REPORTAŽE

1. 3. 2016

Metaljot Raspaljot vol. 3: Armaroth / Panikk / Cordura / Ways of a Heretic

ŠMOCL, Laško / 26. 2. 2016
Avtorica: Tina Urek

Pisal se je petek, 26. februarja 2016, ko se je v Laškem odvil dogodek, ki že na samem začetku leta predstavlja trd oreh premagovanja. Ne samo to, da se je v Laškem zbralo kar okoli 200 ljubiteljev težke kovine, ampak so tudi bandi ter vsesplošna oz. bolje rečeno vseslovenska organizacija poskrbeli za nepozabno noč. Pa začnimo na začetku – pri obiskovalcih. Že ob sami najavi dogodka na Facebooku so se takoj pojavile želje za prevoze in tako se je na pot podala ekipa Frogibusa ter železni oboževalci iz Velenja. Tako Gorenjcem kot Štajercem – ki pa niso bili le Velenjčani, temveč tudi Laščani, Celjani, Mariborčani in verjetno predstavniki še katerih drugih mest, so se pridružili tudi obiskovalci iz Posavja, Koroške in celo Prekmurja. Brez kakršnih koli zadržkov si drznim trditi, da je bil to najbolj obiskan koncert izključno slovenske scene, kar sem ga obiskala. V Laškem smo se tako videli z osebami, ki se sicer videvamo samo na Metaldays ali pa kdaj na kakšnem dogodku v Ljubljani. In dejansko, kar je za slovensko sceno precej presenetljivo, so vsi obiskovalci kupili karte! Da, prav ste prebrali! Ni bilo tistih, ki bi s plastenko Lidl vina stali na parkirišču ali pred klubom, dokler ne bi obležali, ampak so prav vsi uživali v klubu in varnostnica je morala kar nekajkrat po krpo, saj so nekateri krepko presegli svoje meje že pred koncem prve polovice dogodka. Pa se malo dotaknimo še splošne organizacije. Sama sem z ekipo zasedbe Cordura prišla v klub že okoli šestih, saj naj bi se takrat začele tonske vaje. Ko smo dobili rdeče zapestnice, ki so predstavljale prost vstop v zaodrje, smo se takoj vsi zagledali v velik hladilnik v kotu, ki je bil do vrha napolnjen s sponzorskim pivom Zmajske pivovarne iz Hrvaške in kar naenkrat tonske vaje oz. kar koli bolj produktivnega od odprtja steklenice niso več tako dišale. V roku ene ali dveh ur se je klub že kar prijetno napolnil, glavni val pa je prišel okoli devete ure, ko je z nastopom že zaključevala prva skupina.
Raspaljotko so tako otvorili mladi black metalci Ways of a Heretic, za katere je bil koncert v Laškem drugi v njihovi karieri. Kljub temu, da so trenutno še zaviti v goste meglice, so imeli kar nekaj podpore pred odrom. Sama sem prisluhnila dvema ali trem komadom, pa ne zaradi tega, ker mi ne bi bilo všeč, ampak po eni strani nisem velik ljubitelj black metala, po drugi strani pa je bilo iz strani banda čutiti kar veliko tremo, kar se je izrazilo predvsem pri bobnarju, ki je zvenel precej trdo, robotsko. Po drugi strani pa je vokalist, ki je želel izpasti »hudobno«, komuniciral s publiko z nagovori tipa »vsi sovražniki krščanstva, danes smo black metalska legija, Satan sem, Satan tja« na žalost izzval več smeha kot pa odobravanja s strani poslušalcev. Pa vendar je bil to njihov drugi nastop in glede na kilometrino, ki niti ni kilometrina, se fantje na odru držijo odlično, njihovi komadi pa so v večini suvereno odigrani. Jasno je slišati, da vzore jemljejo iz globin norveškega black metala, največji idoli pa so jim Mayhem. Če se ne motim, so bili mladci tudi edina skupina, ki je imela tonsko vajo prej, ne direktno pred koncertom, kar je povzročilo rahlo zamudo glede časovnice ostalih zasedb. Če oz. zakaj niso ostali bandi prej imeli tonske vaje, ne vem, je pa bilo rahlo nadležno čakati dvajset ali celo več minut na naslednjo zasedbo in največ nelagodja je bilo pred zadnjimi Armaroth, ki so na koncu igrali pred precej manjšo publiko. Pa pojdimo po vrsti. Drugi so na oder stopili velenjski progresivni death metalci Cordura, ki imajo v svoji postavi tudi