REPORTAŽE

12. 8. 2005

Metal Camp 2005

Tolmin / 24.–26. 6. 2005

Največji slovenski metal dogodek Metal Camp je letos doživel svojo drugi izvedbo v prečudovitem Sotočju, enem najlepših festivalskih prizorišč v Evropi. Po slikah sodeč ga mogoče v tem prekaša le Sweden Rock. Prizorišče je ostalo isto, v primerjavi s premiernim festivalom pa se je termin premaknil za dva meseca prej. Termin je že od vsega začetka buril duhove, čas mature, izpitov in še česa. Žal se je prekrival z Bang Your Head festivalom, ki smo se mu zato nekateri letos odrekli. A nič zato, ni nam bilo žal, kajti Metal Camp 2005 je bil fantastičen.
Vreme je razen ure nedeljskega dežja zdržalo, na organizacijskem področju je bilo v primerjavi z letom poprej kljub večjemu obsegu napravljen velik napredek. Ni bilo še idealno, največji minus letos je bila zmešnjava z vrstnim redom nastopajočih in časi igranja na Beach Stageu. Prostorska razporeditev je bila letos zelo drugačna, Beach Stage se je premaknil nasproti lanskemu glavnemu, ta pa na lanski prostor za kampiranje, kar se je izkazalo za odlično potezo. Edino pomanjkljivost je imel v tem, da ni bilo (skoraj) nobene sence.
Festival so ob četrti uri popoldan v petek odprli nemški black/death metalci Suidakra. Kvartet ni imel lahkega dela, kajti razpoloženost ne preveč številčne publike ob njihovem nastopu še ni bila na pravem nivoju. Nastop je bil drugače korektno odigran, čeprav se mi (Matjaž) je pred leti njihov klubski koncert bolj dopadel. V pol ure so predstavili tudi zadnji album Command To Charge, kot seveda tudi starejše komade A Vision's Demise, Wartunes in Pendragon's Fall.
Noctiferia so že lani »šokirali« s svojo glasbeno preobrazbo, v letu dni pa so svoj novi stil še izpopolnili, tako glasbeno kot vizuelno s predstavo na odru. Band je našel neko svojo smer, ki bi jo lahko označili kot death-metalizirano verzijo sedanjih Samael, in s tem so se jim definitivno odprle večje možnosti tudi za odmevnejši preboj v tujino. Igrali so samo nov material, ki je zelo na nivoju (komur ta stil ni všeč, se bo seveda zmrdoval), na nivoju pa je bila tudi predstava banda. Gianni deluje kot frontman z dolgoletnimi izkušnjami, tudi novi kitarist se vse bolje vklaplja v band.
Kot tretji po vrsti so nastopili izraelski novodobni metalci Betzefer, ki so po letih delovanja v domovini preko Roadrunner Records začeli nastopati v Evropi. Kolikor sem (Matjaž) ujel ta »metalcore meets Soulfly meets Pantera«, se mi zdijo Betzefer le eni izmed mnogih trenutno si podobnih bandov. Pri njih se je publika še razredčila, a vseeno so fantje ob svojem prvem festivalskem nastopu izven Izrael uživali.
Do pravega festivalskega vzdušja je končno prišlo pri naslednjih nastopajočih, nemških folk metalcih In Extremo. Ti so pred leti svoj krstni slovenski nastop opravili pred manj kot petdeset ljudmi v K4, tokrat pa jih je bilo mnogo več; seveda tudi na račun Avstrijcev. Sedmerica »vagabundov« s srednjeveškimi instrumetni je poskrbela za njihov tipični show z odlično razpoloženo vagantsko sekcijo, pirotehniko in hiti kot so Erdbeermund, Krummavisur, Spielmannsfluch, Küss Mich, Mein Rasend Herz, Vollmond, Ai vis Lo Lop in ostalimi. Manj aktiven kot ponavadi je bil njihov frontman Das letzte Einhorn, a vseeno ga velja pohvaliti, da je ob bolezni (vročina – 39C) pošteno odigral svoje.
