Kampfar / Hate / Velnias / Iskald

Po dobrih dveh tednih ponovno v Gradcu, ponovno v Explosivu. Spet je vabila black metal poslastica iz Norveške, tokrat Kampfar, band s podobno bogato zgodovino kot Gorgoroth. Na tokratni petkov večer, petnajsti ali pred-predzadnji dan turneje, so se ustavili Kampfar v prestolnici avstrijske Štajerske v družbi treh bandov: sonarodnjakov Iskald, Američanov Velnias in Poljakov Hate. V skladu s severnjaškim redom in disciplino, ki sta zmeraj bolj prisotna tudi na koncertih na slovenskih tleh, se je koncert začel točno ob pol osmih.
Da bo šlo ponovno spet vse po »reglcih«, tako kot dva tedna nazaj, smo bili vsi iz preteklosti čakanja naveličani obiskovalci veseli, manj veseli pa smo bili nad ozvočenjem, ki nikakor ni bilo v prid prvim nastopajočim in njihovi interpretaciji norveškega melodičnega black metala. Sicer je bil zvok izredno čist, vendar so bili bobni ozvočeni enostavno preglasno, kar je poznavalcem glasbe onemogočalo poglobljeno uživanja nastopa, saj se med blast beatom kitare skorajda niso slišale. Osebno Iskald name niso naredili posebnega vtisa, kakor že predhodno na albumu ne, podobnega mnenja pa so očitno bili tudi obiskovalci koncerta, ki sploh niso vstopili v dvorano med njihovim nastopom. Pretirano statičnost skorajda deset let starega banda je spremljala okoli tretjina dvorane.
Studijsko se okoli Velnias, drugih nastopajočih večera, ni kaj dosti spremenilo od njihovega zadnjega obiska naših oz. okoliških krajev. Tudi takrat so fantje nastopili skupaj s Kampfar kot njihova predskupina, očitno so se možakarji prejšnjič dobro razumeli. Kaj točno so odigrali tokrat, kot nepoznavalec banda in nezainteresiranec za njihov black/folk/doom metal ne znam povedati. Vendar so mi skromni spomini na koncert pred slabima dvema letoma pričali o podobnem doživljanju njihovega nastopa, ki mi je glasbeno ponovno bil premalo dinamičen. Razvlečeni psihadelični elementi so me po približno petnajstih od skupaj tridesetih minut nastopa pregnali iz dvorane, po poročanjih kolegov, ki band poznajo dobro, pa se je na njim nerazložljiv način koncert takrat komaj pričel. Tisti, ki so ostali do konca, so dvorano zapustili zadovoljni.
Z dinamiko in energijo, ki sem jo pogrešal pri Velnias, ter dobrim zvokom so z veliko žlico postregli Hate. Ker so največji poljski metalski izvozni izdelek black/death metalci Behemoth, ki so poznani ljubiteljem ekstremne glasbe po vsem svetu in temu primerno tudi uživajo velik komercialni uspeh, poskuša veliko drugih poljskih bandov tudi zajahati ta val uspešnosti in si tako priboriti svoj kos težko prigarane potice metal glasbenika. Zakaj to razlagam? Ker sem glasbeni nastop Poljakov oziroma tisti kratek del, ki sem ga spremljal v dvorani, razumel kot čisto deathmetalsko razbijanje brez trohice blackmetalske atmosfere. Iz tega razloga se mi potemtakem tudi zdi povsem nesmiselna, nepotrebna in odvečna uporaba corpse painta, saj deluje povsem neprepričljivo kot dokazovanje imidža, ki bandu ne pristaja najbolje. Glede na slišano pa bi se tudi lahko močneje odlepili od velikih Behemoth, saj njihovo brutaliziranje sploh ni bilo slabo, kar je potrdila tudi množična publika, ki je bila med njihovim nastopom najbolj aktivna in morda celo tudi najbolj številčna.
Dvajset čez deseto pa končno band, zaradi katerega sem se odpravil drugi dan zapored na koncert. Toliko energije, kot so je izžarevali predhodno Hate kot celoten band, je samo Dolk prinesel s seboj na oder. S to energijo nas je na eni strani na različne načine spodbujal k norenju in se na drugi strani neprestano zahvaljeval za podporo. Podobno energična sta bila tudi Jon in Ole na basu in kitari, medtem ko je Ask neutrudno držal visok tempo na bobnih. Band deluje izredno harmonično in usklajeno, nastopa brez odvečne šminke, medtem ko je za vizualno podporo odrskega dogajanja Dolk tokrat sredi koncerta na oder primahal z eno zastavo za drugo, zaključni komad pa je predstavil oblečen v kuto. Sicer nič posebnega, a kljub vsemu dobrodošla sprememba, čeprav svetlobna leta oddaljeno od performansa, ki ga v letu 2014 v živo ponujajo že omenjeni Behemoth ali Watain. Slednji so postavili merilec kakovosti na predhodni koncertni večer izredno visoko, zato lahko v primeru nastopa Kampfar uporabljam superlative samo z glasbenega vidika. Drugače kot napovedano eno uro je koncert trajal slabih deset minut dlje, kar je seveda pozitivno, a vseeno še prekratko. S tem ne trdim, da sem pogrešal kateri koli komad, toda splošen vtis po koncertu, ki je bil sicer všečen, je prinesel s seboj nek občutek praznine. Če Kampfar ne bi zaigrali komadov, kot so Swarm Norvegicus, ki ga je sprednji del dvorane pel skupaj z bandom, prav tako spevna himna Hymne, rušilec Ravenheart ali najnovejša mojstrovina Our Hounds, Our Legion, bi bila ta praznina nedvomno še večja. Je pa kvartet zagotovo potrdil eno stvar: novi komadi so v živo ubijalski! Hvala.
Setlista Kampfar: Intro, Mylder, De Dødes Fane, Troll, Død Og Trolldom, Swarm Norvegicus, Lyktemenn/Till Siste Mann, Vettekult, Altergang, Ravenheart, Hymne, Our Hounds, Our Legion.