REPORTAŽE

2. 8. 2017

Metaldays 2017, 3. dan

Tolmin / 26. 7. 2017

Sredo so zame ob pol štirih na malem odru odprli primorski heavymetalci Shotdown. Skupina, ki je nastala na pogorišču Shutdownov, se je tokrat premierno predstavila na odru, kar kaže na to, kam ciljajo, saj je šlo za kar pogumno potezo. V pol ure so predstavili avtorski material, ki so ga začinili s surf metal točko, kjer so instumentalisti banda s krajšimi solo točkami občinstvu razkazovali svoje znanje igranja inštrumentov. Ekipa deluje uigrano tako v izvajanju komadov kot odrskem nastopu, ki je z vsemi številnimi poziranji vred naštudiran v pičico. V primerjavi z zadnjimi nastopi Starih devic je Egzijev vokal deloval sveže, brez večjega naprezanja pa je v Halfordovem stilu dosegal tudi najvišje lege. Sami komadi pa so zanimivi. V heavy metal Shotdown namreč eklektično vnašajo elemente funka, boogieja, surf rocka in celo Dubioze Kolektiv. Na čase ob super izvedbi stvari izpadejo zelo simpatično in poslušljivo, ponekod pa zgolj trapasto, pri čemer sam izpostavljam komad Brain Damage (?), ki so ga igrali kot zadnjega. Do konca koncerta se je pod odrom nabrala kar zadovoljiva množica poslušalcev, ki so energično sodelovali z bandom vse do konca špila. (Grega)
Publika se je še zgostila pred nastopom katalonskih thrasherjev Crisix, ki so poskrbeli za pravi šus v glavo. Energični mladeniči so poskrbeli za ogromen circle pit, ki je dosegel vrhunec, ko so se pod oder spustili tudi člani banda in del koncerta odigrali med fani. (Peter)
Nekaj minut čez pet je bil na velikem odru čas za Triosphere. Norveški power/progresive metalci so začeli udarno ter tako nadaljevali čez cel koncert. Maloštevilčna publika se je tekom koncerta počasi večala, največja pa je bila ravno ob koncu nastopa, vendar žal ne zaradi dobrega nastopa Triosphere, pač pa zaradi skupine, ki je sledila - Gutalax. Tako je bilo precej čudno ob poslušanju power metala gledati ljudi, ki so se oblečeni v straniščne pokrove, oviti v WC papir ali samo z WC ščetko v roki prebijali proti prvim vrstam. Omenil bi še, da imajo Triosphere pevko, ki deluje zelo samozavestno in točno ve, kaj na odru počne, daje pa tudi občutek, da če bi bilo treba, bi z lahkoto v roke prijela kopje in ščit ter šla v boj z drugimi Amazonkami. (Aljaž)
Ko so Gutalax stopili na oder, jih je pozdravila nepregledna množica fanov. V vseh letih MetalDays nisem nikoli opazil, da bi kateri koli band, ki je igral na velikem odru pred sedmo uro, imel tako količino ljudi pod odrom. Lani sem si Gutalax ogledal na manjšem odru, vsa stvar pa se mi je v celoti zdela prikupno smešna. Letos sem zdržal samo dva komada (torej nekje minuto in pol), preden sem se odstranil v Slovensko Vas. (Aljaž)
Prvi sredin vrhunec je sledil nekaj čez sedmo, ko je na oder pompozno zakorakal gospodar zime in permafrosta - Abbath! Kot nekdo, ki mu je black metal povsem tuj, sem od Abbatha dobil točno to, kar sem pričakoval: grimase, hojo rakovice, iztegovanje jezika, kitarski šus v glavo ter cel kup poziranja. Žal je imel basist med prvimi tremi komadi, ko so bili pod odrom tudi fotografi, obilico težav s svojim inštrumentom, tako da je nekje ob strani odra nesrečno čakal in gledal poziranje na odru, dokler mu ni nekdo popravil zadeve. Abbath se v eni uri nastopa ni ustavil niti za sekundo in je s svojo energijo skozi celoten koncert bombardiral publiko, tako s huronsko glasbo kot humorističnimi nagovori (»Are you guys having fun? That’s what it’s all Abbath!«). S koncertom zadovoljni Abbath je na koncu skočil z odra ter s kitaro v roki kot kakšen tank stekel na vrh sosednjega hribčka, kjer se je slikal s fani. Verjetno poln adrenalina se je nato odločil, da bi bilo pametno teči tudi navzdol po hribu. Skoraj bi mu uspelo priti do dna, ko se je spotaknil in zvrnil, kolikor je dolg in širok. Vsem je zastal dih, ko se je Abbath le pobral, kot da ni nič, se postavil v svoj značilen počep, kameri pokazal jezik ter celo malo zaplesal. Kogar zanima, naj video poišče na internetu, zadeva se je že razširila hitreje kot virus. (Aljaž)
