Masters Of Rock 2005

Masters Of Rock festival je letos doživel tretjo ponovitev. Po lanskih Europe in Helloween je bil seznam znanih imen letos veliko daljši, zato so organizatorji upravičeno pričakovali še boljši obisk. In niso se zmotili. Ob našem prihodu v Vizovice smo komaj našli mesto za postavitev šotorov, nekaj ur kasneje pa je bilo kampiranje že nemogoče. Pasja vročina (več kot 30 stopinj) nas je hitro prepričala, da smo se umaknili v senco iz začeli z degustacijo čeških piv.
Prve, domače bande smo izpustili in si ta čas ogledali prizorišče, ki je bilo letos drugače urejeno kot lani. Iz samega koncertnega prizorišča so odstranili vse stojnice (tudi s pijačo) in tako naredili prostora za pričakovano množico. Druga sprememba je bila zelo dobrodošla novost – relaxation area – šank, prostor z vodnimi pipami v senci in klopi v gozdičku. Idealen prostor za umik pred vročino, pa še pivo so ti prinesli do tja.
Prvi nastop, ki smo si ga ogledali, bi bil lahko zaradi mene (Peter) tudi zadnji, saj so Rage odigrali svoj najboljši show, kar sem jih videl (tako v živo, kot na posnetkih). Nemško-ameriško-beloruska trojica je na odru enostavno eksplodirala od energije in prikazala bolj »power« nastop kot vsi štirje bandi pred njo skupaj. Seveda je bil tudi odziv publike tak. Presenetilo me je število ljudi, ki so peli besedila, kar je pri Čehih prava redkost. Set lista je bila podobna tisti z zadnje turneje: Down, Great Old Ones, Don't Fear The Winter, Soundchaser itd. in seveda Higher Than The Sky, brez katerega ne gre. Manjkala nista niti odlična solo vložka (kitarski in bobnarski). Ne vem, ali so bobnarji drugih bandov prešpricali solo Terrane, ali pa nimajo nič samokritike – njegovi mojstrovini namreč v treh dneh nihče ni segel niti do kolen in nekateri so izpadli prav patetično. Med nastopom Rage se je na prizorišču zbrala že ogromna množica, po mojih ocenah si jih je ogledalo kakih 10.000 ljudi, če ne več (celotno številko obiskovalcev po podatkih organizorja je bilo okoli 20.000, med nastopom Manowar).
Po pavzi so bili na vrsti Edguy, ki so kot kaže namesto priprav za festival raje počeli kaj drugega. Tako neuigranega nastopa ne bi pričakoval od banda takega kova. Tobias ni znal besedil in je opazno »zabluzil« pri vsaj treh komadih, a je z neprestanim tekanjem po odru in plezanjem na konstrukcijo vseeno požel simpatije (predvsem ženske) publike. Celega nastopa si nismo ogledali, ker je bil čas za večerjo. Med konzumiranjem »pareka u rohlinky« smo tako del nastopa videli na big screenu, ki je bil postavljen ob šotoru s pivom (drugi big screen pa je bil desno od odra – nameščen pa je bil prenizko, tako kot je bil prenizek oder). Zanimiv je bil komad Avantasia, ki so ga kot kaže poznali le redki na festivalu, saj je večina začudeno gledala, kaj band igra.
Set lista Edguy: Intro, Under The Moon, Navigator, Babylon, Land Of The Miracle, Lavatory Love Machine, Vain Glory Opera, Mysteria, King Of Fools, Chalice Of Agony, Tears Of The Mandrake in Out Of Control, Avantasia.
V smer odra je začelo odhajati vedno več ljudi in gneča se je hitro večala. Seveda, saj so bili na vrsti Nightwish, zvezde večera. Finci so nam predstavili največ skladb s svojega zadnjega albuma Once, med katerimi je Kuolema Tekee Taitelijan Tarja tokrat odpela sama, seveda pa niso manjkale tudi glavne uspešnice prejšnih albumov. Tarja se je med nastopom tudi večkrat preoblekla, kar je še bolj popestrilo nastop.
