REPORTAŽE

29. 9. 2004

Metal Camp 2004

Tolmin / 20. in 21. 8. 2004

Avgust 2004 bo z zlatimi črkami zapisan v zgodovino.... Ne, ne, takšen je bil začetek člankov ob koncu letošnje olimpijade. Samo zakaj pa ne, pohvalimo se malo, kajti 20. in 21. avgusta se je v sodelovanju Rock The Nation in Master Of Metal v Tolminu zgodil prvi slovenski metal festival evropskega formata, Metal Camp. Moram reči, da mi je bilo sprva kar malo žal po dunajski Areni, ki je res prijetno prizorišče za ne prevelike festivale. Ampak ko sedaj pogledaš, takole po končanem Metal Campu, ima Arena pred njim samo eno prednost, lepši razgled na glavni oder, v vseh ostalih možnostih se pred Metal Campom skrije.
Teden dni pred festivalom so imeli na Sotočju neko zadevo še tolminski študentje, potem pa so »raj na zemlji«, kot je prizorišče poimenoval avstrijsko soorganizator, že začeli okupirati metalci. V četrtek je bilo že zelo živahno in če bi bila odra že pripravljena, bi se lahko brez problemov začelo. Počakati smo morali do petka, do četrte popoldanske ure, ko je festival na glavnem odru odprl »Negligence Squad«. Negligence so začeli z majhno zamudo, kajti mati narava je pred njihovim nastopom prvič pokazala, kje ima v Sloveniji poleg Bohinja dež mlade. Na srečo je še pravi čas nehalo in »(Lj)U(Je)S« thrasherji so pod oder privabili že lepo številčno metala željne publike. S Places Of Dawn, Thrashback, Trust in ostalimi lastnimi komadi so bili zelo dobro sprejeti. Bili so nekoliko bolj zadržani kot smo vajeni s klubskih odrov, a zagotovo je to šele začetek njihovih nastopov na velikih odrih.
Neverjetno dober začetek Metal Campa na velikem odru so izvedli danski »wonderboys« Mnemic. Čeprav so nastopili drugi, je tale futuristični kvintet kljub ogromni blatni luži pred odrom privabil veliko ljudi. V maniri Fear Factory, Raunchy, Ministry ipd. so med drugim s komadom Deathbox predstavili svoj drugi album The Audio Injected Soul in to tako silovito, da so jih pozdravili s slemanjem kljub ogromnem mud-pitu. Kljub premočnem zvoku so Mnemic resnično vbrizgali zvočno dušo direktno v naše žile. Neverjetno močni bobni, podkrepljeni predvsem z izrednimi pedalskimi vložki in zanimivimi nu-metal ritmi so bili ustrezna podlaga nizkotonskim kitaram, ki so odlično mešale tako »chugga-chugga« riffe kot melodične dele. Seveda so bili nujni sempli, vse skupaj pa bi bilo popolnoma zanič, če ne bi imeli tako karizmatičnega vokalista. Ne samo, da zna odlično peti (kruljenje in petje), temveč je tip po celem odru; nenehno se giblje, skače, nori in ne pusti ljudem, da bi samo stali v blatu, temveč so se uprizorili pravi mud-wrestlingi, šutka, plavanje ipd. Da sploh ne omenjam, kako je ženski del populacije podpiral nastop Mnemicov. Seveda so igrali komade s prvenca Mechanical Spin Phenomena, slabe pol ure pa je minilo prehitro. Škoda, da niso igrali zvečer.
Ko so Mnemic končali, na oder ni bilo še nikogar. Kje so Dead Soul Tribe? No, končno so avstrijski progresivci z »naturaliziranim« Američanom pridrveli v Tolmin in iz avta praktično stopili direktno na oder. To Devona Gravesa in ekipe ni niti najmanj motilo in s Coming Down so začeli nastop za sladokusce. Psihadelični, zasanjani, progresivni zvoki niso vsakdanja stvar na metalskih odrih, vendar so Dead Soul Tribe navdušili z ultra emocionalnim nastopom, ki je poleg že znanih komadov The Messenger, Some Things You Can't Return, Stone By Stone itd. vseboval še čisto svežega Spiders And Flies z novega albuma The January Tree.
