REPORTAŽE

16. 9. 2011

Live In-Sanity piknik

Rdeča Ostriga, Škofja Loka / 3. 9. 2011

Tradicionalno so bili prvi septembrski vikendi tisti, ki so po bolj ali manj brezskrbnem poletju imeli pomembno vlogo pri sproščanju ventilov, predvsem na račun srednješolske mladine, ki te dni ponovno pričenja biti boj s sistemom, ukalupljenja v šolskih klopeh. Tako je želja po popolnem odklopu toliko večja, prisilna vrnitev v matično okolje pa zagotovi neusahljiv vir podpornikov koncertov, ki bi sicer svoj čas zapolnjevali z obiskom morja, daljnih krajev ali drugimi dejavnostmi.
Live In-Sanity piknik je bil torej edinstveno nastavljen prav za to priložnost, saj je z odprtozračnim glasbenim dogodkom in vonjem žara še zadržal tisti pravi poletni občutek, ki ga bomo pogrešali naslednje tri četrtine leta. Od prvotnega načrta do realizacije je prišlo do kar nekaj sprememb, v zadnjem tednu sta namreč sprva potrjena banda Dekadent in Septic Scum zamenjala žanrsko precej drugačna Vigilance in Dickless Tracy, planiran začetek ob šesti uri popoldan pa se je zgodil z uro in pol zamude, kar je gotovo šlo na roke prvouvrščenim, a žal na škodo zadnjega ansambla.
Krono so v naboru različnih zvrsti tokrat nosili death metalci, manj zanimanja pa je bilo občutiti za heavy metal. Koncert so v izdihljaju dnevne svetlobe odprli primorski heavy metal zastopniki Shutdown, ki so se na preteklih dogodkih predstavili kot energičen, karizmatičen in nasploh posrečen band, sposoben zavidljive animacije publike, tokrat pa so bili v nabor bandov slabo umeščeni in med okoli 150 obiskovalci niso odkrili poslušalcev, ki bi bili naklonjeni tej zvrsti. Pred odrom je domala celoten set zevala praznina, ki jo je na vrhuncu preganjalo slabih deset glav. Temu najverjetneje ne botruje zgodnja ura ali še manj izvedba, enostavno je šlo za profil ljudi s popolnoma drugačnim glasbenim okusom. Shutdown so sicer v okrnjeni zasebni z novim italjanskim basistom in le eno kitaro brez obzira na borno dogajanje pod odrom odigrali vrhunski heavy metal, pri čemer je gotovo potrebno pohvaliti kitarista, ki se je izkazal z izjemno čistočo igranja in okusnimi melodičnimi solažami, zvok pa mu oblikujejo razni corus efekti, ki zapolnijo praznino druge kitare. Ritem sekcija ne izstopa, a ni občutiti pomanjkanja zaradi navitega frontmana, ki odlično razume in zastopa svojo vlogo ter tako poskrbi za vrhunsko vizualno in vokalno predstavo, ki obsega prečesavanje vsakega centimetra odra, kamor je mogoče položiti stopalo in seveda zavidljiv spekter vokalnih aranžmajev. V dobrih štiridesetih minutah so se Škofji Loki predstavili večinoma z avtorskim materialom, od katerega se že prijemljejo pesmi Virginia ter pravkar izdani single Scream Machine, Križarji v slovenščini, balkansko obarvan del repertoarja pa so izkazali skozi priredbo Divljih jagod, Kap po kap. Četudi je vokal tisti, ki v bandu najbolj izstopa po svoji odličnosti in izvirnosti, pa zna biti ravno to sporna točka za marsikoga. Kljub virtuozno izdelanim in tonsko pravilno odpetim linijam se lahko komu zatakne pri nekoliko preveč rezki barvi glasu. Vendar band spremljam že od začetka in od tedaj opažam, da gre z vajo in koncertnimi izkušnjami moteči dejavnik vedno bolj v ozadje, v ospredje pa čedalje boljši nastop in prijem publike. Konec koncev mladenič šteje komaj dve polni desetletji življenja in ni razloga, da že v naslednjih mesecih ne bi zazvenel tako, da bo prijazno prav vsem ušesom.
Kot drugi band so oder zavzeli kranjski Nature. Prizorišče se je počasi pričelo potapljati v mrak in temo, kar navadno doda k vzdušju, tokrat pa se je izkazalo za dvorezen meč, katerega ostrina je z vso težo padla na vokalista, v manjši meri pa tudi na publiko. Reflektorji so bili tokrat obešeni tako, da so ga slepili, dva za njim pa sta svetila naravnost v glave občinstva pod odrom. Morda nas je tudi zaradi tega kar nekaj nastop ležerno spremljalo s klopi nad prizoriščem, medtem ko se je prav tako konkretna množica spodaj brez zavor prepustila divjanju. Band je namreč s svojim stilom melodičnega death metala predstavljal tisto, po kar je večina ta dan prišla. Svoj repertoar so tokrat razširili tudi z novim komadom, ki je vsaj za moja ušesa potencialni hit. Nekje sredi nastopa so tudi Alešu popustili živci in je lastnoročno preusmeril moteče luči. Izven tega zapleta je skupina sicer delovala suvereno, na roko jim je šel tudi zelo soliden zvok (popolnost je tako ali tako abstrakten pojem), le zaradi majhnosti odra se je bil basist nenehno prisiljen postavljati v ozadje, da ga ne bi aktivnost ostalih dveh članov (bobnar je pač tam kjer je in nima kaj), ki sta veselo slemala, pozirala itd. pometla med občinstvo. To jim je sicer jedlo iz roke in se z veseljem odzivalo spodbujanju. A dobra energija se je tudi kar malo preveč zalezla v pevca, ki jo je poizkušal širiti tudi po zaključku. Najverjetneje so imele prste vmes tudi začimbe v tobaku ( Matjaž »Devlin« Žvan).
