Na današnji dan
2011
Amon Amarth izdajo svoj osmi album Surfur Rising
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

REPORTAŽE

8. 7. 2015

Live After Death Festival 2015

Komen / 3. in 4. 7. 2015

Bilo je peklensko vroče petkovo popoldne. Z zarjavelim in ropotajočim prevoznim sredstvom smo vijugali po ovinkastih cestah, ki se vijejo skozi z goščo zaraščeno pokrajino, mimo vinogradov, ki se bohotijo z obljubo po obroditvi opojne vinske kapljice, ter po preozkih uličicah zaspanih vasic, kjer je čas obstal par stoletij nazaj. Po nekaj prelitih litrih bencina in par galonah znoja, ki se je spričo odsotnosti hladilne naprave zlival v hudournikih, nam je uspelo dospeti do nogometnega stadiona poleg idilične kraške vasice Komen, lokacije, ki je delovala znano in domače. Glasni vrvež horde v črno oblečenih, polnagih, dolgolasih, bradatih ali kako drugače nenavadnih bitij je služil namesto fanfar, ki so naznanjale začetek festivala Live After Death.
Festival v samem srcu kraškega zakotja je stalnica, ki sobiva, se razvija in oblikuje slovensko metal subkulturo. Komenski festival se je od svojega rojstva leta 2002 pod nazivom Metal Mania Open Air razvijal in odraščal ter kmalu poleg smetane slovenskih skupin gostil tudi razne mednarodne zvezdnike. A temu razcvetu je sledilo mračno obdobje zloma in depresije in zdelo se je, da bo festival žalostno umrl. Vzrok temu je bilo morda razraščanje tolminskega festivalskega debeluha, ki je hlastno požiral potencialne udeležence, pomanjkanje nujnega zla (financ) ali česa tretjega. A po čiščenju okostnjakov iz omar ter prevetritvi idealov je sledil feniksovski preporod pod novim, in še kako simbolnim imenom.
Prvi vtis in doživljaj z dogodka, ki je odtajal kamnito srce, je bil pozdrav in nazdrav dobrodošlice s skorajda slehernim prišlekom in udeležencem. Sami znanci, stari prijatelji in tisti, ki bodo to še postali. Vzdušje, skoraj bolj sproščeno in radostno kakor na snidenju razkropljene družine ali žlahte. In to je tudi ena od prednosti tovrstnega malega festivalčiča, za razliko od masovk, kjer se posameznik skorajda izgubi v kaotičnem mravljišču. Celotno doživetje in interakcija z ostalimi obiskovalci so na bolj osebni ravni. Lahko bi se reklo, da je celoten dogodek namenjen spoznavanju in druženju z ostalimi pripadniki domače metalske populacije, prav tako pa tudi seznanjenju z razvojem in dosežki domačih skupin.
Z izborom letošnjih nastopajočih so organizatorji vsekakor zadeli žebljico na glavico, saj je ta zaobsegal raznoliko bero slovenskih izvajalcev ter še dveh iz bližnje soseščine, konkretno Black Cult iz Reke in Damned Pilots iz Trsta. Tudi žanrska raznolikost je obsegala skorajda vse nianse in barve metala, zato je slehernik prišel na svoj račun in zadovoljitev svojih poslušalskih preferenc. Tako smo pravzaprav dobili nekakšen pregled stanja ustvarjanja težkokovinske glasbe pri nas v tem trenutku in če na kratko povzamem, so se vsi bandi precej pohvalno odrezali, nekateri izmed njih pa celo totalno navdušili.
Ob otvoritvenem nastopu Ashine nas je večina še urejala bivalni kotiček na travniku in odpirala prvo pivo, a spričo odlične akustike samega placa je uspela njihova glasba prijadrati tudi do naših ušes. Ashine sebe definirajo kot thrash/groove, organizatorji jih tretirajo kot pagan black metal (vsaj tako je pisalo na razporedu), a meni je slišano delovalo še najbolj slično švedskemu melodic deathu, s katerim so poleg udarnih himn interpretirali tudi klasike Metallice in Black Sabbath.
Solze, ki so začele padati z neba že med Ashine, so se med ruženjem in kruljenjem death metalcev Carnifliate spremenile že v kar konkretno nevihto. Temna slutnja, da bo deževno vreme skvarilo festivalsko izkušnjo, se na srečo ni uresničila. Je pa dež kljub temu poskrbel, da je na prizorišče Carnifliate prišla poslušat zgolj peščica najbolj trdoživih fanov.
Ponovni prihod sonca so uspeli priklicati folk romantiki Zaria, ki so rahlo generični inštrumental na bobnih in kitarah uspešno nadgradili s precej dobrimi opernimi vokali in živo uporabo prečne flavte.