Kmalu za njimi so na slovenske odre (po odpovedanem koncertu na Primskovem) vendarle stopili nemški power metalci Brainstorm. Band je med publiko že precej poznan, kar se je poznalo prevsem po velikem povečanju števila headbangerjev pod odrom, pri čemer najbolj zagretih ni motila niti velikanska luža na tleh tik pred ograjo. Fantje so se publiki primerno oddolžili z zelo energičnim, a žal (pre)kratkim nastopom. Poleg odličnega nastopa smo bili fani deležni še presenečenja (ki pa niti ni bilo edino takšne vrste na MC-ju), saj so fantje prvič v karieri v živo odigrali komad Dying Outside. Očitna vrhunca tega nastopa pa sta bila komada Under Lights in Highs Without Lows; sploh ob slednjem se je publiki kar utrgalo in imeli smo moč videti veliko količino vrtečih se glav v vseh vrstah, prav tako pa je publika glasno odpela mogočni refren tega komada. Brainstorm so torej svojo nalogo na festivalu opravili z odliko.
Set lista Brainstorm: Shiva's Tears, Blind Suffering, Doorway To Survive, Dying Outside, Fornever, The Leading, Highs Without Lows, Under Lights.
Na začetku Finntroll se je ob miks pultu slišalo le težko prepoznavno hreščanje, potrebno se je bilo premakniti in potem je bilo bolje. Finski troli so, kot je bilo za pričakovati, s svojim folk black metalom uprizorili pravo »humppa party«, na kateri so uživali tako akterji nad in pod odrom. Fiskarens Fiende, Kitteldags, Midnattens Widunter, Jaktens Tid, Trollhammaren in druge trolske himne so v gibanje spravile veliko plešočo in skakajočo množico. Finntroll so trenutno gotovo eden najbolj zaželjenih koncertnih gostov, tako za organizatorje kot obiskovalce. Zabava se je še ravno pravi čas končala, kajti ob koncu se je spet ulilo.
Na srečo ne za dolgo in na Sentenced ni bilo potrebno dolgo čakati. Ville & Co. so začeli čisto samomorilsko s Suicider in Excuse Me While I Kill Myself. Seveda vzdušje ni bilo prav nič morbidno, kot vedno na njihovih nastopih je bilo zelo živahno in publika je navdušeno spremljala njihove hite Bleed, Nepenthe in ostale. Fanom so predstavili tudi novo skladbo EverFrost, presenetljivo pa so odigrali New Age Messiah z Amok albuma. Poslovili so se še enkrat z The Trooper.
Set lista Sentenced: Suicider, Excuse Me While I Kill Myself, Neverlasting, Broken, EverFrost, Nepenthe, Bleed, No One There, New Age Messiah, Brief Is The Light, Cross My Heart And Hope To Die, The Trooper.
Čeprav niso bili, je v petek status headlinerja definitivno pripadel Hypocrisy, ki smo jih v Sloveniji že dolgo in težko pričakovali. Tägtgren, Hedlund, Kamio in Horgh so udarili na polno z Adjusting The Sun in v trenutku osvojili Tolmin. S Slave To The Parasites so predstavili zadnji album in prešli na Turn The Page. Glede na Wacken je bila set lista nekoliko spremenjena, nekaj komadov so izpustili, kakšnega dodali, a če smo se tam med njihovim nastopom cvrli, je bila tu čisto druga zgodba. Potem pa spet dež, tretji naliv je bil najhujši od vseh, med Fire In The Sky je najprej začelo deževati, potem se je ulilo in potem je lilo še bolj in še bolj, tako da se je velik del publike po hitrem postopku pospravil pod šotorsko plahto in od tam, kolikor se je dalo, spremljal Švede do konca. Kljub hudemu nalivu jih je vseeno še dosti (vsaka čast vsem) vztrajalo pod odrom čisto do konca in po Inferior Devoties, Eraser, The Final Chapter, God Is A Lie, Deathrow v dodatku dočakalo še himno Roswell 47. Zakon!