dva člana zasedbe Cvinger. Fantje so dvorano Šmocla napolnili do zadnjega in pohvale so letele iz ust med in po koncertu. Upam si trditi, da so Cordura trenutno vodilna progresivna death metal skupina v Sloveniji, ki si drzne zakomplicirati svojo glasbo in jo ravno tako zakomplicirano tudi zaigrati, pa tudi če del le-te odigra njihov peti član (Cubase 5). Skupina nam je postregla z uspešnicami z njihovega prvega albuma, priredbo mojstrov Death – Scavenger of Human Sorrow, ki je v dvorano pripeljala še tiste »zamudnike« in s komadom s prihajajočega albuma, ki ga mnogi že nestrpno pričakujemo. Če niste bili na koncertu, si boste verjetno težko predstavljali lomljenje ritmov, prstov na kitari in basu ter takšne in drugačne vokale, ki jih band premore, saj te enostavno odpeljejo v drugo galaksijo. Komadi prepletajo ne le izključno death metala, temveč toliko različnih zvrsti, od norega lomljenja vratov do heavymetalskega soliranja, da je mnogim pomembna oz. najbolj všeč le progresija, ki jo ustvarijo. Kakor koli, po koncertu so iz vseh strani letele pohvale in še pred koncertom Panikk in Armaroth so mnogi poznali svoje zmagovalce. Pa vendar so se jim ljubljanski thrasherji Panikk z njihovim nastopom pridružili na prvi stopnički. Ker sem bila med menjavo zasedb zunaj, nisem ujela začetka njihovega koncerta, ko sem prišla v dvorano, pa nisem prišla veliko dlje od šanka. Pa ne zaradi žeje, temveč zaradi gneče. Ravno tako kot moja ušesa ne zdržijo dolgo ob black metalu, tudi ne zdržijo dolgo ob thrashu. Sicer obstajajo izjeme, npr. nemški Kreator in grški Suicidal Angels, v petek pa so se jim pridružili tudi Panikk. Suvereno odigrano, usklajeno, energično, thrash! Skupine sicer res ne poznam dolgo, zato vam ne morem pisati o tem, katere komade so odigrali, lahko pa vam povem, da so nam premierno predstavili novost s prihajajoče plate, ki jo lahko slišite tukaj. Kakor sem omenila, banda ne poznam ravno dobro, zato sem bila nad njihovo glasbo, energijo in nastopom še toliko bolj navdušena. Brez zadržkov jih lahko primerjam z velikani thrash metala na nivoju Kreator ali Exodus, saj so kot zasedba res suvereni. Najboljši vtis name sta naredila bobnarski mojster Črt Valentić ter odlična gonilna sila Gašper Flere, pa tudi ostala člana nista veliko zaostajala, tako da si Panikk absolutno delijo prvo mesto na moji lestvici najboljših v Laškem. Tokrat rahlo nehvaležno zadnje mesto pa je pripadlo gorenjskim mojstrom death metala – Armaroth. Band je nastopil z več kot pol urno zamudo, kar se je pokazalo tudi na prisotnosti publike. Veliko jih je pogledalo pregloboko v kozarec in so iskali uteho ob bližji steni, stopnicah ali avtomobilu, mnoge je bolj pritegnil svež, a mrzel zrak. Ko sem sama prišla v dvorano, da bi si ogledala vsaj komad ali dva, je zasedba še kar imela tonsko vajo, ki je trajala še dodatnih deset minut. Ko so začeli, sem si z zadnjimi močmi (ne zaradi alkohola, temveč prehlada) ogledala dva suvereno odigrana komada, potem pa sem se od Šmocla poslovila. Kaj naj rečem, hvala Frogibus za gorenjsko ekipo, hvala Železni aktivizem za ekipo iz Velenja. Hvala vsem ostalim od tu in tam, da ste stopili skupaj, napolnili avtomobile in pokazali, da znamo podpreti slovenske dogodke. Hvala vsem štirim bandom za odlične nastope in hvala organizatorjem za odličen večer in odlično sponzorsko pivo! Upam, da bodo tudi na bodočih lokalnih dogodkih denarnice darovale 5€ za koncert ter da se bo število pivcev Lidl vina zmanjšalo na 0.

SORODNE VSEBINE:
KONCERTI & FESTIVALI
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija
30. 3. 2024
Cvinger, Samperium
HABitat, Slovenj Gradec
31. 3. 2024
Replicant, Anachronism, Siderean
Klub Gromka, AKC Metelkova mesto, Ljubljana