Po bolj kot ne razočarajočem nastopu na Gods Of Metal festivalu je imel kitarski heroj Yngwie Malmsteen priložnost, da popravi vtis. Set lista je bila s komadi Rising Force, Never Die, Demon Driver, You Don't Remember itd. sicer enaka, na srečo pa so bili solo vložki veliko krajši in tudi Yngwie je zdržal brez zvezdniških izpadov. Seveda je imel glavno vlogo, vseeno pa je bilo tu bolj podobno nastopu banda, kot pa posameznika.
Čeprav so igrali samo eno uro, so novodobni »templarji« heavy metala, Hammerfall, ob malce hreščečem zvoku predstavili, kaj se pravi igrati dober metal. Čeprav je repertoar bil malce slabši – predvsem to leti na nove pesmi, so pa kljub temu oboževalci lahko slišali hite kot Heeding The Call, Renegade, seveda tudi Hearts On Fire. Kitarska dvojica Dronjak/Elmgren kaže, kako se solira, kako se drži ritem in pri tem odlično zabava ter energično nori, basist Magnus Rosen je tudi odlično navduševal publiko s svojim entuziazmom, medtem ko vokal neverjetno potegne poslušalce v svet »pravega metal brotherhooda«. Posebna atrakcija je bil bobnar, ki je izvajal različne vragolije s palčkami, vse skupaj pa je bilo toliko bolje, ker smo si dogajanje lahko tudi pobližje ogledali s pomočjo video projekcij.
In potem še mighty Slayer. Kaj sploh še reči o največjem thrash metal bandu, ki že več kot dve desetletji vztraja pri svojem in »pet posto ne jebe« zunanjih dejavnikov. Disciple, War Essemble, At Dawn They Sleep na začetku je bilo dovolj, da je publika ponorela. Nastop in pristop četverice se ni kaj dosti razlikoval od ostalih njihovih koncertov, je bil pa Araya kar zgovoren in je presegel povprečje povedanih besed. V primerjavi z Gods Of Metal se je zdel ta nastop bolj veličasten, čeprav z manj publike, a gledati Slayer v temi je nekaj drugega kot pod soncem. Tudi set listo so nekoliko obrnili in na veliko veselje dodali klasiko Seasons In The Abyss. Bolj je šel nastop proti koncu, bolj vroče je postajalo, s Postmortem, Raining Blood, South Of Heaven, Silent Screams, Angel Of Death se je v velikem slogu zaključilo odrsko dogajanje prvega dne.
V soboto se je vse skupaj začelo že ob eni uri popoldan, kar je bilo za mnoge še prezgodaj. Pa tudi vreme, hladni reki in vse ostale okoliščine so obiskovalce raje privabile kam drugam kot pod odre, kjer se je začelo z Brazilci Eminence. Njihov basist Jairo Guedes je bil med originalnimi člani Sepulture, tudi Eminence pa danes niso daleč od tistega, kar počnejo Sepultura ali Soulfly. Brazilcev vročina verjetno ni preveč motila in so konkretno izrabili svoje slabe tričetrt ure, le malo je bilo takih, ki so si jih ogledali.
Belphegor so nadaljevali sobotno dogajanje s svojim blasfemičnim death/black metalom. Avstrijci so ob močnih kitarah, basovskem žaganju in nablastanih bobnih v pekel pošiljali Jezusa in njegove privržence. Igrali so tako nove stvari z Goatreich-Fleshcult, vendar so tudi stvari z Lucifer Incestus in prejšnjih plošč bile idealne za vse, ki se jim je zdela ponudba glavnega odra malce premalo ekstremna. Belphegor so definitivno lahko utišali vse, ki so mislili, da Satan nima svojih manjših presenečenj tudi na Metal Campu. Hail the Goat!
Danski novodobni thrasherji Hatesphere so naslednji »divjali« po glavnem tolminskem odru. Ti so letos skoraj neprestano na turnejah, najprej s Kreator, potem še z Morbid Angel, kar se na njihovem nastopu definitivno pozna. Brezkompromisno in divje je bila njihova deviza, kar je še najbolj poosebljal potetovirana mašina Jacob Bredahl. Hatesphere so zapustili boljši vtis kot v Ljubljani, zadovoljna pa je bila tudi publika.