Vprašanje bi bilo, če bi »Mr. Perfect«, oziroma Glenn Danzig prišel na oder, če bi še kar naprej tako močilo kot med Hypocrisy. No, na srečo je nehalo in kontroverznega Glenna je pričakalo približno toliko ljudi kot Negligence. Danzig pač v naših krajih ni kdo ve kako priljubljeno ime, njihovo novejše ustvarjanje komaj še kdo spremlja, nekaj nostalgikov, ki so si ga zelo želeli videti, je seveda vseeno bilo, nekaj pa si jih je koncert ogledalo tudi zaradi radovednosti. Glenn, znan po svojem močnem egu, je več kot jasno pokazal, kdo je glavni na odru. Fotografi so po hitrem postopku morali spokati, monitorji so kar leteli, ostali člani bolje, da niso stopili pred njega, komunikacije s publiko bolj malo, v poziranju mu skoraj ni para, poln je samozavesti itd. Nastop kot tak je bil kar v redu, ne pa nekaj zelo navdušujočega. Dosti je igral starejših komadov, na primer How The Gods Kill, Her Black Wings, Until You Call On The Dark, tudi kakšnega novejšega, Unspeakable, večina pa je najbolj čakala Mother. Ta klasika je prišla ob koncu rednega dela, v dodatku pa še ena velika, Dirty Black Summer.
S tem se dogajanje na glavnem odru ob že zgodnji jutranji uri še ni zaključilo, z dokaj kratkim nastopom so ga zaokrožili Noctiferia. Njihov nastop je bil nekaj čisto novega, kar smo bili od njih vajeni do sedaj. OK, ne toliko sam nastop kot novi komadi, ki so jih premierno predstavili v Tolminu. Predvsem ni bilo več tako ekstremno, z za njih dokaj enostavnim ritmom, atmosferično, slišati pa je bilo tudi elektroniko. Predstavili pa so se tudi z novim bobnarjem, odličnim Luko Čadežom, ki se je, med drugim tudi v solo točki, izkazal za izrednega tehnika in perfekcionista. Z nestrpnostjo lahko že pričakujemo njihove nove stvari.
Zaradi vremena petkovo nočno rajanje ni bilo tako intenzivno kot ponavadi na festivalih, večina je raje iskala suh kotiček v šotorih in sušila svoja oblačila.
Vremenska napoved je bila za soboto še slabša kot petek, a glej ga no, dopoldne se je nad Tolminom prikazalo sonce in s soncem obsijani so sobotni spored na velikem odru odprli hrvaški black/dark metalci Darkendome. Začetek je bil poznan, Hell Awaits od Slayer, ostalo pa je bil lasten material, temačno, simfo atmosferično in še kar solidno.
Dosti več zanimanja so vzbudili nemški death metal veterani Fleshcrawl, ki so tokrat v petintridesetih minutah predstavili svojo najnovejšo mojstrovino, Made Of Flesh. Čeprav je nebo kazalo, da se bo vsak čas spremenilo v »apokalipso«, so Fleshcrawl pokazali, da je meso močnejše od vode in groma. Odigrali so nekaj komadov z nove plošče (Flesh Bloody Flesh, Made Of Flesh) čeprav tudi starejših stvari niso zanemarili. Neverjetno, kako mladi izgledajo, živahni pa so temu primerno. Old-school death metal z dismemberskimi kitarami, zdistorziranim bassom in predvsem »mid-tempo meets up-tempo« bobni, ki so nas vrnili v stare čase prvotnega death metala devetdesetih. Mogoče bi zvok lahko bil znova malce boljši, ampak boljše to kot nič. Seveda pevca to ni tako očitno motilo, saj je tip neverjetno norel in znova izkoristil velik oder za neštete sprehode in povezovanje svoje glasbe in publike. Ta dan smo hodili »on a path of fire...«.