Sledeči Classified so nam postregli s solidnim thrashem, a je njihovemu nastopu manjkalo malo več entuziazma in zagnanosti, kar se je odražalo tudi v zaključni izjavi pevca: »To je to za ta d'nar.«
Bolj so nas razvneli Cordura, ki so po rahlo medlem začetku nato prestavili v višjo prestavo in udarili z nekaj res zanimivimi vokalnimi in kitarskimi linijami.
Med Extreme Smoke 57 pa se je zgodil res totalen »razčefuk«, kajti garažni grindcore je pognal ljudi v divjanje v moshpitu in circlepitu. Ni kaj, stari mački še imajo kremplje in čekane!
Z nekaj glammerskimi bleščicami posuti heavy metal zasedbe Shutdown je bil naravnost super, Egzi pa se je izkazal kot suveren frontman, ki zna voditi publiko. Morali bi zgolj še v celoti odigrati komad Diamonds and Rust (od Judas Priest), s katerim so nas dražili na začetku, pa bi bila zadeva popolna.
Dekadent nas sprva niso uspeli popolnoma oviti in potegniti v kinematično in mistično atmosfero, ki preveva njihove studijske opuse, a so vtis kmalu popravili z izvedbo starejših in udarnejših skladb s prvega albuma Manifestation of Seasonal Bleeding.
Morda sem med koncertom Dekadent zapadel v trans, v stanje prekomerne opitosti ali pa obojega, a zaključni šprint petkovih nastopov z Valuk me ni uspel več spraviti na noge. Epskost njihovega black metala se je zdela skoraj preveč razvlečena, v večje stanje vzhičenosti je pritegnila le zaključna priredba Satyricon (The Pentagram Burns).
Zelo pozitivno je presenečal primanjkljaj tehničnih težav in stroga točnost urnika, po kateri se je program odvijal. Ta je med pavzami komajda dopuščal ulov novega piva pri šanku ali odhoda tja, kamor gre še cesar peš. Če smo že ravno pri tem: prestoli za odlaganje odvečne telesne teže so se kar hitro zasvinjali in postali skorajda neuporabni, vsekakor pa neokusni in odvračajoči. Želel bi si, da bi vsaj tekom noči neka nadnaravna sila poskrbela za dezinfekcijo in ritualno očiščenje sanitarij ter jih pripravila na nove napade.
Težava z vzdrževanjem telesne čistoče se je nadaljevala v sobotno dopoldne, ko je ekipi šele z nekaj truda in vodovodarskih veščin uspelo usposobiti edini tuš v kontejnerju-kopalnici. A trud je bil vsekakor poplačan z nebeško milino, ki jo je v nevzdržni sopari povzročila hladna prha.
Prijetno očedeni smo bili kmalu pripravljeni na nadaljevanje hrupnega rajanja, ki se je začel s prismuknjeno poimenovanimi Stripeless Zebra. Ti so se z na čase ležernim in spet drugič mogočno topotajočim sludge/stoner metalom odlično podali k še rahlo zaspanemu zaključku popoldanske sieste. Prilegel se je tudi duet čistih in growl vokalov, s katerim so nagovarjali prve prisotne.
Zanimivo so zveneli tudi Underground z v speed metal osnovo vkomponiranimi maidenovskimi melodijami, ki so jih prekinjali z odličnimi scream vokali, presenetili pa so še s folk melodijami v skladbi Horrors of the Past.
Era of Hate so nas popeljali po glasbenih poljanah modernega melodičnega deatha, a čeprav so svoj repertoar suvereno lansirali, mi v spominu na žalost ni ostal kakšen poseben vtis, po katerem bi si jih natančneje zapomnil.
Enega najbolj angažiranih in energičnih nastopov je izvedel thrash/hardcore hibrid z imenom Heretic, katerega člani so dejansko delovali, kot da stvar jemljejo smrtno resno. Njihova agresija in srd sta se zdela pristna; pevec je ob bljuvanju verzov kar precej pordel v glavo in nasploh dajal vtis, da z njim ni dobro češenj zobati ali pivca srebati. In čeprav odsekani ritmi ter kratki kitarski riffi z obilico breakdownov niso ravno moj kos potice, je bil sam nastop več kot odličen. Bonus točke si Heretic zaslužijo tudi za dodatno pesem in pa nadvse prijazno gesto razdeljevanja cedejk med sicer še maloštevilno publiko.
Za njimi so slušne brbončice mrcvarili primitivneži Kripl, ki se lahko pobahajo s svežo izdajo. Njihov pristop do glasbe je enostaven: jebeš prefinjenost, navij distorzijo do maksimuma ter samo ruži, žagaj in tolči vse do bridkega konca. Tudi če komurkoli kaj ni bilo prav, ga je ta hrumeči in hreščeči tsunami vseeno odnesel s seboj.