Sledijo Dickless Tracy, drugi izmed death metal trojčka, ki se je predstavil ta večer, sicer pa zamenjava za Septic Scum. Nastopili so ob nekoliko manjšem občinstvu kot predhodniki in ponovno v novi postavi. Mesto basista je tokrat zapolnil kar kitarist, pri čemer ni občutiti bistvene razlike, saj band ni tako aranžmajsko bogat, da bi menjava inštrumenta izvedbo kakorkoli okrnila. Med seboj podobni komadi vsebujejo dober ritmični groove, sicer pa gre za bolj enolično glasbo predvidljive narave. Verjetno je najboljši element prav vokal, ki po svoji globini spominja na growlerske prvake Immolation. Najbolj v spominu ostane Curse Of Michael Myers, naslovni komad prvenca Halls Of Sickness s flanger efektom in visoko vokalno piskanje v nekaterih drugih pesmih, čemur grindersko naravnan del publike odgovarja z divjim slemanjem in izbruhi mosh pita.
Kmalu po menjavi se na odru začnejo kazati bolj ali manj odrsko nepoznani obrazi, že v naslednjih trenutkih pa smo bili priča nečemu nepopisno lepemu, trenutku, ki na splošno vlije zaupanje v ta mali peskovnik, ki mu pravimo domača metal scena. Band si po videnem ta vikend zasluži posebno predstavitev.
Citiram enega izmed uporabnikov foruma Paranoid, ki je svoje vtise strnil takole : »Mislim, da lahko mirne vesti povem, da imamo legitimne naslednike legendarnih Supremacy! Mephistophelian so včeraj pokazali, kako se da spravit slovensko publiko na slovenski band v totalno norijo in posledično vse ostale bande zasenčili pod odrom. Wall of death Kranj proti NM pa sploh zmagal!«. Drži kot pribito. Ko smo prebrodili trend vstaje thrasha in tisočerih bandov na tem področju, od katerih deluje le še peščica, se ta čas razvijata dve vzporedni veji: death metal na eni ter post metal na drugi strani, poleg opazno povečanega zanimanja za doom in sludge seveda. Vendar pa gre pri prvem žanru predvsem za bande, ki na nek način poskušajo biti všeč vsem naenkrat in dobre brutalne ideje mešajo z vsemi mogočimi vplivi. Mephistophelian s tankom peljejo čez vse takšne neumnosti in prikažejo svojo vizijo death metala v najčistejši obliki. Kot rečeno gre z izjemo Denija na vokalu pretežno za odrske devičnike, ki pa si ne bi mogli želeti boljšega načina kako iz otrok postati možje. Na premierni koncert jih je namreč pospremila številčna odprava sokrajanov, odlično pa se je med ljudmi prijel tudi prvi web-single Morbid Source, promocija katerega je šla zaradi izjemne kvalitete od ust do ust. Ravno to pomanjkanje tehničnega brutal death metala je v tek pognalo procese, katerih rezultat je bil prikazan skozi popolno uničenje prizorišča. Še enkrat bi izpostavil invazijo dolenjske regije na Gorejsko in psihološki efekt, ki je v povezavi s tem pripravil ugodne okoliščine za razplet dogodkov. Opažam, da menjava okolja deluje na popotnike blagodejno, kajti med nepoznanimi ljudmi nastane pozitivna distanca, ki omogoča večjo sproščenost kot lokalno okolje, kjer je treba paziti na vsak korak, sicer človek kaj kmalu pade v nacionalni šport, obrekovanje. Brez težav si lahko priznamo, da smo najbolj divje koncerte doživeli ob pravi meri Hrvatov med domačo publiko ali pa recimo na koncertih, kjer je cela regija pripotovala z avtobusi in v procesu v tujem okolju utrdila neko skupno zavest, kar se zopet manifestira v povezanosti, sproščenosti in posledično brutalnih prizorih med publiko.
