Metal Kramp Fest – Death Metal Night

Bilo je lepo vreme. Mogoče je to znak, da bogovi ne marajo thrasherjev. No, zaradi lepega vremena se je zbralo kar lepo število ljudi, čeprav manj kot na Thrash Night. Edino, kar me je sprva motilo, je bila navidezna praznost, saj so se ljudje »poparčkali« in se razporedili po celem terenu. Na koncu je bilo mrzlo, ampak to death metal rabi - hladnost in smrt v zagorskih hribih…The winds from the catacombs!
Tako je sprva izgledalo, da so Penitenziagite igrali samim sebi. Takoj naj opomnim, da je band malo pridobil na živosti, saj se je v lepo zdravstveno stanje vrnil kitarist Bojč. Medtem so ostali še vedno kot inventurni artikli, ki proizvajajo blasfemično polni death/black. Bobnar Gapi kljub več mikrofonom ni imel sreče z zvokom. Ubogi, čisto tiho je zvenel. Beat those drums, Gapi, do it for Satan! Kriki in kruleži Demšija in Sušija so tokrat zveneli 100x boljše kot v VPK-ju, pa tudi komadi so nasploh bolj »sedli« – jebiga, enkrat Incantation referenca, vedno Incantation referenca. Ampak še zmeraj ste predolgi. Dam jim priznanje, ker je Demši stolkel avto, a so še vseeno prišli igrat. Na njihovem mestu ne vem, če bi bil pri volji za »blasphemy«!
Danes tukaaaj, jutri taaam, si prepevajo Dickless Tracy, ko se ves maj s tour busom vozijo širom Slovenije, »grindajo do jaja« in pecajo ženske (samo samski del banda, da ne bo pomote). Z novo postavo ni šale. Vsi, ki so videli Dickless Tracy v zadnjem času v živo so enotnega mnenja, da gre za najboljšo izvedbo Posavcev odkar obstajajo. Tudi v Zagorju so sekali, čeprav ne čisto tako kot nekaj dni pred tem na Suffocation. Malo jih je motil mraz, Hochewar in Wrba nista razkazovala mišic, sta pa pozirala kot znata, tudi Tzeppo je pogrešal »heat & sweat« Metelkove. Vseeno je bil dobro razpoložen in med komadi ni mogel brez tipičnih nagovorov polnih humorja, ki so v smeh spravili tudi člane Bloodfeast, čeprav so razumeli le tiste v angleščini. Kdaj bo že plošča?
Sweet Sorrow so nepričakovano zasedli srednje mesto, kar je po moje šlo na roke predvsem kitaristu Persu, ki je velikodušno posojal svojo opremo, ampak pravično izgubljal živce nad neprofesionalnostjo določenih osebkov. Kakorkoli, Sweet Sorrow opravijo svoj posel odlično. Persova jeza je bila vidna, kar je dalo bandu še dodaten čar. Joco še zmeraj žge, kar se soliranja tiče, medtem ko Usova pojava in po moje boljše znanje tekstov v primerjavi s pevcem naredi njihov nastop še toliko bolj dinamičen. Igrali so same nove komade in kot nepravi fan, nisem poznal nič. Veliko folka je dalo vse od sebe in je norelo, medtem ko je Rope blastal po bobnih, kot to njemu pritiče. V bistvu je po svoje malce žalostno, da je bobnar Rope tisti, ki motivira folk. Tokrat ne morem biti več tiho, ampak se mi zdi, da je čas, da Kuzo začne kruliti glasneje in jasneje, čas je, da se nauči besedila in zvabi žival v sebi ven. You're a frontman of a devastating machine, so act like one, god damn it! Res je, Sweet Sorrow se vsi trudijo 100 na uro – have no mercy to the young one, ha, ha!
Bloodfeast so kljub pomanjkanju basista vseeno prišli iz Avstrije. Predstavili so ploščo Autophobia in pri tem za moje pojme naredili žur. Z Jocom iz Sweet Sorrow in še z nekaj drugimi ljudmi smo noreli do konca. Ne glede na kaj, res je, da Bloodfeast igrajo prav čudaški hibrid med death in black, ampak sekajo kot sekira na Norveškem. Vokalist/kitarist Wolf nima smisla za image, kljub temu odlično kruli in kriči, kitara pa mu je jasna kot giljotina v francoski revoluciji. Tip je 100% živ, čeprav se še vedno ni rešil želje po tem, da bi ljudje ob Bloodfeast glasbi naredili velikanski mosh pit. Jebiga, čudaška glasba ne potegne vase vseh. Kitarist James Blood in Volkec tvorita ubijalsko enoto, ki uničuje hitro, jasno in učinkovito. Izredno dobra izvedba, ob kateri ni bas niti toliko manjkal. Bobnar Gatti je tudi spil dosti živcev, saj ima ene najbolj nenavadnih prijemov, kar se ritmov in ritmičnih vzorcev tiče. Ko misliš, da bo blast, udari nekakšen čuden doomy ritem, ki te še bolj razjezi. Hote ali nehote, Bloodfeast je danes eden bolj originalnih death/black metalov daleč naokoli. Nabavite Autophobio, ne bo vam žal. Super šov, au, boli vrat!
Za konec so pustili Obnounce, ki so si mesto headlinerjev več kot zaslužili. Ubijali so še bolje kot pa v Channel Zero mesec dni nazaj. Predstavljali so Supreme Domination in sekali kot se spodobi. Ciril in Rastko sta dominirala s svojimi ubijalskimi riffi (ki me še vedno spominjajo na Amorphis in Bolt Thrower), kar me je pognalo v totalen »šuuuuuuuuuuuus«. Bobnar Darko je neusmiljena žival, ki tepe po bobnu kot bojevniki Armageddona, medtem ko basist Matjaž drži ritem tako grozljivo dobro, da ni bil mraz edino, kar je pretresalo mojo dušo. Zakon! Pevec Robi je z vsakim nastopom boljši in njegovo kruljenje/kričanje je neopisljivo divje in brutalno. Obnaša se, kot bi Zver iz Muppet Showa spustil z verige. Super je bil vokalni miks z gostom Danijem, ki je ponudil »oralni sifilis« pri pesmi, ki se je zdaj ne spomnim. Popoln plus dobijo Obnounce med drugim tudi, ker so kar od nekod potegnili kramp in z njim neusmiljeno tolkli po (na srečo za Primoža in ostale) betonskih tleh.
Zakon festival, super folk, dobra organizacija in hvala bogovom zagorskega podzemlja, da tokrat štrom ni ušpičil pizdarije. Edini minus je to, da mi je nekdo pojedel zasluženo pico ter tekmovanje v pitju piva med eno pavzo – to je bilo a) prav nesmešno, b) oviralo in živciralo je bande in dokončno c) pivo na vsej tisti dragi opremi je še večje klicanje hudiča kot spuščanje električnih kablov v globljo lužo. Zagorje – death has arrived, upam pa, da ne zadnjič!