REPORTAŽE

13. 12. 2010

Lene kosti / Stone Orange / Wild Ones

Orto Bar, Ljubljana / 3. 12. 2010

Teden je bil naokoli in iz glave še nismo dobro otresli prijetnih spominov s prejšnjih koncertov. Priznam, da do zadnjega sploh nisem vedel, kaj se za vikend godi, niti nisem kazal posebnega interesa, da bi zopet postavljal svoj sluh na preizkušnjo. Pa vendar, spet stara zgodba, kratek pregled socialnih omrežij, kam se ta petek odpravlja mladina, gremo kamor gre društvo. Ob devetih sem že odšteval evre pri blagajni Orto bara.
Na žalost smo na pot krenili nekoliko prepozno in ujeli le zadnjo skladbo skupine Wild Ones. Kljub vsemu lahko povem isto kot na preteklih koncertih, kjer smo uživali družbo tega ansambla; možje v pajkicah so si izbrali pravo kariero. Svetlobna hitrost izredno tehnično podkovanega kitarista Martina, prodoren vokal, zelo okusno podprt z back vokali, na odru dovolj gibanja in dovolj komunikacije s publiko. Obiskovalci so se zgostili pod odrom, band pa je po koncu prejel glasen a kratkotrajen aplavz, kar pomeni, da so najbrž cel set predstavili odlično, kot smo tega navajeni. Za več posebnosti bi jih moral spremljati od začetka, zdelo pa se mi je, da je pevec nekoliko prehlajen, saj je bilo petje v primerjavi s tem, kar sem slišal v Kranju in Prešnici, nekoliko bolj zamolklo. Zamejski del ekipe krasijo nove pričeske, ravno ta slovensko – italjanska naveza pa združi najboljše iz obeh svetov; domačnost med publiko in ekscesivno poseganje po kričeči garderobi, kar opazimo že ob stiku z italjansko publiko. V tem primeru je šlo za prav okusno mešanico, ki vsakemu članu omogoči, da se predstavi kot samostojen nepogrešljiv del, ikona.
Setlista Wild Ones: Virus (Around The World). Rock Revolution, Liar, Meltdown, Answer, Cowboys In Black, Loneliness, All Night Long, Feeling Of Rock'n'Roll.
Pavza, na oder pridejo Stone Orange. Skoraj desetletje že spremljam sceno, a na odru nisem opazil niti ene poznane face. Prejšnjič sem pisal o koncertih vtisih v tujini in občutki so bili v domačem Ortu primerljivi, počutil sem se kot v tujem okolju, saj so me tako na odru kot pod njim obkrožili manj znani obrazi. Tedaj se mi je utrinila naslednja misel o vlogi forumov in portalov na glasbeni sceni. Stone Orange niso naredili kaj dosti za promocijo na Paranoid-zinu, ki hočeš nočeš najučinkoviteje povezuje domačo metal sceno. Toliko bolj pa so doma v spletju Rockline domene in med obiskovalci bi lahko našteli predvsem zasledovalce novic, ki iščejo in najdejo pot do rockerskih podalpskih ušes ravno s tega portala. Seveda nisem edini, ki opazuje te trende, celo fakultete izvajajo raziskave na to temo, vaše vtise o pomembnosti forumov in portalov na sceni pa lahko zaupate anketi.
Naj se vrnem k samemu dogajanju v Ortu; Stone Orange so igrali nekoliko bolj razredčeni publiki, ki v kontrastu s prejšnjim bandom ni zavzela prvih vrst. Najprej smo opazili popolnost deškega obraza frontmana, ki je v publiki uspel nakopičiti zgledno število mladenk, ob čemer smo se jasno počutili udobno, pa četudi sami nismo bili deležni pozornosti. Namesto čupanja pa smo ob pretežno rockerskih zvokih opazili neko čudno vrsto poplesavanja ali pa zibanja v kolenih, kar je potrjevalo moj sum, da od tega večera pravega metala ne bomo imeli prav veliko. Nastop ocenjujem kot nekoliko statičen, saj z odra energija ni ravno bruhala, band pa kljub dejavnosti od leta 2003 še vedno precej posega po priredbah, ki avtorskega materiala ne dopolnjujejo najbolj konsistentno. Nekako je bilo vidno, da je to pevčev band, saj se ostali člani niso posebej izkazali na inštrumentih; ritmično so bobni nekoliko nihali, leva kitara je na čase delovala nekoliko razglašeno, a hkrati opazno le tistim, ki zaradi deformacije po tisočih koncertih pridemo nehote poslušat kikse. Če je avtorski material izrazito rockerski, pa so kot omenjeno priredbe nenavadno štrlele iz repertoarja ... Iron Maiden – Wasted Years, za njim pa Metallica – Enter Sandman? Ne vem, koga so želeli s tem očarati, a upam trditi, da eden izmed najbolj prežvečenih in zlajnanih komadov, ki se v sceni pojavlja pod vprašajem, ni požel pretiranega navdušenja, Iron Maiden pa sem letos slišal preigravati že v vsaj treh domačih bandih, ki so svoje delo opravili bolje. Morda jim tak slog niti ne ustreza preveč, saj so se pri avtorskih komadih in priredbah, ki oblikujejo rockersko sfero odrezali odlično, posebna pohvala pa gre vokalu v srednjih in višjih tonih, dodaten plus pa dobi za razločnost, predvsem pri besedilih v materinem jeziku.
