REPORTAŽE

6. 11. 2012

Kampfar / Helrunar / Obscurity / Velnias

Channel Zero, Metelkova, Ljubljana / 1. 11. 2012

Dirty Skunks sta na dan mrtvih že nekako tradicionalno organizirala black metal koncert, tokrat z bolj poganskim pridihom. Vsem štirim bandom je namreč skupno, da svojo podobo in besedila gradijo na skupni ali sorodni mitologiji; Kampfar na nordijski, Helrunar na nordijski in germanski, Obscurity na germanski ter Velnias na nordijski. Kljub skupni točki se skupine vendarle med seboj ne bi mogle bolj razlikovati.
Velnias so letos izdali svoj prvenec RuneEater. Album je sicer glasbeno še vedno podobno zastavljen kot EP Sovereign Nocturnal iz leta 2008, vendar s precej boljšo produkcijo. Na koncertu samem pa je bil zvok še vseeno neprimerno boljši kot na njihovih posnetkih, tako starih kot novih. Kitare so namesto hreščanja od sebe dajale polne in čiste akorde, akustični deli so prišli še bolj do izraza, bas kitara je z ravno pravo glasnostjo ustvarjala primerno globino, mogočen trojni vokal obeh kitaristov in basista pa je kljub zgodnji uri takoj spravil v gibanje nekaj posameznikov. Glede na to, da so Američani začeli točno ob 20. uri in igrali le 25 minut, si jih je ogledalo pohvalno število ljudi. Prehodov med komadi sploh ni bilo, saj so jih zlili v povezano celoto blackmetalsko obarvanega doom metala. Monotonost so razbijali s pomočjo akustične kitare in nekaterih bolj melodičnih riffov. Bobnarjevo sicer pristno igranje je zaradi vznesenosti vsebovalo nekaj lapsusov, vendar so občasnih ritmični preskoki bolj kot napake delovali kot del banda, saj so se ostali člani prilagajali bobnarju. Enovitost torej ni pomemben del le v njihovi glasbi, temveč tudi v skupini sami. Prevladujoč harsh vokal so dopolnjevali z občasnim rjovenjem in vzklikanjem. Njihov nastop se je od drugih razlikoval tudi v tem, da niso imeli light showa, tako da se je na odru v modrini in nekaj rdečine jasno videlo bradate dolgolasce ter njihov grb z volkom in troglavo goro, predvsem pa je bilo izrazito dejstvo, da so se zares vživeli v svojo glasbo, bistveno bolj kot na primer naslednji band, pa čeprav so delovali precej hladno.
Setlista Velnias: Reverend Flames Of Aniquity, Risen Of The Moor.
Po krajšem premoru in tonski vaji so oder približno četrt pred deveto zavzeli Obscurity. Channel Zero je prevzelo povsem drugačno, toplejše vzdušje. Bolj energični in hitrejši riffi so zbudili še nekaj več zaspanih duš, nemška zasedba iz Severnega Porenja-Vestfalije pa je začela s polno paro in bolj živahnim temperamentom. Njihov nastop so pospremile predvsem rdeče in rumene luči, ki so publiki pomagale pri miselnem preskoku na bolj melodično- deathmetalsko obarvane pesmi. Kljub temu, da so Obscurity verjetno v okoli desetletni prednosti pred kolegi Velnias (predvsem glede odrskih izkušenj), so na odru dajali malce kaotičen vtis. Ritmično so bili usklajeni in svoje pesmi so odigrali brezhibno, vendar je nekaj manjkalo že v njihovi pojavi. Vzbudili so vtis, kot da je na odru skupina očetov, ki v glasbi ni uspela toliko, da bi lahko zgolj od nje živela, vendar z občasnim koncertiranjem podoživlja vsaj približek svojim neuresničenim sanjam in tako občasno uide družinskemu življenju. S tem seveda ni nič narobe, vendar napram Helrunar, ki so verjetno podobne starosti oz. morda še starejši, so slednji v primerjavi s svojo realnostjo na odru ustvarili povsem drugačno podobo banda. Helrunar znajo na odru svoj vsakdan pustiti za seboj, Obscurity žal ne. Vseeno pa so ti dali vse od sebe, se na odru povsem prepotili, pevec je malce skuril svoje glasilke, ostali člani pa zgulili prste. Pevec je v nemščini pel o različnih mitoloških krajih, bitjih in dogodkih, tako da so se Obscurity med četverico skupin še najbolj približali folk metalu, saj sodijo v nemško folk metal sceno ob bok Equilibrium, Minas Morgul in Ahnengrab. Večini publike je bil njihov nastop všeč, saj je band z njo tudi veliko komuniciral – pevec seveda verbalno, kitarista in basist pa s pogledi in gestami. Tako so se po slabi uri igranja poslovili in oder prepustili svojim rojakom.