Medtem se je odvijalo tudi metanje biblije in kaj je bilo potem? Zgleda, da nekomu to ni bilo povšeči in nad Tolminom so se zgrnili temni oblaki, ki so začeli spuščati dežne kaplje. Ja, spet je začelo deževati in ta porcija dežja je bilo še obilnejša kot prejšnji dan. Ni in ni hotelo nehati, potem pa se je nebo le usmililo in festival se je lahko nadaljeval. Seveda je dež organizatorjem povzročil nemalo preglavic, poleg tega pa nekateri bandi, ki bi morali igrati (Vintersorg, Green Carnation) ob zanje določenem času še niso prispeli. Kasneje so oboji le prišli, a za Green Carnation ni bilo več prostora. Prav tako se je že zjutraj zvedelo, da zaradi težav pri letalskih kartah ne bo najbolj pričakovanega black metal banda, Dark Funeral.
Dogajanje se je nadaljevalo z Ektomorf. Madžari simpatije pridobivajo predvsem med Sepultura in Soulfly fani in zgleda, da so jih tudi pri nas že dobili. Zaradi zamude je bil njihov nastop krajši od predvidenega, igrali so komade kot I Know Them, Destroy, Fire, a bili niso nič manj intenzivni kot ponavadi.
Na moje (Ivan) veselje in v veliko pričakovanje tako metalcev kot hardcoreovcev so prvič v Sloveniji nastopili Dew-Scented. In kljub temu, da so se fantje vozili dvanajst ur za petinštirideset minut špila, so resnično dali vse od sebe. Ploščo Impact so predstavili naslovu primerno in to tako udarno, da sem si reportažo v glavi predstavljal zelo težko, saj čupiranje in razmišljanje ne gresta skupaj. Odličen izbor različnih komadov s plošč kot so Immortelle, Ill-Natured, Inwards (Bitter Conflict, Inwards) ter seveda Impact (One By One) je bil serviran tako dobro, da ne verjamem, da je kdorkoli ostal ravnodušen. Novodobni thrash je tukaj naletel na plodna tla. Vokali so kričali in odmevali do dna hrbtenice, pevec je seveda bil povsod, kitare so odlično napadale ušesa poslušalcev in nas polnile z adrenalinom, seveda so pomembni tudi bobni, katere je tokrat prevzel bobnar iz Obscenity. Zvok je bil super, samo snare drum mikrofon je šel po gobe. Impakt je bil neizbežen – in trajen.
And now something completely different, Vintersorg. Andreas Hedlund je presenetil s kratko postriženimi lasmi, sam nastop pa ni bil kakšno posebno presenečenje, ki je verjetno zadovoljil oziroma navdušil le die-hard fane. Nekako ni bilo pravega vzdušja, kot smo ga na njihovih nastopih že doživeli (remember Wacken 2001), pa tudi band je deloval vidno utrujeno. Tekom koncerta se je stanje na odru izboljšalo in znameniti Till Fjälls je le bil pravi zaključek.
Okoli osmih zvečer so na oder stopili headlinerji drugega dne festivala, pri nas že dobro znani Apocalyptica. Tokrat so prišli brez pomoči bivšega člana Antera, ki jih sedaj ponavadi spremlja na koncertih, zato pa je bil z njimi bobnar Mikko Siren. Takoj so udarili s Path in nadaljevali z Master Of Puppets. Nastop je bil prava paša za oči od prvega do zadnjega takta, vsi trije, Perttu, Eicca in Paavo so bili dobro razpoloženi in z vsakim odigranim komadom je bilo v njih in v verjetno najštevilčnejši publiki festivala pod odrom več energije, adrenalina in mravljincev po hrbtih. Band je postal najbolj divji sredi nastopa in vse skupaj še stopnjeval do konca. Perttu je prvi skočil s podstavka in s čelom stopil do roba odra, spodbujal publiko in skakal naokrog, sledila sta mu tudi Paavo in Eicca, ki je tokrat komade napovedoval skoraj kriče in z globokim glasom. Zanimivo je, da so odigrali zelo malo svojih lastnih komadov, pač pa večinoma priredbe Metallice, kar pa je razpoloženje le še dvignilo. Predstavili so tudi nov komad Defender in na koncu seveda ni manjkal »Norwegian black metal of Edward Grieg«, Hall Of The Mountain King, s katerim so »jezdeci apokalipse« končali svoj nedvomno zmagovalni nastop na letošnjem Metal Campu.