Set lista Nightwish: Intro, Dark Chest Of Wonders, The Sires, Ever Dream, Deep Silent Complete, The Kinslayer, High Hopes (Pink Floyd), Planet Hell, Wishmaster, Slaying The Dreamer, Kuolema Tekee Taitelijan, Nemo, Ghost Love Score, Over The Hills in Wish I Had An Angel.
Po nastopu Nightwish se je množica pod odrom krepko razredčila, na oder pa so prišli ekstremneži Subway To Sally. V bistvu bi lahko rekli, da so bili zamenjava za lanski nastop In Extremo, saj igrajo zelo podobno glasbo, prav tako uporabljajo srednjeveška glasbila in imajo podobno spektakularen show. Band bo kmalu izdal tudi nov album Nord Nord Ost.
Po nekaj urah spanja smo se zbudili prerojeni v novo jutro. Vseeno pa smo se odločili za še nekaj ur počitka, ter nekaj hladnih kozarcev piva in absinta. Dan se je za nekatere metalce začel malo pred eno, ko so na oder prišli domačini, band z najdaljšim imenom na festivalu – Silent Stream Of Godless Elegy. Njihovo glasbo bi uvrstili nekam med melodičen metal ter folk rock. Podobno kot Subway To Sally je tudi njihova zasedba velika, saj imajo poleg bobnov, dveh kitar, bass kitare tudi ženski in moški vokal, elektronski čelo ter violino.
Spet je prišlo na vrsto nekaj uric relaksacije, takoj za njimi pa nastop Holyhell. Nastop na Masters Of Rock je bil prvi nastop ameriških melodičnih power metalcev izven njihove celine. Napovedal jih je celo Joey DeMaio, saj imajo Manowar tudi nekaj zaslug za nastanek banda. Band ima kar zvezdniško zasedbo, saj igra kitaro Joe Stump (metal specialist na priznani univerzi Berklee College), po bobnih pa tolče bivši Manowar bobnar Rhino (iz časov albuma Triumph Of Steel), največji pečat bandu pa daje Maria Breon s solidnim ženskim vokalom. Slišali smo večino njihovih komadov, igrali pa so tudi Phantom Of The Opera, kjer je moški vokal odpel Eric Adams (Manowar).
Po pripravi odra in opravičilu, da Christopher Lee žal ni utegnil priti, je napočil čas za Rhapsody. Po dolgem video intru so prišli na oder in začeli s svojim predvidljivim in neizvirnim showom, ki se ni spremenil že nekaj let. No ja, set lista se je zaradi prihajajočega albuma le spremenila. Raj za lovce na zmaje, dobra ura časa za vse ostale, da grejo po pivo.
Set lista Rhaspody: The Dark Secret (Ira Divina), Unholy Warcry, Wisdom of the Kings, Village of Dwarves, Land of Immortals, Erian's Mystical Rhymes, Dawn of Victory, The Magic of the Wizard's Dream, Nightfall on the Grey Mountains, Holy Thunderforce, March of the Swordmaster, Lamento Eroico, in Emerald Sword.