Pri Graveworm je pod odrom končno postalo bolj živo in tudi publike se je nabralo dosti več kot pri prejšnjih bandih. So pa Italijani v zadnjem letu že tako pogosti gostje slovenskih koncertnih odrov, da smo si njihov nastop ogledali z »levim očesom«. Repertoar je bil podoben kot na zadnji turneji z Ensiferum, kar nekaj je bilo novejših komadov z (N)utopia albuma, najboljši odziv pa so imeli pri Fear Of The Dark, kjer je frontman Stefan skočil z odra in preizkušal pevske sposobnosti fanov v prvi vrsti.
Morgana Lefay so sodili v billing drugega dne kot za billing na X-Mass ali No Mercy Festivals. Vseeno pa so Švedi pokazali, kaj je to pravi power metal made in Sweden. Kljub vsem težavam, ki jim jih je z logistiko z nastopi na Metal Campu in Bang Your Head festivalih povzročila (zdaj že bivša) booking agencija, so nastopili motivirano in upravičili sloves odličnega live banda. Frontman Charles je v nastop vključil pravo mero humorja, na vokalih je imel dobro podporo ostalih, kjer je po videzu izstopal »švedski Dimebag« Peter Grehn. Repertoar bi bil lahko daljši, odigrali so le okoli osem komadov: Source Of Pain, Master Of The Masquerade, Another Dawn, To Isengard, Hollow, I Roam, Court Of The Crimson King in Maleficium.
Za Ektomorf velja podobno kot Graveworm. Ko jih hočeš nočeš v enem dobrem letu vidiš petkrat, potem je treba narediti pavzo. So pa Madžari definitivno profitirali ob dejstvu, da igrajo isti dan kot Soulfly in verjetno ni bilo malo ljudi, ki so zaradi teh dveh bandov v Tolmin prišli samo drugi dan. To se je videlo pri odličnem odzivu publike, ki je skakala ob v glavnem komadih zadnjih dveh albumov Destroy in Instinct.
Kanadski hyperblasterji Kataklysm so nas prijetno presenetili ne samo z vrnitvijo bobnarja Maxa Duhamla, temveč tudi z repertoarjem, ki je poleg stalnic tipa Manipulator Of Souls ali pa In Shadows & Dust med drugim obsegal tudi redko ali nikoli zaigrane Bound In Chains, Face The Face Of War, Astral Empire in še kaj. Ekskluzivno so predstavili tudi nov komad Crippled And Broken. Grinderski kvartet še vedno brezhibno izvaja svoj uničevalski nastop, tokrat jim je malce ponagajal zvok (problemi s kitaro in triggerji), kljub temu pa so imeli s strani fanov fenomenalen odziv.
J.B.O. naj zabavajo kar koga drugega, nas ne bodo. Še posebej ne, če istočasno na Beach Stageu nastopajo kanadske legende Exciter. A žal zaradi sil razmer (beri: pogovor z Maxom) ni bilo časa za kaj več kot le nekaj minut Exciter. Glede njihovega nastopa je bilo kar nekaj negodovanj, ker so bili prestavljeni na mali oder, a kot se je pokazalo odločitev ni bila napačna. Veliko bolj pristno vzdušje in fanatični fani so vse skupaj naredili bolj domače in tudi band je bil z nastopom ter odzivom izredno zadovoljen.
Tik pred bliskajočo se nočjo so Obituary odpihnili vse tiste, ki so čakali prvi prihod teh death metal titanov v Slovenijo. Sam intro Redneck Stomp je pokazal, da tudi po osmih letih floridski zvok še vedno ubija, vendar so šele s pesmimi, ki so obsegale vse plošče, zveste fane pognale v kaos. Tardyjev vokal je bil nekaj najbolj brutalnega ta vikend in je klical ljudi v morasti in grozljivi svet, ki ga prikažejo Obituary. Basist Frank nori, kot bi čutil vse ubijalske nagone, ki komaj čakajo, da izbruhnejo, kitarska dvojica Peres/West pa vzbuja navdušenje in nostalgijo s hiti, predvsem s plošč Cause Of Death in Slowly We Rot, čeprav tudi ostale niso bile izpuščene. Boben drugega Tardyja pa je po zvoku in izvedbi itak bil razred zase. Threatening Skies je bil idealen komad, ki se je odlično ujel z grožnjo nevihte (ki pa se ni uresničila kljub majhni količini dežja), Turned Inside Out, Dying, Chopped In Half, Slowly We Rot, Don't Care, baje je bil zaigran celo večni Celtic Frost cover – Circle Of The Tyrants. Z nove plošče samo ena pesem, a kljub temu dovolj za ugotovitev, da so Obituary bili resnično zamrznjeni v času – in da je njihov čas ponovno tu.