Helrunar so se na odru prikazali nekaj po deseti uri in pevec se je po krajši tonski vaji publiki nemudoma zahvalil za obisk, saj za njihov prvi nastop v Sloveniji ni pričakoval tolikšnega števila obiskovalcev. Channel Zero resda ni pokal po šivih, vendar se je zbralo solidno število njihovih podpornikov in tudi drugih, ki so jih slišali prvič. Nemci so nastop pričeli enako kot se začne njihov lani izdani dvojni album Sól, z introm Gefrierpunkt in pesmijo Kollapsar, s katero so takoj zrušili pasivnost publike. Čistost zvoka je le še pripomogla k poglobljenemu doživljanju njihove glasbe in nastopa samega. Kljub hreščečemu harsh vokalu pevca je bilo zahvaljujoč njegovi čisti izgovorjavi moč slišati prav vsa besedila, celo krajše kitice v arhaični islandščini, ki jo, mimogrede, tudi poučuje na Univerzi v Münstru. Naslove pesmi je sproti napovedoval in prevajal v angleščino, kar sploh ni zmotilo poteka nastopa. Helrunar so delovali povsem usklajeni, poleg pevca pa je izstopal še eden od kitaristov, ki so mu vsaj po zunanji podobi sodeč blizu Sólstafir ter po obesku kolovrata sodeč tudi slovanska mitologija. Bobnar je posrečeno preklapljal med umirjenimi, atmosferičnimi prehodi in hitrimi, temačnimi rifi. Glavni kitarist je imel skoraj enak zvok kitar kot na albumih, kar je bandov nekakšen zaščitni znak. Podobno ni razočaral niti vokal, saj je pevec ostal zvest studijskim posnetkom tako glede harsh vokala kot tudi vmesnih govorov. Opustili so le tistih nekaj delov večglasnega in nekoliko tonskega petja. Besedila se navezujejo predvsem na krutost narave in germansko predkrščansko preteklost, kot na primer v pesmih Aschevolk in Älter Als Das Kreuz. O tem je na odru pričala tudi njihova zastava z logotipom v runah, ki predstavljajo pomemben del bandove podobe. Večinoma so igrali pesmi z že omenjenega ploščka, vključili pa so tudi nekatere z albuma Frostnacht (2005) in prvenca Grátr (2003). Deležni so bili precej pozitivnih odzivov s strani publike, sploh za njihov prvi koncert pri nas. Po približno eni uri so oder prepustili headlinerjem večera.
Setlista Helrunar: Gefrierpunkt, Kollapsar, Unten Und Im Norden, Unter Dem Gletscher, Nebelspinne, Aschevolk, Ich Bin Die Leere, Älter Als Das Kreuz.
Kampfar so okoli enajste zavrteli krajši intro, ki je v dvorano zvabil vse tiste, ki so se do tedaj na Norvežane raje čakali zunaj na mrazu. Podobno kot Helrunar so nato zaigrali prvo pesem z njihovega aktualnega albuma Mare. Temu primerno so bile na odru njihove rdeče zastave z motivi čarovnic, podobno kot na platnici CD-ja. Publika je ponorela, ko se je na odru prikazal karizmatični in malce nori svetlolasi pevec, ki mu energija tekom celega koncerta kar ni in ni pojenjala, hvaležnost pa tudi ne. Zato, in tudi zaradi bolj durovskih melodij, se je vzdušje v dvorani prevesilo na bolj živahno stran tako na odru kot pod njim. Igrali so kar precej novih pesmi z zadnjega albuma, nekaj pa tudi starejših plošč Heimgang (2008) in Kvass (2006), najbolj pa so nedvomno zadeli s pesmijo Norse z istoimenskega EP-ja iz leta 1998. Povsem v elementu ni bil le pevec, temveč tudi preostali člani. Glavni kitarist se na odru nedvomno počuti kot doma, njegova spremljava za njim ni veliko zaostajala (navsezadnje ritmični kitarist igra tudi v norveških Emancer in Mistur), bobnar pa se je toliko vživel, da je med bolj umirjenimi deli igral kar stoje, če se je le dalo. Bobni so bili tako glasni, da mi je zaradi njegovega tolčenja po malem bobnu kar donelo v glavi. Žal Kampfar niso imeli enako dobrega zvoka kot njihove predskupine, saj je z vedno močnejšo jakostjo prišla tudi distorzija, vendar večine publike to ni preveč motilo. Nekaterim pa je piskalo v glavah še par dni. S svojim tipičnim ritmom so Kampfar dobro uro neumorno držali tempo, ki je proti koncu utrudil že kar nekaj gledalcev, tisti najbolj zvesti pa so vztrajali vse do zadnjega. Približno tretjina obiskovalcev je koncert zapustila še pred koncem, saj je bila ura že pozna, v dvorani pa je bilo vroče kot v peklu. Celoten večer je minil skoraj brez razmetavanja in prerivanja, kar je res hvalevredno, saj je to dandanes na koncertih prava redkost. Temu je najverjetneje botroval drugačen, bolj zrel profil publike.
Kmalu po koncu koncerta so bandi in njihovi roadieji začeli pospravljati opremo, obiskovalci pa so se počasi razkropili. Nekateri so odšli takoj domov, drugi so še nekaj časa viseli pred vhodom, spet tretji pa so se odpravili na metal večer v Orto Bar. Kar se tiče koncerta, pa je bil ta letos nedvomno eden boljših.

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
16. 4. 2014Kampfar / Hate / Velnias / Iskald / Reportaže
KONCERTI & FESTIVALI
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija
30. 3. 2024
Cvinger, Samperium
HABitat, Slovenj Gradec
31. 3. 2024
Replicant, Anachronism, Siderean
Klub Gromka, AKC Metelkova mesto, Ljubljana