Zadnji so na oder stopili še Manowar. Njihov nastop na Masters Of Rock je bil edini v vzhodni Evropi letos. Za to priložnost so k sodelovanju pritegnili tudi orkester in zbor, ki sta se jim pridružila v zadnjem delu festivala. Ameriška četverica je začela nepričakovano hitro in uradno, brez pavze med komadi. Zatišje pred nevihto. Po kakšne pol ure se je začelo – basist Joey DeMaio je odprl usta. No, od tu naprej je šlo za večino samo še navzdol – nekateri, ki smo pričakovali to, smo nakladanje dosti lažje prenašali. Skoraj dvajset minut dolg bass solo je bil “vrhunec” predstave in dosti ljudi je takrat zapustilo prizorišče. Žal, saj so tudi drug del odigrali skoraj brez prestanka. Pred tretjim delom je bil najdaljši premor, saj sta se morala pripraviti orkester in zbor. Med tem časom se je Joey pohvalil, da je pred kratkim postal Malteški vitez in na oder povabil še nekaj predstavnikov te organizacije. Tretji del z orkestrom in zborom je bil za mnoge razočaranje, saj se jih skoraj nič ni slišalo oziroma nobeden ni igral vidne vloge med komadi. Predstavili so tudi nov komad, King Of Kings, tokrat z govorjenim delom sinhroniziranim v češčino. Vsekakor zanimivo. Malo pred koncem je band izginil z odra, par minut kasneje pa se je nanj vrnil na Harley Davidsonih. Sledil je komad Warriors Of The World z zadnjega albuma, ki je med češko publiko očitno najbolj poznan – besedilo je pelo več kot pol publike, za konec pa seveda ni šlo brez Hail And Kill in Black Wind, Fire And Steel, ki naj bi bil zadnji komad. Takrat se je z neba ponovno vsul dež in publika se je še razredčila. Tudi sam sem (Peter) počasi že zapuščal prizorišče in ravno kupil novo pivo, ko sem zaslišal prve tone komada Battle Hymn. Seveda sem se obrnil in se vrnil pred oder. Žal je bil to res zadnji komad, saj so Crown And The Ring le predvajali. Če bi ocenili sam nastop, brez vmesnih nagovorov, si Manowar zaslužijo čisto desetko – z nagovori pa vse skupaj pade pod petko. Band, ki bi moral nastopiti za Manowar, je odpadel, saj so Manowar svoj nastop podaljšali za dobro uro.
Tudi tretji dan so začeli domači bandi, ki si jih nismo imeli namena ogledati, zato smo dan začeli upokojensko – sedeli smo v senčki pod drevesi in čakali, da nam vsake pol ure prinesejo novo mrzlo pivo.
Prvi težji band v nedeljo je bil tudi najtežji band na festivalu. Brazilci Ratos De Porao so bili morda celo preveč hard za tak festival, a so bili prava poživitev v primerjavi z domačimi rock in punkrock bandi. Vedno razigran band je tudi tokrat predstavil eksploziven nastop. Za njimi so spet na vrsto prišli nezanimivi bandi, čas smo porabili za nakupovanje poceni merchandisea ali za hranjenje.
Po treh nastopih pavze so bili na vrsti britanski glam rockerji The Sweet oziroma njihova reinkarnacija z imenom Andy Scott's The Sweet. Band, ki deluje že skoraj štirideset let je pokazal kako se igra in da članov vsa kilometrina še ni utrudila. Zvok je bil odličen, verjetno najboljši na celem festivalu. Hiti kot so Love Is Like Oxygen, Hell Raiser, Ballroom Blitz, Fox On The Run in Action so komadi, ki jih pozna skoraj vsak, redko kdo pa ve, kdo je originalni izvajalec – in tu smo dobili odgovor. Nastop, ki si ga je bilo vredno ogledati, saj tako dobre izvedbe starih klasik ne slišiš ravno vsak dan.
Do konca festivala sta bila na sporedu le še dva banda, oba s severa Evrope. Hammerfall so imeli dosti boljši termin kot na festivalu Gods Of Metal, kar se je zelo poznalo tako na nastopu kot na odzivu publike. Nastop je bil začinjen s pravo mero humorja (na primer preigravanje Metallice, Enter Sandman do refrena, ali pa ko je Stefan začel solirati in ga je Joachim takoj prekinil in pripomnil, da danes Yngwie Malmsteen ne nastopa...) in je bil verjetno najboljši na celem festivalu.
Set lista Hammerfall: Intro, Secrets, Riders Of The Storm, Renegade, Let The Hammer Fall, drum solo, Fury Of The Wild, Hammerfall, Hammer Of Justice, Crimson Thunder, Heeding The Call, Blood Bound, Templars Of Steel, ter Hearts On Fire.
Festival so zaključili Finci Waltari, ki pa so že po dveh komadih tako »najedali«, da smo se jim raje izognili.
Za nami je tako še en vikend v deželi poceni piva, lepih deklet in festivala Masters Of Rock – festivala, ki se ga ne sme zamuditi tudi naslednje leto! Letos dobil tudi »mlajšega brata«, Winter Masters Of Rock, ki pa bo seveda potekal v zaprtem prostoru. Takrat bodo znani tudi prvi bandi za poletni Masters Of Rock 2006.