Soulfly so bili paša za oči in ušesa. Preprosto se nihče ni mogel upreti glasbi banda, ki ga vodi legendarni Max Cavalera. Gibanje publike, navdušenje poslušalcev in hiti tako iz repertoarja Soulfly kot nekaj legendarne Sepulture, je Maxu in kompaniji spravljalo nasmeh na usta ter dvigalo energijo na raven, ki je preprosto naredila večni vtis na vse. Ubijalski boben, močne kitare, uničujoč bass in seveda vsepovsod prepoznani vokal so dobrih devetdeset minut kazali, česa so kralji novodobnega metala s plemenskimi primesmi zmožni. Komur niso pognali adrenalin v kri hiti kot Primitive, Eye For An Eye, ali pa solze sreče v oči pri Inner Self, Territory, Troops Of Doom, Policia? Fenomenalno!
Uvodni nastop tretjega dne Metal Campa je pripadel avstrijskim death metalcem Possession. Njihova zgodba je bila podobna kot dan poprej pri Eminence, vročina, malo ljudi, v glavnem njihovi rojaki, a navsezadnje so Possession solidno oddelali svoje.
Prospect so lani zaključili festival, letos pa so dobili primernejši termin in vse skupaj je izgledalo še bolje kot lani. »Sleepwalker« Roman je, ne vem od kje, za nastop dobil dodaten adrenalin in na odru izgledal kot prerojen po več neprespanih nočeh in dnevih. Njihov repertoar je obsegal v veliki meri nov, manj progresivni material, skladb s prvih dveh albumov skoraj ne igrajo več, odpovedali pa so se tudi znamenitem trojčku. Reakcije so bile že tako dovolj dobre, da preizkušenega jokerja iz rokava tokrat ni bilo potrebno potegniti.
Simpatični Italijani Thunderstorm so predstavljali odrešenje za doom metal fane na festivalu. Gledati doom sredi največje vročine in najhujšega sonca pa je tudi svojevrstno doživetje. Trio se je v glavnem posvetil zadnjemu, lani izdanemu albumu Faitlhess Soul, s katerega so odigrali tudi Iron Butterfly priredbo In A Gadda Da Vida. Vokalist Fabio ni bil ravno najbolj pri glasu, tudi ozvočenje ni bilo najboljše, a gledano v celoti so Thunderstorm zadovoljili.
Ljubitelji švedskega melodičnega death metala so si zase lahko rezervirali naslednjo urico pod glavnim odrom, kajti sledili so The Duskfall. Band bivših Gates Of Ishtar članov ima za seboj dva albuma, pred seboj pa verjetno svetlejšo prihodnost s podpisom z Nuclear Blast. Porcija lepih melodij, death metalske udarnosti, začinjena s ščepcem rock 'n' rollerske udarnosti, je sredi popoldneva kar dobro dela.
V nasprotju z lanski letom je bil Metal Camp 2005 cel vikend obsijan s soncem. No, skoraj cel, »god of thunder« se nas je na sobotni večer usmilil in zavil mimo Tolmina, v nedeljo popoldan pa so v edinem nalivu vremenski osmoljenci festivala postali Disbelief na velikem in Sarcasm na malem odru. Disbelief so nastopili še malo kasneje in njihov nastop smo si ogledali/poslušali iz varnegam suhega zavetja, kar nekaj die hard fanov pa je kljub hudem nalivu vztrajalo do konca. Spoštovanje.