Moje znanje o Bloodbath je bilo pred njihovim koncertom zelo omejeno, saj sem vedel točno dva podatka - da je pri njih pel Mikael Åkerfeldt (Opeth) ter da so všeč moji boljši polovici. Iz tega sem kakopak sklepal, da bo to, z mojega vidika, žilereznica v stilu zadnjih albumov Opeth. Potem pa so strici Bloodbath prišli na oder, glave pa so imeli pobarvane z umetno krvjo. OK, to mi deluje sumljivo. Da sem o bandu razmišljal napačno, mi je postalo jasno takoj, ko so začeli s prvim komadom. OK, to je death metal, super, nisem vedel. Kje je Dejan, ko ga človek rabi za reportažo? Medtem, ko so mi možgani odtavali neznano kam, so pred mano na odru bobni rohneli kot tanki, ki v severnoafriški puščavi izvajajo blitzkrieg, bas je povzročal črvičenje v želodcu, kitare so mlele vse pred seboj, pevec pa je v svoji nikogar-ne-jebem-pet-posto pozi iz svojih globočin proizvajal peklenske vokale. Ali kot bi rekel Nathan Explosion - BRUTAL!! Kot heavy metal softič sem imel brutaliziranja po pol ure dovolj in čas je bil, da sem se odpravil pred srednji oder, kjer so se pripravljali Grave Digger. (Aljaž)
Grave Digger so v Sloveniji že stari znanci, ki pa jim renome vidno upada. Leta 2004 so bili prvi band sploh, ki je igral v Ljubljanski cvetličarni, kasneje pa smo jih tam lahko videli še enkrat, kot goste Therion, nastopili so tudi na velikem odru Metalcampa, sedaj pa je bil zanje rezerviran drugi oder, kar pa ni nujno slabo, saj je vzdušje na drugem odru pogosto precej boljše kot na glavnem. Grave Digger že vse od začetka vodi pevec in občasni basist Chris Boltendahl, in tokrat je uspel svojo vojsko postrojiti za odličen koncert. Sam sem jim nehal aktivno slediti po albumu Last Supper, tokrat pa so nam postregli s klasikami, kot so Morgane LeFay, Knights of the Cross, Excalibur, Lionheart in celo baladno Mary Queen of Scots, ki sicer ni nikoli sodila med moje najljubše, saj sem mnenja, da Chrisov grobi vokal ni preveč primeren za balade. Kljub temu pa se je vzdušje dvigovalo iz komada v komad in band je, navdušen nad publiko, ves čas dvigoval temperaturo, ki je vrelišče dosegla med klasiko Rebellion (The Clans are Marching), ko se je večini prisotnih odpulilo, in začel se je pravi festival headbanganja, ki je trajal vse do konca zadnjega komada, še ene klasike Heavy Metal Breakdown. Ob nizkih pričakovanjih pred koncertom lahko zapišem samo Grave Digger, sedi, pet! (Grega)
Setlista Grave Digger: Healed by Metal, Killing Time, Lionheart, Excalibur, Knights of the Cross, Morgane LeFay, The Dark of the Sun, The Ballad of Mary (Queen of Scots), The Round Table, Rebellion, Heavy Metal Breakdown
Eno najpresenetljiveših imen med nosilci pa je bila nemška heavy metal kraljica Doro. Pred desetletjem je na istem prizorišču igrala na malem odru, tokrat pa je bila kar nosilka sredine liste nastopajočih. Ob začetku koncerta se je to morda zdelo kot napačna odločitev, saj je bilo prizorišče zgolj tretjinsko napolnjeno, a je vulkan energije, ki ga ta trdoživa svetlolaska predstavlja na odru, kmalu bliže privlekel še mnogo firbcev, ki so lahko uživali v odlični hard n’heavy predstavi. Doro je namreč ob nenehni komunikaciji in animaciji publike iz malhe vlekla hit za hitom iz časa Warlock, tako smo kmalu dobili klasike I Rule the Ruins, East Meets West, Burning Witches in podobne, ob tem pa se je Doro le za malenkost dotaknila svoje, zdaj že četrt stoletja trajajoče solo kariere. Tudi nepoznavalci zapuščine Doro pa so prišli na svoj račun, ko je gospa s skupino odžgala divjo priredbo Judasov, Breaking the Law. Sam sem si Doro ogledal že mnogokrat, prvič pred 14 leti s Saxon v Zagrebu, in moram priznati, da me njeni koncerti enostavno ne morejo pustiti ravnodušnega. Ob dejstvu, da sem ljubitelj glasbe Warlock, je namreč njeno pristno odrsko navdušenje nad nastopanjem tako nalezljivo, da spravi v gibanje in uživanje vse, razen najbolj zakrknjenih. Ko pa imaš v malhi klasike tipa All We Are in Metal Racer, pa je vse skupaj še lažje. Doro, na mnoga leta! (Grega)
Za zaključek tretjega, prvega suhega dne so poskrbeli Shining. In to ne švedski, z vedno razigranim Niklasom v glavni vlogi, temveč njihovi zahodni sosedje. Da je njihovo obvladovanje instrumentov in glasbe na izredno visokem nivoju, so dokazali že med tonsko vajo, med koncertom pa so le še potrdili, da gre za vrhunske glasbenike. Meni sicer mešanica hipsterskega experimentalnega tršega rocka s primesmi metala in jazza (pevec/kitarist igra tudi saksofon) ni ravno najbliže v glasbenem smislu, a kvaliteta je kvaliteta, in o nastopu Shining lahko govorimo samo v superlativih. (Peter)