K nastopu torej. Že pred začetkom predvajanega uvoda tako tribune kot samo prizorišče do kraja napolni pričakovanja polna množica in s prvo sekundo nastopa je vsem jasno, kakšna vloga v tem odličnem koncertu jim je namenjena. Kitarska dvojica neusmiljeno para telesa pod seboj, ritmi ne pustijo do zraka, v odprtih akordih pride v ospredje bas s čudovitimi linijami razvezanih molovih akordov, publika pa v navalu evforije klecne pod težo izjemnega vokala. Growl, ki je sicer najbolj pogosta uporaba vokalnih tehnik tistih, ki jim petje ni namenjeno, tu dobi nove razsežnosti ali bolje povedano z domačim zgledom; končno smo dobili deathmetalski vokal, ki lahko konkurira rušilni moči in globini Penitenziagite. Moč vokala se sliši že med samimi, sicer povsem umirjenimi nagovori, med komadi pa značilna drža za ledvice omogoči pravilno petje s prepono, ki nam je obiskovalcem pretresla drobovje in dušo. Band si po videnem ne more pomagati in takoj zapopade navdušenje med publiko ter z lahkoto servira vse nadaljnje stvaritve s še večjim besom. Ko smo že mislili, da smo med že poznanim Morbid Source doživeli vrhunec, pa je napočil čas za povratno mosh pit tekmo med kranjsko in dolenjsko publiko. Na komad Omnipotent nas bodo za vedno spominjale buške, raztgane majice, žalovanje za politim pivom in odprte rane. Glejte to! Glejte to neusmiljeno divjanje te barbare, to čudovito fuzijo teles, to prelepo valovanje las, ta užitek ob izpustu agresije na plano...
Po tem vrhuncu se dogajanje le nekoliko umiri, da smo lahko opazili druge adute banda, ki kažejo na izjemno pripravljenost. V ospredju kitarista poleg čudovite kitarske tehnike pokažeta tudi izredno sposobnost nastopanja ter tako poleg sinhronega čupanja tudi sama sebi pojeta refrene, kar kaže na to, da band resnično diha kot eno in na vaji ne pušča ničesar naključju, pač pa bi morda ob nenadni smrti katerega izmed članov z lahkoto prevzel njegovo vlogo drugi; tako dobro pripravljeni so in poznajo linije drug drugega. Bandu smo hvaležni, da bomo lahko sicer med medsebojno podobnimi dogodki, katerih spomini že po nekaj dneh ugasnejo pod težo novega koncerta, dotični večer nosili v srcih še leta in leta, kajti za 150 obiskovalcev Ostrige je dotični piknik gotovo prelomne narave.
Pavza, med njo se načudim kuharjema in si niti nočem predstavljati, kaj vse sta pokonzumirala med vršenjem svoje dejavnosti. Burgerji so bili kljub temu odlični, četudi sem se na podlagi zmedene postrežbe bal kakšne zastrupitev. Ponovno pri moči si ogledam mlade, hitro vzpenjajoče se speed/heavy metalce Vigilance, ki so igrali zaradi prej omenjenih faktorjev manj številni publiki, a kljub temu zelo srčni, pevsko razpoloženi in odzivni. Proti dogajanju na Paranoid pikniku se je band tokrat izkazal odlično, predvsem v bolj trezni formi. Tokrat odigrano solidno, v spominu ostanejo predvsem čisto in natančno odigrana dvoglasja, ki so kmalu zadonela tudi skozi grla publike. Iron Beast ter naslovni Vigilance sta se prijela odlično, v slast je šla tudi Judas Priest priredba. Komaj sem se pustil prepričati, da band ni igral Iron Maiden priredbe, saj se po lestvicah in zvoku resnično približa zapuščini s prvih albumov omenjenega ansambla. Band se je ta večer predstavil ob verjetno najbolj čistem zvoku. V prvi polovici so morda malo zmotile solaže, ki zvenijo kot da so odigrane v napačni tonaliteti, a hkrati to doda tisto zasanjano pijansko noto, ki jo band s svojim nastopom nedvomno podaja.
S Paragorio je žal ob pozni uri nadaljevala le peščica ljudi, band pa je zaradi časovne stiske pri organizaciji oder zapustil predčasno. Gre za čisto samosvoje podajanje na ritmu baziranega thrash metala z dvema težkima vokaloma, tu pa tudi meni zmanjka besed, enostavno preveč norije in podatkov za en večer, kar naj služi kot opozorilo, da so štirje ansambli na večer povsem dovolj. Nedvomno je zamujeno potrebno nadoknaditi 24. septembra v Krškem!
Ponovno odlično opravljena metalska misija je za nami in srčno upam, da se tako glasba kot vzdušje ponovi še v katerem drugem koncu države. Koncert, iz katerega velja narediti zgled. Čestitke vsem bandom, nekoliko zmedeni organizaciji in predvsem odlični publiki, ki je tokrat pokazala čekane kot se spodobi in iz sebe dala tisti ekscesivni krik, ki naj bi ga metalci v sebi čutili.

SORODNE VSEBINE:
8. 7. 2015Live After Death Festival 2015 / Reportaže
25. 4. 2013Blasphemy Death Fest #4 / Reportaže
24. 8. 2012Metalcamp 2012 / Reportaže
9. 11. 2011Blasphemy Death Fest / Reportaže
KONCERTI & FESTIVALI
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija
30. 3. 2024
Cvinger, Samperium
HABitat, Slovenj Gradec
31. 3. 2024
Replicant, Anachronism, Siderean
Klub Gromka, AKC Metelkova mesto, Ljubljana