Set lista Apocalyptica: Path, Master Of Puppets, Prologue (Apprehension), Fight Fire With Fire, The Unforgiven, Somewhere Around Nothing, Toreador II, Defender, Refuse/Resist, Nothing Else Matters, Seek & Destroy, Creeping Death, Inquisition Symphony, Enter Sandman, Hall Of The Mountain King.
Power metal fani so v soboto seveda najbolj pričakovali Primal Fear in nemški »metal commando« se jim je oddolžil s še enim kvalitetnim, power nastopom. Ralf je bil v odlični formi, skupaj s Sinnerjem pa sta prava mojstra pri ustvarjanju komunikacije s publiko, ki je skozi ves nastop zelo dobro sodelovala. Set lista je bila bolj ali manj pričakovana z nekaj novimi komadi Devil's Ground albuma in starejšimi hiti, Angel In Black, Chainbreaker, Final Embrace. Že lani na Rock Otočcu se je videlo, da so Primal Fear pri nas priljubljeni, letošnji nastop pa je izpadel še bolje. Pa tudi »odklopljeni« niso bili.
Set Lista Primal Fear: Angel In Black, Chainbreaker, Suicide And Mania, Running In The Dust, Heart Of A Brave, Nuclear Fire, Under Your Spell, Fear, Battalions Of Hate, Metal Is Forever, Final Embrace.
Po Primal Fear je bil na vrsti še en »nemški napad«, a tokrat so nas s svojimi thrash bombami zasuli Destruction. Schmier, Mike in Marc so v hladnem večeru ogreli vratne mišice, roke in glasilke mnogim fanom pod odrom, ki so bili z odigranimi klasikami kot Curse The Gods, Mad Butcher, Bestial Invasion in novejšimi The Butcher Strikes Back, Thrash Til Death, Nailed To The Cross, The Ravenous Beast itd. vidno zadovoljni. Destruction radi nastopajo pri nas, z nekoliko grenkim priokusom pa se bo Metal Campa verjetno spominjal Schmier, ki mu je nekdo (morda kakšen orto fan ali preprosto nezrela osebnost) po nastopu ukradel jakno. Upajmo, da se zaradi takih dogodkov bandi ne bodo zmrdovali nad nastopi pri nas.
Set lista Destruction: Curse The Gods, Mad Butcher, Nailed To The Cross, Metal Discharge, The Antichrist, Eternal Ban, The Ravenous Beast, Life Without Sense, Tormentor, The Butcher Strikes Back, Thrash Til Death, Bestial Invasion, Total Desaster.
Po »naspidiranem« večeru je bil čas za umiritev in nastop melanholičnih Švedov Katatonia. Publika pod odrom se je zamenjala, bila pa je tudi manj številčna kot pri prejšnjih nastopih, verjetno tudi na račun utrujenosti in pozne ure.
Kot zadnji so na glavni oder stopili še ljubljanski progresivci Prospect. Še dopoldne si ni bilo moč predstavljati, kako bo Roman odigral nastop, kajti izgledal je kot zombi z drugega planeta. A ko je bilo jasno, da bo festival uspešno pripeljan do konca, je prišel k sebi in zbral dovolj moči in energije, tako da ob dveh ponoči ni bilo problemov zaključiti festival še na odru. Prospect so odigrali zelo dobro, Robi je odpel fantastično in pokazal, da se lahko kosa s svetovnimi heavy metal pevci. Ob obveznem trojčku (Paranoid/Two Minutes To Midnight/Pull Me Under), ki publiko vedno dodatno podžge in instrumentalu Orient Express, so igrali predvem komade s prihajajočega albuma.