Do nastopa Dissection se je vreme že popravilo in tako so priljubljeni švedski povratniki brez večjih problemov začeli s svojim nastopom. Ta se je začel z manjšim obredom, ki ga je Jon izvedel na začetku, potem pa je šlo zares in Dissection so v eni uri še drugič v slabem letu pokazali svoje odrske kvalitete, tokrat z novim basistom Haakanom Forwaldom. Set lista je bila pričakovana in je zajemala hite kot Soulreaper, Frozen, Night's Blood, Unhallowed, In The Cold Winds Of Nowhere itd., igrali pa so tudi zadnji single Maha Kali.
Kljub lanskoletni odisejadi s kitaro ni bilo bojazni, da se Therion ne bi vrnili v Slovenijo in to so storili že zelo kmalu. Ob njihovem nastopu se je nebo odprlo in vse je bilo pripravljeno za nov odličen nastop Christofferja Johnsona & Co. Ekipa na odru je bila nespremenjena, poleg banda torej še Mats Leven, sopranistka in štiričlanski zbor. Odlično izbrana set lista, sestavljena tako iz novejših skladb Lemuria/Sirius B kot iz klasik Theli, Vovin itd., izredno uigran in energičen nastop Švedov ter zelo dobro vzdušje so botrovali k enemu najboljših nastopov neheadlinerjev na festivalu. Mats pa naj tudi v prihodnje nastopa s Therion.
Eden najbolj pričakovanih bandov so bili tudi Children Of Bodom, ki so pod oder privabili veliko množico, v prve vrste predvsem mlajšo populacijo. Finski »mladeniči« so takoj udarili s Sixpounder in tudi sicer so se zelo naslanjali na zadnji album Hate Crew Deathroll. Svojega nastopa so se lotili zelo motivirano in dinamično, tehnično je bil odlično odigran, le Alexi bi pri svojih nagovorih lahko malce razširil svoj besedni zaklad in se ne držal v glavnem le dveh besed, fuckin' in fuck. Čeprav je bil poudarek na novejšem materialu, pa so je v set listi našel tudi prostor za stare komade a la Warheart in Downfall.
Ogled newyorških thrash legend je povrnil iste občutke kot ob gledanju spota Indians kakšnih 10 let nazaj, kjer si pravzaprav videl, kaj pomeni biti ujet v mosh! Neverjetno! Odličen zvok, fenomenalna set lista in seveda vrnitev legendarnega Joeya Belladone – da prisotnosti Dana Spitza, Franka Bella, Scotta Iana in Charlieja Benanteja – so dovolj močni atributi, da so mnogi okronali Anthrax za vrhunec Metal Campa, če ne celo za zdaleč najboljši band. To je thrash kot mora biti. Vsak komad posebej je priklical nasmeh na obraze fanov, nihče ni stal pri miru, navdušenje tako fanov kot banda je bilo eksplozivno. Metal thrashing mad! Edino, kar smo morda pogrešali, je bil daljši čas igranja, vendar so mojstri prekinili zabavo prav na vrhuncu in s tem zbudili sam še večje skomine po ponovnem ogledu Anthrax – za katerega upamo, da se bo zgodil prav kmalu.
