Kranj Metal Fest - School's Out Edition (12.6.2010)

Pol meseca po Glam festivalu, isti dan v tednu, isti kraj zločina pa le dobra tretjina obiskovalcev solidnemu naboru bandov navkljub. Kako je to mogoče? Dogodek jasno naslavlja vse srednješolce, ki se jim te dni končuje ocenjevalo obdobje, lepa sončna sobota pa je še dodatno klicala po preživljanju dolgih, toplih poletnih večerov v izbrani družbi. Nekaj dni pred izvedbo koncerta so nastop žal odpovedali Lintver, za katere ni bilo predvidene zamenjave, zadnji dan pa še Convulsive, ki so jih nadomestili Carnivorous Cunt. Če je bil termin naklonjen in na nek način posvečen srednješolcem, pa tega ni možno trditi za študente, za katere se študijsko obdobje pravzaprav šele dobro začenja. Kljub vsemu pa ni bilo razloga za slabo voljo, naposlušali smo se odlične domače glasbe in naužili dejavnosti ob njej. Zadrževanje v okolici bazena je bilo prav prijetno, saj je nekoliko odmaknjen od razgrete pločevine in betona, ob rekah pa so običajno temperature kakšno stopinjo nižje. Tokrat se je dogodek začel v predvidenih časovnih okvirjih.
Festival je odprla zasedba Morana. Kot ponavadi, prvi band zaman kliče zadržano maso ljudi, ki se skriva okoli stebrov, naj stopijo bližje. Na žalost se razen posameznih razčupancev stanje cel večer ni kaj prida popravilo. Zgodnja ura gor ali dol, težko bi ocenil, da ima Morana že dobro definirano in poiskano ciljno publiko, ki bi poznala avtorske komade. Gre za simfonično obliko metala z nekaj hitrimi bobnarskimi vložki, kombinacijo plitkega growla in clean vokalov iz enega grla, in melodičinh kitar. Band je poleg spremembe kadra tudi nadgradil vizualno podobo, za simbol so si izbrali neko nagačeno črno ptico, določitev vrste prepuščam strokovnjakom za leteče vretenčarje, prav tako pa ptica nastopi tudi v logotipu. Kar se same izvedbe tiče mislim, da je še precej prostora za izboljšave. Predvsem bobnar se je spočetka precej lovil okoli snarea, prehodi so se pretežno ponavljali, vokal nima izrazite globine, postavitev pa je bolj kot ne statična z izjemo klaviaturistke, ki je bila ves čas v gibanju. Na mirnejših delih bo potrebno izpiliti sinhrono vstopanje vseh inštrumentov, povezati pa tudi program med komadi. Stanje gotovo ni alarmantno, od prejšnjih koncertov gre za izboljšave predvsem na kitarskem nivoju, pred nekaj meseci pa sta poleg bobnarja band obogatila še kitarista matične zasedbe Raven Death, pri katerima gre zopet kritika Domnu za zvok. Nastop v drugi dvorani z drugo opremo in celo drugo kitaro je zožil »troubleshooting« na precej manj elementov in mislim, da smo vsi s prstom pokazali na nastavitev efekta, ki kitari odvzame vso moč in jo prikaže skozi brenčanje. Na drugo kitaro nimam pripomb, solaže so bile sočne in okusne, manjka le še kak vibrato več.
Setlista Morana: Lucifer's Child, Zarja, Black Wolf, Warlord, Another Angel, Puppet Show, Raven's Shadow.
Sledili so že bolj uveljavljeni Penitenziagite, tokrat brez basista. Resnično mi je žal časov, ko je ta band z dvema odličnima vokaloma rušil vse norme jakosti, prav tako pa smo pogrešali bas, čigar odsotnost je bila najbolj opazna med introm Path Lain In Shadows. Kljub vsemu je bilo doživeti ta nastop izrednega pomena za vse ljubitelje death metala. Od preteklih nastopov sem opazil nekaj sprememb, Demshyjev značilni »UUUUUUUUUUUuuuuuuuuuuu« sedaj postaja precej bolj »AAAAAAAAAAaaaaa« in zapolni ves spekter zvočnih frekvenc, pohvali pa se lahko predvsem z odlično izgovorjavo. Moč vokala je fantastična in prav predstavljam si, kako po vsakem nastopu prebira pošto proizvajalcev centralnega ozvočenja, kjer tožijo, naj se malo zadrži, saj jih spravlja na slab glas zaradi vseh reklamacij uporabnikov, ker po nastopu ozvočenje ne deluje več tako kot bi moglo. Poleg dobro poznanega materiala z dema The New Evolution pa so predstavili še novosti, ob katerih se mi še danes cedi iz ušes in ust. Poleg hitrih delov pri Fire Makes Way pride do prelomnega trenutka, kjer se po vzoru novejših Nile kitare ustavljajo na zadušenih nizkih tonih, čez čas pa jih podpre vokal in dvojni bas boben, vse skupaj pa zveni sveže, »uhohvatno« in se resnično vtisne v spomin. Tudi starejši komadi so bili deležni nekaj izboljšav, precej več je kitarskih dvoglasij ter takih in drugačni poudarkov. Pogrešal sem edini kakšno solažo več, naštel sem kar nekaj delov, kjer bi se jo dalo vriniti, saj se mi zdi, da novejše stvaritve vseeno še potrebujejo tisti vrhunec, ki ga v metalu ponavadi postreže kitarska tehnika, a pisanje prepuščam tem čudovitim mojstrom temnih zvokov. Komaj čakam razglaitev naslednjih koncertnih datumov!