Ja, kaj pa Beach Stage in slovenski bandi, ki so igrali na malem odru? Seveda smo spremljali tudi dogajanje na tem odru, v največji meri slovenske izvajalce, ki so več kot uspešno predstavljali našo sceno in pokazali, da se lahko brez problemov kosa z avstrijsko. A ob nepolni ekipi, drugi del je nastopal na odru, in polno drugih obveznosti, je bilo spremljanje vseh bandov na Beach Stageu nemogoče. Z Mem Grome in Barehanded smo si lahko pogledali dva nova banda, o katerih bomo v prihodnosti še slišali. Barehanded so zaradi dežja že skoraj odpadli, vendar so kot zadnji nastopajoči le prišli do svoje priložnosti in so prijetno presenetili. Drugače pa so kot prvi naš band v petek nastopili primorski thrasherji Root A' Balluta in razturali kot po navadi. Nekaj podobnega velja tudi za perfekcioniste Ophidian. Od »Vikingov« Sweet Sorrow se je v Tolminu poslovil kitarist Simon Dudnjik, ki pa se bo nastopa spominjal tudi zaradi tehničnih težav. Drugače Sweet Sorrow zakon. Heavy metalci Ground Zero so pokazali dosti boljši nastop kot ne Metaldose festivalu in po nekaj tujih bandih so Sarcasm »zasarmizirali« s svojim najnovejšim hitom Dej mi »Orgazem« Sarcasm. Mucy pa je vse, ki niso bili na Metaldose, presenetil še s svojim videzom – kiltom in »Sarcasm« usnjenim brezrokavnikom. Zelo dobro so z odlično vokalistko Katarino svoje delo opravili tudi Obidil. Resnično ubijalski je bil nastop ljubljanskih death metalcev Scaffold, največji šov na Metal Campu pa sta brez konkurence pripravila Tzeppo & Tegla – Dickless Tracy, ki sta v goste uspela privabiti rap projekt Da Forest, direktno iz skandinavske turneje pa so na koncu uleteli še Tenacious Zghantsi. Metalsteel so nadaljevali svojo tradicijo uspelih nastopov. Super nastop že proti drugi uri ponoči pa so imeli verjetno preveč zapostavljen band v slovenskem prostoru, doom 'n' roll domačini Expulsion.
Metal Camp 2004 se je po Prospect in Barehanded zaključil. Za konec potegnimo še črto pod celotno večdnevno dogajanje v Tolminu. Že sama ideja organizirati tako velik metal festival v Sloveniji si zasluži vse pohvale. V taki obliki festivala ne bi bilo možni narediti drugače kot v sodelovanju med Rock The Nation in Master Of Metal. Prvi so, recimo temu, potrebovali močnega slovenskega partnerja, drugi pa se brez izkušenj in znanja Avstrijcev tako velike zadeve tudi ne bi mogli lotiti sami. Domači organizator je k festivalu resno pristopil dovolj zgodaj in na prvem mestu gre pohvaliti izredno promocijsko kampanjo in temu primerno medijsko pokritost festivala. Tiskani mediji, radijske postaje, plakatiranje po celi Sloveniji in tudi TV reklama, tu bi bilo delo težko bolje opravljeno.
Fizično in psihično najnapornejši del organizacije je seveda prišel z dnem, ko se je začelo delo na samem prizorišču. Takrat je čas (za organizatorje) začel teči z dvojno hitrostjo in pri nekaterih stvareh jih je tudi (skoraj) prehitel. To najbolj velja za postavitev odra, še posebej Beach Stagea – prvotni je bil za festival seveda neprimeren in v zgodnjih petkovih urah je bil oder potem le pripravljen. Na tem mestu velja omeniti prostovoljce, ki so vse dni in (neprespane) noči z vso dušo in telesom pomagali pri vseh mogočih zadevah in brez njih si Metal Campa ne bi mogli predstavljati. Vsa čast.