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
2. 8. 2017Metaldays 2017, 3. dan / Galerija
3. 8. 2017Metaldays 2017, 4. dan / Reportaže
9. 9. 2004Wacken Open Air 2004 / Reportaže
21. 3. 2017Doro v polni delovni vnemi / Novice
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
20. 10. 2017
Mayhem / Dragged Into Sunlight
Reportaža
18. 10. 2017
Ellende / Botanist / Waldschrat / Synkende
Reportaža
17. 10. 2017
Satyricon / Suicidal Angels / Fight The Fight
Reportaža
25. 9. 2017
Metal Klavnica XLVII: Sear Bliss / Necrovile / Moshead
Reportaža
11. 8. 2017
Wolves in the Throne Room / Uada
Reportaža
4. 8. 2017
Metaldays 2017, 5. dan
Reportaža
3. 8. 2017
Metaldays 2017, 4. dan
Reportaža
2. 8. 2017
Metaldays 2017, 3. dan
KONCERTI & FESTIVALI
20. 10. 2017
Vendetta, Dark Ministry
Escape Metalcorner, Dunaj, Avstrija
20. 10. 2017
Belphegor, Enthroned, NervoChaos, Nordjevel
Explosiv, Gradec, Avstrija
20. 10. 2017
Sound Arson 7.6.: -16-, Grime, Britof
Klub eMCe plac, Velenje
20. 10. 2017
Ostrigina metalurgija: Cojones, Jegulja, Đezm
MKC Pri Rdeči Ostrigi, Škofja Loka
20. 10. 2017
Valuk, Hangar 55, Brutart
LokalPatriot, Novo mesto
20. 10. 2017
Bitka Bandov #3: Spotless Minds vs. Lipstick Stain
To še spijemo - Pivnica, Celje