Setlista Penitenziagite: Edge Of Twilight, Cleansing, Burning, Path Lain In Shadows, Fire Makes Way, Lords Long Forgotten, Cyrcle Of Life, The New Evolution, The Guilty.
Sledila je še ena slušna ekstaza, Smargroth. Tako kot na prejšnjih koncertih so dokazali, da so pod strogo taktirko, da je pristop profesionalen in da fuš in slaba kondicija sodita v drugi razred izvajalcev, s katerimi Smargroth nočejo imeti nobenega stika ali opravka. Temu primeren je bil tudi zvok, ki se v tem slogu vedno znova izkaže za izjemnega, saj na blackmetalskih koncertih praviloma lahko pričakujemo pretežno brenčanje. Poleg uigranosti pa si prepoznavnost gradijo tudi na videzu, saj se v manjši meri poslužujejo make-upa, ne skoparijo pa pri bojevniškem nakitu slovenskega porekla. Pohvaliti je treba prav vsak inštrument posebej, bobni so delovali odlično in po konsistentnosti udarcev sem pomislil, da gre morda za trigger, kar se je izkazalo za neresnično. Kitari se dopolnjujeta in zaobjameta širok spekter dinamike ter lepo vodita melodiko čez celoten program, bas pa niti malo ne zaostaja. Vokali zelo zrelo izstopijo iz zvočne slike in res govorijo z vsakim poslušalcem posebej. Tudi vstopanje v skladbo je delovalo povezano in izredno naštudirano, Kos za mikrofonom pa se precej bolje kot leta nazaj znajde v doseganju publike. Z eno besedo: perfektno!
Setlista Smargroth: Rottendel, Fantasia Infernale, The Darkest Path, Triumphant Legions, Runes Of The Damned, Glacier Of Despair, Below, The Grim Carnival, Codex Of Tyranny, Chasms Of Doom.
Sledilo jim je potujoče gledališče Bleeding Fist. Band zares doživijo ljubitelji prvoosebne streljačine Doom 3, saj pojave, ki so zasedle odrske deske po kretnjah in videzu spominjajo na obilne zombije, ki pretijo na vesoljski postaji ob odprtju pekla. Bleeding Fist so resnično nekaj posebnega. Del black metala je vedno igral na karto vzpostavljanja določenih občutij pri človeku, še posebej tistih, ki so manj prijetna. Sporočilo je zelo jasno: grotesknost, beda in gnus preplavi dvorano s trenutkom, ko si člani pokimajo v znak pripravljenosti. Med žarki peklenske rdeče svetlobe se bohoti izredno masivna petorica, ki z vsakim trenutkom prisotnim pod odrom zadaja trajne duševne posledice. Živijo za to, da nas zvlečejo v pekel, ki so ga odprli. Kaotične kitare, neusmiljeni bobni in kriki agonije brez prestanka bruhajo gnev v svet. Publika se je v tem času precej razredčila, zdi se mi, da bi band res dobro uspel na Poljskem in Češkem, saj so to dežele z bogato literarno tradicijo, ki je že stoletja nazaj ubesedila in po svetu zagnala val navdušenja nad grotesknim in morbidnim slogom. Program je bil sestavljen profesionalno in tekoče, med komadi se ne čaka, ampak se ruši dalje brez časa za spodobno nadihanje zraka, geste pevca pa so neverjetne in prav vsaka sproži željen odpor. V slabi uri so večkrat s palcem navzdol, znanim iz časov rimskih gladiatorskih iger, zanikali človeštvu obstanek, popljuvali mikrofon, z brcanjem in ostalimi drezavimi gibi pa se je ob tresenju vsega kar obdaja skelet publiki vzdigal želodec. Pravi peklenski black metal brez primere daleč naokoli! Setlista Bleeding Fist: Invocation Into Devil's Flesh, Dissected Dominion In Blood, Morbid Psychotic Distortion I, Spirit, Dust And Magic, Defender Of Satan's Honor, Morphogenesis Of The Holocaust, Leading Hell (Into the Circle of Blood), Sabbath Ov Mist, Black Magic Book, Messiah (Hellhammer tribute).
Zadnji so se koma publiki predstavili Carnivorous Cunt, med katerimi se je občinstvo spet nekoliko okrepilo in ogrelo. Poleg death/grind avtorskih komadov so presenetili s Slayer priredbo Bloodline s plošče God Hates Us All. Ostale podrobnosti so mi žal ušle, saj kljub vztrajanju telesa, duh ob taki uri že močno opeša in ni več tako dovzeten za požiranje pestre metalske kulture. Klub vsemu pa vas vabim, da si ogledate posnetke in presodite sami.
Setlista Carnivorous Cunt: Obsidian Cleave, Butcher's Desire, Municipal Genocide, Boneless, Carnivorous Cunt, (W)hor(e)ror Sapiens, Rip (Rot In Pieces).
Ni pa glasba, usnje in čupe vse kar ponuja današnja metal scena. Gotovo so vsi izmed petdesetih obiskovalcev opazili podmladek, kopico desetletnih fantov, ki so po nekaj komadih že zapopadli metalsko folkloro in v skladu z videnim divje začupali z nami. Tako je dolžnost vseh nas, ki sceno podpiramo in jo živimo, da za mlade pionirčke pripravimo ugoden teren in jim pokažemo metal pot v svet. Stran s pijančevanjem, ker je to prej lastnost slovenske ali svetovne mladine, naj izkusijo metal kakršen je v svoji biti. Naj se naučijo lekcij iz solidarnosti, naj se sklenejo prijateljstva, na katera se da računati v težkih časih. Sam sem bil vsega tega v istih prostorih vsa ta leta deležen in zato s častjo pozdravljam medse nove metal nabornike.

Aleš