»Stari, a veš, da bodo igrali 18. oktobra Mayhem v Mariboru na Štuku? Ravnokar sem na Facebooku prebral, da nadaljujejo s praznovanjem 20. obletnice albuma De Mysteriis Dom Sathanas. To je treba it, ni kaj. Kaj praviš?«
»Ja, imaš prav, Mayhem so ultra zakon, so ful kultni in ful underground. Pa itak je De Mysteriis Dom Sathanas njihov najboljši album. Dejansko je samo ta album dober, za tem so se pa skomercializirali. Samo me pa ful zanima, katere komade bodo igrali!«*
V glavnem, Mayhem so prišli v mariborski Štuk odigrat svoj najslavnejši album. Logično, da sem se »moral« udeležiti koncerta, pa čeprav sem jih aprila letos v okviru njihovega praznovanja videl v živo že dvakrat. A obisk ni bil enostavno obvezen samo zato, ker tako velik band pač greš gledat v živo, če ti igra samo 3 minute vožnje z avtomobilom od domače postelje, temveč zato, ker je poslušanje tega albuma v živo enostavno fajn. Medtem ko sem se že večkrat neodločil za obisk dveh terminov iste turneje poljubnega banda, ko je ta pač igral na dveh lokacijah v bližini, na to v primeru Mayhem in njihovega trenutnega šova nikoli nisem pomislil. Ko človek ve, da pridejo na oder profesionalci profesionalno odigrat vrhunski black metal, potem pač ne more iti kaj dosti narobe. Dejansko nič in hkrati vse. Tisti, ki so aprila romali na Mostovno, še danes jokajo, kako zelo slab zvok je tonski mojster takrat uspel proizvesti. No, če bi se vsi tisti minulo sredo odpravili v Maribor, bi danes mirno spali. Zato: sami ste si krivi! Zvok je bil odličen, performans, ki je že ves čas enak (razen tistega Attilovega mahanja z rokami in pisanja zloveščih besed v zrak, za katerega po mojem še sam ne ve, v kakšnem vrstnem redu ga izpelje) tako ali tako, band v dobri formi in dobre volje, vendar z malenkost okrnjeno odrsko postavitvijo. Kar tudi ni motilo dosti, saj je večina več kot polovico koncerta vrtela čupo in tako sploh ni imela časa gledati na oder.
Sicer moram priznati, da sem nekaj časa potreboval, da sem se naštimal v tisti ta pravi filing, saj sem resnično »not padel« komaj med Pagan Fears, se pravi točno en komad pred mojim najljubšim z dotične plošče. Od tam dalje pa je šlo doživljanje koncerta samo še navzgor, zaradi česar je enourni nastop minil ne samo prehitro, temveč v šusu. V takšnem šusu, da sem si moral album doma, preden sem začel pisati te vrstice, še enkrat zagnati s polno paro. A tokrat s konkretno jakostjo zvoka, saj so me Attila & Co. v tretje naučili, da je to edina pravilna konzumacija tega ploščka. Se pravi: »Navij na glas ali še bolj na glas!«
Če pa bi Štuk poleg Mayhem obiskal band, ki bi me vsaj pol toliko rajcal, pa sem prepričan, da bi z juckanjem začel že s komadom Funeral Fog, ki je zaradi slabšega ozvočenja spredaj marsikoga pregnal v zadnji del dvorane, se pravi bliže tonskemu mojstru. Na srečo (ali pa na žalost) to ni bilo tako zelo težko, saj je bil Štuk napolnjen samo do dobre polovice. A nazaj k predskupinama. Ali predskupini? Koncert bi morali otvoriti poljski Inferno, ki so spremljali Norvežane tudi v Zagrebu. Zaradi slabe komunikacije s strani booking agencije smo tako organizator kot tudi vsi obiskovalci koncerta komaj nekaj ur pred uradnim začetkom zvedeli, da Inferno nikoli niso bili načrtovani kot spremljevalni band med celotno turnejo. Iz tega razloga smo bili deležni le ene predskupine, in sicer Dragged Into Sunlight. Njihov blackened death/doom metal je ravno dovolj poseben, da razumem, zakaj so jih Mayhem vzeli s seboj na pot. Toda odkrito povedano, se ob nemirnih mislih na divjo poslastico večera nekako nisem uspel sprijazniti z doomovsko potlačeno atmosfero Angležev, ki so ves čas nastopa publiki kazali hrbet. Če jih površno primerjam z Mayhem, bi rekel: »Fantje, pokažite malo več volje in energije!«
In še setlista (za vsak slučaj): Funeral Fog, Freezing Moon, Cursed in Eternity, Pagan Fears, Life Eternal, From the Dark Past, Buried by Time and Dust, De Mysteriis Dom Sathanas.
*Razumeli šalo? Ne? Preberite še enkrat. Smeh zagotovljen!