Soliden nastop, nič zavidljivega, sledi aplavz, nekaj žvižgov, pivo, druženje, dvorana pa se dodobra napolni že pred prihodom Lenih kosti na oder.
Najprej naj izrečem en pravoverni metalski »boli me kurac« igranju na karto »mi smo metalske legende iz pradavnine« in naj se osredotočim na sam nastop. Ta je bil izpeljan fenomenalno! Publika pričaka mojstra preobleke, ki na oder vkoraka opravljen v vsem poznanega Grim Ripperja, blišč kose zbode v oči, izpod kapuce pa okoli mikrofona zapleše vražje rdeča brada. Band podre vse »blesave« argumente o tem, da se na koncerte hodi zgolj zaradi glasbe. Vsi vemo, kako je spremljati band z visokimi pričakovanji, ki jih nato skruši slab zvok, slaba setlista, tehnične težave ali pa prevečkrat videno dno kozarca. Lene kosti pa ponudijo cel vizualni paket in nas udarijo s pravo gledališko igro. Ripperja nasledi nori kirurg, mesar, kratkohlači, povsod kosmati bojevnik in še nekaj person, ki tematsko posnemajo sporočilo pesmi ... Od komada do komada ustrezno udarno in tekoče, z žal kar nekaj preveč tehničnimi motnjami na levi kitari, ki pa jih je band izkoristil za ščuvanje publike k boljši odzivnosti – pri vsem nastopaštvu nisem bil več gotov ali so motnje resnične ali zrežirane. Dr. Evil je med nastopom vsakega člana zelo hvaležno izpostavil in tako smo šli tudi poslušalci za kratek trenutek skozi zgodovino združitve, posebej pa smo bili opozorjeni tako na brata kitarista, kot tudi novejši pridobitvi na ritem sekciji. Ustavil bi se še na treh točkah, za katere mislim, da koncertu dodajajo posebnost.
1.) Priredba Diamonds And Rust – do tega trenutka sem bil prepričan, da je komad v originalu stvaritev zasedbe Judas Priest. Nisem verjel, da bom kdaj takih misli, a v primerjavi z izvedbo Lenih kosti lahko rečem, da so Judas Priest uspeli uničiti dušo te skladbe. Sprva sem bil negotov, če se sploh odvija ista, meni poznana skladba, saj je bila izvedba popolnoma drugačna in predvsem bolj podobna originalni izvedbi Joan Baez, ki sem jo prvič slišal po nastopu; akustični uvod, odlično dopolnjevanje obeh kitar, med refrenom ob distorziji in bobnih pa se veličastno oglasi celotno občinstvo – trenutek solznih oči. Tedaj sem tudi prvič opazil Milana kot odličnega vokalista, saj je za trenutek tisto sikajočo rezkost, ki je stvar okusa, pospravil vstran in nastopil z globljim, prodornejšim in izredno čistim vokalom.
2.) Band še vedno predstavlja Russian Girl kot vrhunec lastne stvaritve. »A ste že kdaj Rusinjo? No, kdo je že mel Rusinjo, da vs vidm!?" je za tisto maso s hecno visokim in nekoliko skozi zobe izzsikanim glasom z vražjim pogledom doktor premeril publiko in servirali so nam tisto ubogo punco. Dvakrat, prvič na sredi repertoarja in drugič ponovno za konec, po čemer nisem čutil nobene potrebe, saj je bila koncertno prežeta publika že vidno utrujena in bi zdržali tudi brez déjà vu trenutka.
3.) Iz brezoblične mase so aktivirali posameznike, med drugimi tudi bivšega bobnarja Miha, ki je pomagal napovedati enega izmed komadov. Dejanju pripisujem simbolično vrednost, saj na ta način band približa svojo odrsko nedotakljivost plebejski publiki in tako celotno sceno, tiste, ki nastopajo ter tiste, ki vse to leta in leta podpirajo, daje na isto raven. Ko bi mi le bila všeč še glasba v svoji osnovi, bi bil z izplenom nastopa zelo zadovoljen.
Tako pa se je večer izkazal za nekoliko premehkega in pretežno rockerskega in zelo malo metalskega; kot rečeno bolj domačega Rockline sledilcem. Tu pa ne gre za rivalstvo med portaloma temveč za prijetno združitev različnih okusov in pogledov pod eno streho. Ogled Lenih kosti bi vseeno priporočil vsem, neglede na to kakšne glasbe ste vajeni, saj se bo že v samem nastopu za vsakega našlo nekaj. Tisti, ki so ostali še po koncu koncerta pričajo o divjem afterpartiju ob karaokah z znanimi imeni, naša ekipa pa je tokrat pivu za 3 eure rekla ne. Kljub naveličanosti nad promoviranjem s preživeto slavo pa lahko rečem, da band večera podobno kot Requiem in druge starešine v domačo skupnost vnašajo poseben čar, saj pod odrom zberejo staro in mlado, kar omogoča bolj konsistentno dojemanje te čudovite kulture.
Setlista Lene kosti: Uninvited Guest, I got the..., Nightmare, Diamonds And Rust, Tube Snake Boogie, Stones Of Death, Time 4 Love, Iron Dragon, The Sting, Play With Fire, Rock Power, Sunrise, Russian Girl, Warrior, Do Or Die.