Vreme je verjetno marsikoga spravilo v slabo voljo, a tukaj se pač ne more narediti ničesar. Lahko pa bi se na nekaterih drugih stvareh. Kot prvo: šankov s pijačo je bilo premalo. Način plačevanja z boni se uporablja na mnogih festivalih in to tudi ni tako napačno. Seveda pa mora biti zato dovolj stojnic in bone se mora dobiti tudi pri Beach Stageu. Cene pijače in predvsem hrane so bile višje od napovedanih, poleg tega je bila ponudba hrane slaba, še posebej prvi dan. Ponudba z merchandiseom ni bila pestra, nekaj se ga je dalo sicer dobiti po zelo ugodnih cenah, a bilo ga je premalo, poleg tega je prehitro zmanjkalo festivalskih majic. Glede na to, da imajo Master Of Metal svojo trgovino in so na panoju vrteli reklame za svoje artikle, bi lahko bila ponudba majic in CD-jev pestrejša. CD-je je prodajal le Avstrijec, ki ima svoj »štant« vedno na koncertih v Planet Music na Dunaju, prodajal pa je tudi na obeh Metalfestih. Pri nakupu njegovih CD-jev pa si moral biti previden, kajti rabljeni so bili lahko počeni, kot ponavadi pa je prodajal tudi promo CD-je in zgleda, da mu še nihče ni povedal, da se tega ne sme! Desno od njega, na poti proti Beach Stageu so bile sanitarije, naprej od njih pa tuši. Kakšna WC kabina bi lahko bila več, šepali pa so predvsem tuši, če se lahko napeljanim cevem z ledeno vodo tako reče. Malo zasebnosti pri tuširanju ne bi bilo odveč, zato je zavesa okoli tušev naslednjič potrebna. Pa tudi kakšen drugačen odtok za milnico kot so gozdna tla na področju, kjer je pomembno varovanje narave. Marsikdo se je želel stuširati, a se je premislil. Del obiskovalcev tušev na festivalih sicer ne potrebuje, a veliko pač jih. Točka, kjer si lahko izvedel vse informacije, je bila pred vhodom in vse spremembe vrstnega reda se je dalo tam dobiti. Žal so bile razmere tako nepredvidljive, zaradi vremena, prometa in še kakšnih stvari, da so bile spremembe zelo pogoste in moral si biti pozoren, da nisi zamudil željenega banda. Morda bi lahko running order sproti objavljali na platnu ob glavnem odru. Ob normalnih razmerah s tem ne bi bilo problemov, a na festivalih se lahko zgodi ogromno nepredvidljivih zadev, velikih ali malenkostnih, ki lahko vso zadevo še kako postavijo na glavo. To so organizatorji letos dodobra spoznali, Murphy je ponovno pokazal svoje zakonitosti.
Zagotovo česa izmed zgoraj naštetega sedaj ne bi omenjali, če bi nad Tolminom tri dni sijalo sonce, kot je recimo v nedeljo. Potem bi bilo razpoloženje vseh še boljše, čeprav je že sedaj večina, kljub raznoraznim težavam, zelo uživala – vsaj tako je bilo opaziti. Na nekatere stvari je bilo potrebno opozoriti, a to je čisto dobronamerna kritika. Predvsem za Master Of Metal, pa tudi Rock The Nation je bil ta festival dobra šola za naprej in upamo, ne prepričani smo, da so se iz tega nekaj naučili. Po eni strani je še bolje, da se je letos pokazalo čimveč pomanjkljivosti in nepredvidljivih dogodkov (ki so jih organizatorji reševali že s skoraj nečloveškimi napori) z obupnim vremenom na čelu. Tako naslednje leto Master Of Metal in Rock The Nation skoraj nič več ne bi smelo presenetiti, da bodo na vse morebitne situacije dobro pripravljeni že v naprej in bodo v prihodnjih letih naredili še uspešnejše festivale.
Čisto za konec pa, še enkrat hvala za Metal Camp in (kot so včasih govorili za W.O.A.) »rain or shine«, se vidimo na Metal Campu 2005.

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
24. 8. 2012Metalcamp 2012 / Reportaže
21. 8. 2006Metal Camp 2006 / Reportaže
30. 8. 2005Earthshaker Fest 2005 / Reportaže
12. 8. 2005Metal Camp 2005 / Reportaže
9. 9. 2004Wacken Open Air 2004 / Reportaže
KONCERTI & FESTIVALI
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija
30. 3. 2024
Cvinger, Samperium
HABitat, Slovenj Gradec
31. 3. 2024
Replicant, Anachronism, Siderean
Klub Gromka, AKC Metelkova mesto, Ljubljana