Seveda se ni vse dogajalo le na glavnem odru, a zaradi pomanjkanja določenih faktorjev je podrobneje opisano le dogajanje na glavnem odru, slike vseh slovenskih bandov pa so dodane tudi v galerijo. Zaradi zapletov z urnikom na glavnem odru jih je bolj malo le od Negligence, katerih nastop je zamudilo kar nekaj privržencev skupine. Za naslednje leto bi bilo zato zelo primerno, če je nekje ob Beach Stageu info point ali karkoli že, kjer bo jasno razviden natančen spored nastopajočih na tem odru in objavljene vse spremembe, ki jih letos ni bilo malo. Kljub temu lahko povemo, da so se izmed slovenskih bandov zelo dobro odrezali brutalneži Vulvathrone in Dickless Tracy, ki so s pristnim humorjem, velikim številom gledalcev in zelo brutalno godbo nadvse izpolnili pričakovanja vseh. Za njimi niso zaostajali niti Neandertal, ki pa so žal nastopili brez basista, a njihov death grind je kljub temu šel lepo v trpeča ušesa. Da pa je brutalnost lahko zelo kompleksna in mogočna stvar so še enkrat dokazali Scaffold, katerih nastop je bil kljub »konkurenci« Hammerfall zelo obiskan in tudi primerno ocenjen s strani navdušene publike. Sweet Sorrow so kljub močni vročini žgali še bolj peklensko, vrhunec nastopa pa je bil pevec Bufo, ki ni mogel splezati nazaj na oder, a je kljub temu profesionalno vodil svoje severnjaške brate skozi pekel sonca. Negligence so kljub težavam s časom in zvokom odigrali zelo dober set, še vedno so bay thrasherske kitare zadosten razlog za postanek in posluh, vendar je pridobitev vokalista Aleksa tisto, kar so potrebovali – za svoja leta je na odru bil frontman, ki bi zlahka lahko zamenjal Chucka Billyja kdaj- in kjerkoli. Podobno, vendar brez vokala, so storili tudi Dawn Patrol, ki so tudi zadovoljili publiko, željno heavy glasbe. Legendarni Sarcasm so odigrali zelo dobro, vendar jim je dež pregnal večino fanov in jim s tem malce pokvaril 18. rojstni dan. Kljub temu so se obnašali profesionalno in pokazali, da tudi v nevihti thrash ne pojenja. Nastopi skupin iz Italije so dokazali, kako je v Italiji precej prisoten power in speed metal, medtem ko so Avstrijci, na primer Cremation, dokazali, da je glavna domena odrov melodični in tehnični death metal. Švicarski gostje so presenetili z odličnimi Excelsis, ki so igrali izredno dober power metal, medtem ko je za željne black metala poskrbel Zatokrev. Edino večjo škodo so utrpeli predvsem zadnji bandi, ki so igrali v istem času kot headlinerji – in teh si žal potem ni nihče ogledal. Kot že rečeno, drugih večjih pomanjkljivosti na drugi izvedbi Metal Campa skoraj ni bilo. Pogrešali smo recimo še Meet & Greet, kjer bi fani lahko prišli v kontakt z nastopajočimi. Metal Camp 2005 je tako zelo uspel in naj ostane to tudi v prihodnosti praznik slovenskega metala.

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
Fotogalerija
Ogled fotogalerije
Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
29. 9. 2004Metal Camp 2004 / Reportaže
21. 8. 2006Metal Camp 2006 / Reportaže
14. 9. 2006Wacken Open Air 2006 / Reportaže
28. 6. 2005Gods Of Metal 2005 / Reportaže
9. 9. 2004Wacken Open Air 2004 / Reportaže
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
13. 12. 2018
Sear Bliss
Reportaža
5. 12. 2018
Winter Days of Metal 2018.2, 3. dan
Reportaža
4. 12. 2018
Winter Days of Metal 2018.2, 2. dan
Reportaža
3. 12. 2018
Winter Days of Metal 2018.2, 1. dan
Reportaža
22. 11. 2018
Official Winter Days of Metal warm up 18.2
Reportaža
22. 11. 2018
Extreme Massacre Vol. 1: Smrt / Carnifliate / Vulvatrone
Reportaža
16. 11. 2018
Zeal and Ardor / Nyos
Reportaža
29. 10. 2018
Primal Fear / Riot V / Existance
KONCERTI & FESTIVALI
20. 12. 2018
KoD: Necrotik, Sweet Sorrow, Edge of Sins
Orto Bar, Ljubljana
21. 12. 2018
Within Destruction, Morbid Creation, Dethrone the Corrupted
MC Pekarna, Maribor
21. 12. 2018
Crucifixions, Kaoz, Anprofešnl
Mladinski center Gornja Radgona
21. 12. 2018
Big Bad Wolf
200 bar, Ljubljana
22. 12. 2018
Distoržn: Penitenziagite, Hangar 55*, Glista
TrainStation SubArt, Kranj
22. 12. 2018
Black Xmas: Dead Corcoras, S.O.S., A.S., Inkubator Bukator
Mladinski center Krško