SORODNE VSEBINE:
2. 12. 2010Requiem / Reportaže
3. 11. 2014Morost / Reportaže
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
23. 2. 2018
Metallica / Kvelertak
Reportaža
9. 2. 2018
Winter Days of Metal 2018
Reportaža
26. 1. 2018
Volahn / Blue Hummingbird on the Left / Arizmenda / Dolorvotre
Reportaža
22. 12. 2017
Devangelic / Mincing Fury and Guttural Clamour of Queer Decay / Valuk
Reportaža
12. 12. 2017
Metalsteel / Edge of Sins
Reportaža
5. 12. 2017
Batushka / Srd
Reportaža
1. 12. 2017
Vulture Industries / Old Night
Reportaža
1. 12. 2017
The Stone / Srd / Grob
KONCERTI & FESTIVALI
24. 2. 2018
Belokranjska železarna vol. 21 : The Stone, Vigilance, Amalgam,
MKK Bele krajine, Črnomelj
24. 2. 2018
Nuclear Aggressor, Devil's Bridge, Licence To Hate
Klub kanalske mladine, Kanal
24. 2. 2018
Ape Unit, Horsebastard, L.UL.U, Double Me
Kontejnr, Postojna
24. 2. 2018
Metal Strike: Stimulans, Bronza, Smrt
Kmkc Kompleks, Ravne na Koroškem
24. 2. 2018
Jegulja, Ambra
Baza 13, Kočevje
24. 2. 2018
Angel Witch
DAGDA Live Club, Retorbido, Italija