Tudi nadaljnji potek dogodkov je bil zlovešč in obarvan v črne zvoke, ki jih Vigilance spretno vmešavajo v svoj speed/heavy metal. Pri njih še vedno najbolj navdušujejo odlične kitarske linije, novi stil hreščečih vokalov ter stilska in zvočna podoba pa jih vedno bolj približujejo slogu prvega vala black metala, zato je bila tudi zaključna priredba Venom povsem na mestu.
Čisto pravo črnomašno vzdušje so ob prvem mraku pripravili gostje Black Cult. Dodelan nastop s člani, zakrinkanimi v meniške kute, pevcem v corpsepaintu, svečami, bruhanjem ognja in obsesivnim klicanjem Satana so pospremili s sicer derivativnim, a efektivnim black metalom po receptu Skandinavcev.
Nato pa smo doživeli absolutno najboljši koncert festivala pod taktirko thrash manijakov Negligence. Pred tem skupine nisem kdove kako dobro poznal, kar je seveda v mojo škodo, saj so fantje ena svetlejših glasbenih zvezd na našem nebu. Razen neuravnoteženega zvoka na začetku je bil nastop perfekcija: mogočni in ostri riffi in solaže ter kompleksni in udarni ritmi so publiko pognali v pogon. A nihče po divjosti ni mogel prekositi pevca Alexa, ki je dominiral s svojo »danzigovsko« pojavo, plezal in dirjal po odru ter očaral s svojim mogočnim in karizmatičnim vokalom. Blizu tristoglava množica je rajala, moshala, čupala in nasploh uživala.
Da se prisotnim ne bi povsem utrgalo, so za umiritev strasti in vroče krvi poskrbeli bolj počasni in ležerni zvoki Tržačanov Damned Pilots. Z dreadlocki operjeni stonerji so z nenavadno mešanico izmenjavanja spastičnih ritmov, brnečega valovanja, sanjavih melodij in vokalom, rahlo spominjajočim na Korn, na visokem nivoju zaključili sobotne glasbene dogodivščine.
Za konec je potrebno navesti še nekaj podrobnosti, ki so prav tako zaznamovale festival. Če najprej omenim eno slabo: tekom koncertnega rajanja se je na prizorišču nabiralo precej smeti, kar pa ni zgolj posledica nemarnosti okajenega ljudstva, pač pa tudi dejstva, da smetnjakov sploh ni bilo ali pa so bili preveč dobro skriti (pijanim) očem.
Nato je potrebno zapeti hvalospev izredno prijazni in vešči ekipi za šankom s hrano in pijačo, ki je poskrbela, da se je stalna vrsta pred blagajno zelo hitro premikala, tako da nihče ni predolgo ostal žejen. Kuharski mojstri so poskrbeli za odlično hrano: zagrizeni mesojedci smo se za zelo ugodno ceno pomastili z mešanim mesom z žara, ostali pa so zadovoljno mlaskali ob žvečenju falaflov, ki so zadovoljili tudi vegetarijanske želodce.
Live After Death se je izkazal tudi kot otrokom in drugim domačim ljubljenčkom prijazen festival. Mladiči dolgolasci so sebe in druge zabavali z divjanjem po prizorišču na biciklih, improvizirani rolki ali ramenih odraslih. Zlatodlaki »hellhound«, ki je postal pravcata maskota, pa je prišel pozdravit in ovohavat slehernika, seveda v zameno za intenzivno čohanje ali čevap. Nato se je ležerno zleknil na razgreti asfalt in z iz gobca molečim jezikom pozibaval v ritmu glasbe.
Festival Live After Death ni ne največji tovrstni dogodek pri nas niti se ne nahaja na najbolj idilični lokaciji in letos niti ni gostil nekih velikih imen. A to sploh ni bilo potrebno in pomembno. Toliko raznolike glasbe na tako visokem nivoju, ki za povrh prihaja še iz domačih logov, že dolgo nisem slišal. In tako sproščenega in domačega vzdušja, za katerega skrbi prijaznost domačinov, festivalskega osebja in energija obiskovalcev, tudi ne najdeš zlepa. Zato pa: »Živela, 'Mania'!«

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
12. 5. 2021Alitor / Intervju
13. 9. 2012Metal Kramp 2012 / Reportaže
KONCERTI & FESTIVALI
28. 3. 2024
Inferno Metal Festival 2024
Rockefeller / John Dee / Sentrum Scene, Oslo, Norveška
28. 3. 2024
KoD: Glista, Prototype 5, Black Camo
Menza pri koritu, Metelkova, Ljubljana
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija