naredili dober šov, izbor komadov pa je bil zagotovo pisan na kožo ljubiteljem starih albumov Consuming Impulse in Testimony of the Ancients. To je bil tudi razlog, da je kar nekaj ljudi kljub dežju vztrajalo pod odrom. (Dejan)

Enslaved na KOA 2019:

Zadnji headlinerji festivala so bili norveški Vikingi Enslaved. Ti sicer že dolgo niso nikakršni Vikingi več, kar med drugim dokazuje tudi njihov zadnji album s povsem preprostim naslovom E, s katerega so z nami delili komada The River's Mouth in Sacred Horse. A da so nekoč bili Vikingi in kako so takrat zveneli, so nam pokazali s komadoma Loke z legendarnega albuma Frost in Allfáðr Oðinn z dema Yggdrasil. Vmes so postregli še z različnimi progresivnimi komadi s svojega srednjega obdobja ustvarjanja, vse skupaj pa je bilo nadgrajeno z odličnim light showom in bruhanjem megle (namesto ognja) iz tal odra. Med komadom Ruun se je celo tako zelo zasvetilo, da je naenkrat zmanjkalo zvoka, nato pa še luči. Nevihta, ki se nam je približala med nastopom Pestilence, je med nastopom Enslaved dosegla svoj vrhunec, en udarec strele nekje v bližini pa je očitno bil dovolj moteč za vso elektroniko, ki je za minuto ali dve izpustila svojo dušo. Še dobro, da je Grutle Kjellson tako karizmatičen frontman, ki ga nič ne vrže s tira. Možakar je takoj začel improvizirati in nam zapel kratko vižico, medtem ko je tehnična ekipa hitela sanirati napako. Band je nato odigral komad do konca in nadaljeval, kot da nič ne bi bilo. Tako na odru kot pod njim se je še naprej odvijalo čupanje, na obrazih pa je zadovoljstvo poslušalcev risalo veselje in radost. Enkratni in neponovljivi Enslaved so zame na najboljši možni način zaključili Kaltenbach Open Air 2019. (Dejan)

Ker so bili Enslaved glavni razlog za obisk festivala, smo kljub dežju že nestrpno čakali pred odrom. Po krajši tonski vaji je nato šlo zares z Ethica Odini, brez klasičnega in tokrat nepotrebnega uvoda. Kakor znajo le Enslaved, so udarili s polno silo, kar so jim obiskovalci takoj bogato povrnili, v pelerinah ali brez njih. Tokrat sem jih prvič videla z novim bobnarjem Iverjem (pri Enslaved sta zdaj tako Ivar kot Iver), ki je svojo nalogo opravil brezhibno, in s klaviaturistom Håkonom. Čeprav sta kolega negodovala zaradi njegovega fušanja na Brutal Assaultu in nekaterih drugih nastopih, je že med naslednjim komadom, The River’s Mouth, pokazal, da se nam tega na Kaltenbachu ni treba bati. Apetit za E mi podobno kot pri In Times sicer ni takoj stekel, vendar sem ga sčasoma vzljubila in je bilo zato dobrodošlo v živo slišati tudi kakšno najnovejšo vižo. To je tudi nekaj, kar mi je pri teh Norvežanih že od nekdaj všeč – razen nekaj skladb iz njihovega železnega repertoarja vsakič odigrajo še nekaj takšnih, ki jih sicer ne ali pa redko. Zato vsak njihov nastop prinese nekoliko drugačno doživetje, po mojih izkušnjah pa so bili Enslaved do zdaj še vedno vredni vsake vožnje, denarja in čakanja. Po Grutlovi udarni napovedi naslednjega komada je med umirjenim uvodom v Ruun kaos udaril nad Kaltenbach še v obliki strele. Kot da se jim kaj takega redno dogaja, je Grutle nenačrtovan in na srečo res kratek premor lepo premostil s šalami in animiranjem občinstva. Nadaljevali so s polno paro, zato je njihov dobro uro dolg nastop še prehitro minil. V življenje so priklicali nazaj par starejših pesmi iz 90-ih, ki jih je že omenil Dejan in s katerimi so razživeli še svoje dolgoletne poslušalce, nato pa presenetili s Havenless. Nekaterim je bil ta komad sicer odveč, meni pa je le še razpotegnil nasmeh do ušes, saj sem se z bandom prvič srečala ravno z ablumom Below the Lights in mi je večina pesmi z njega še vedno zelo pri srcu. Poleg tega je band složno prepeval uvodni in hkrati zaključni kitici v svojem jeziku z iztegnjenimi pestmi proti nebu, in kot da bi imel vpliv tudi na naravo, je začel naliv postopoma pojenjati in usahnil enkrat med Iso ali Return to Yggrasil, med katerim smo lahko uživali ob njegovem prelepem refrenu v clean in harsh različici: »For ages we have wandered under the wings of deception. Too long have we been waiting for the long winter to end.« Med predzadnjim Sacred Horse so nato spet prišli na račun ljubitelji bandovih progresivnejših komadov. Žal klaviaturistovo igranje v zvokih Hammondovih orgel ni prišlo najbolj do izraza, ker smo ga komajda slišali, a je bilo zato zanimivo od daleč opazovati, kako dobesedno nori nad svojimi tipkami, kot to po navadi počnejo džezisti. Za zaključek je sledil še en in zadnji izlet v bandovo vikinško in blackmetalsko obdobje, zato moje upanje na Vetrarnótt s prvenca še kako živi. Pri tako obsežni diskografiji, s kakršno se ponašajo Enslaved, je sicer verjetnost za to izredno majhna, ni pa nemogoča. Tusen takk for alt, Enslaved. Til neste gang! (Aleksandra)


Avulsed na KOA 2019
:

Zame se letošnji Kaltenbach še ni zaključil takoj po Enslaved, saj sem želela ujeti vsaj kakšen komad razvpitih Avulsed. Z izžeto družbo smo kljub negodovanju počakali na Špance, nato pa ostali čisto do konca. Death metal konkvistadorji z enako dolgim stažem in nič manj obsežno diskografijo kot njihovi predhodniki iz Norveške so nas po mogočnem intru udarili s konkretno macolo. Skoraj vse jim je šlo na roko, od odličnega ozvočenja do usklajene svetlobne spremljave, pričakali pa so jih tudi dobro razpoloženi in razživeti obiskovalci. Še vreme je zdržalo skoraj do konca, name pa so naredili vtis predvsem z izredno profesionalnim pristopom. Davidov krulež je ostal neomajen, čeprav je svojo grivo hkrati vrtel kot ventilator v tretji prestavi. Edino, kar me je presenetilo pri bandu s takšno kilometrino, je bila njegova angleščina. Čeprav je nehote ali namerno potrdil enega največjih stereotipov o Špancih, so bili njegovi nagovori tipa: »Are you wake up?« tudi eden izmed razlogov, zakaj smo vztrajali do konca. Vedro so popestrili prehode v setu, ki so ga večinoma sestavljali naslovni komadi, od prvega EP-ja Carnivoracity (1994) do večine njihovih najbolj kultnih albumov Stabwound Orgasm (1999), Gorespattered Suicide (2005) in Nullo (the Pleasure of Self-Mutilation) (2009). Podobno reakcijo je vokalist izzval, ko je napovedal Sick Sick Sex s ploščka Yearning for the Grotesque, s katerega pa mi je bil mnogo bolj pisan na kožo Devourer of the Dead, ki so ga zaigrali par komadov prej. Podobno so me zaradi melodičnih vložkov bolj nagovorili tudi Breaking Hymens z omenjenega ploščka Nullo. Pred Goresplattered Suicide je publika po še kar neprepričljivem pozivu (na tem posnetku se sliši še Železnikovo tarnanje »Mam še križ zvit, kok sn zjeban«) Davida vseeno uslišala in se vrgla v wall of death ter nadaljevala z moshanjem. Nič manj niso po zraku leteli lasje (in pivo) niti med zadnjim komadom, ki ga je vokalist opisal kot poletni hit v Španiji in pospremil s kratkim plesom, Bork ... saj ne, Burnt but not Carbonized! Letošnji Kaltenbach je prinesel kar nekaj pozitivnih presenečenj, med katerimi so bili nedvomno tudi Avulsed. (Aleksandra)

Še enkrat več sem se torej odpravil iz Spitala domov z zadovoljstvom v srcu. Letošnji Kaltenbach je bil zame v trinajstih letih, odkar sem ga obiskal prvič, že sedmi in menim, da še ni bil zadnji. Organizator je v tem času namreč že naznanil prve potrjene bande za drugo leto (Primordial, Benighted, Diabolical, Darkfall in Ellende), od katerih je najmanj eden že zbudil moje polno zanimanje. Vprašanje je le, ali se bom v osrčje avstrijskih Alp odpravil le za en ali za več dni. Odkar na Kaltenbachu ob četrtkih ne nastopajo samo lokalni bandi, temveč tudi večja imena black, death in thrash metal podzemlja, je program namreč dovolj zanimiv, da se mu splača posvetiti tudi več kot le en dan. Kar je za nekatere pokopana Manija iz Komna, je zame z leti postal Kaltenbach, ki zna vedno znova postreči s posebnimi imeni ekstremnega metal podzemlja. (Dejan)

SORODNE VSEBINE:
2. 1. 2013Pestilence / Novice
3. 8. 2011Pestilence - Doctrine / Recenzije
8. 2. 2006Enslaved / Novice
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
11. 3. 2024
Cryptopsy / Atheist / Monastery / Almost Dead
Reportaža
8. 3. 2024
Paranoid Live: Phil Campbell & The Bastard Sons
Reportaža
26. 2. 2024
Voltumna / Taste Of Plague
Reportaža
21. 2. 2024
Kataklysm / Fleshgod Apocalypse / Stillbirth
Reportaža
13. 2. 2024
Tribute to Paranoid 25: Eruption / Dickless Tracy
Reportaža
12. 2. 2024
KHNVM / Damnation
Reportaža
6. 2. 2024
Hoba / Woygn / Ayd
Reportaža
5. 2. 2024
Stone Horns / Terminal Disease
KONCERTI & FESTIVALI
19. 3. 2024
Enslaved, Svalbard, Wayfarer
((szene)) Wien, Dunaj, Avstrija
19. 3. 2024
Taake, Nordjevel, Theotoxin
Boogaloo, Zagreb, Hrvaška
20. 3. 2024
Attila, Born of Osiris, Aviana, Crown Magnetar
((szene)) Wien, Dunaj, Avstrija
22. 3. 2024
Weekend Toretoure Vol. 1: Macabre Demise, Athiria, Hailstone
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
23. 3. 2024
Noise Wagon Vol. 12: Warfare, Culto Del Cargo, Cimex, Vivere Merda, Obscene Revenge
Binario 9, Viale Miramare 51, Trst, Italija
23. 3. 2024
Sovrag, Hellsword, Samperium
TrainStation SubArt, Kranj