Na današnji dan
1982
Randy Rhoads umre v letalski nesreči, star komaj 25 let
NAGRADNE IGRE
Traja do: 10. 3. 2024
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

REPORTAŽE

19. 9. 2019

Mgła, Martwa Aura, Dagorath

Orto Bar, Ljubljana / 17. 9. 2019

Tretji septembrski teden se je zame začel z vidika obiskovanja koncertov odlično. Koncertno zapolnjena ponedeljek in torek pa sta hkrati pomenila nekaj dodatne organizacije in rezervacije časa za počitek, da se ne bi na koncu užitek spreobrnil v muko za um in telo. No, deloma je sicer v torek resda bila tako, a za to so krivi drugi dejavniki, do katerih bom še tudi prišel.

Po ponedeljkovi Klavnici v prekmurski prestolnici je bil čas za obisk slovenske prestolnice, ki ni vabila z deathmetalskim, temveč z blackmetalskim programom. Oba večera pa ni razlikovala samo žanrska usmerjenost nastopajočih, temveč tudi okoliščina, da so se bandi znotraj svojega žanra v Murski Soboti dosti bolj razlikovali kot bandi v Ljubljani. Ali povedano drugače: black metal bandi v Ljubljani so trobili v dosti bolj podoben rog. A dajmo najprej razčistiti, kdo je sploh nastopil v ljubljanskem Orto Baru. Zagotovo se motim, a kolikor pomnim, tam še nisem obiskal koncerta, ki bi bil razprodan, kar je uspelo poljskim posebnežem Mgła. Ti so s seboj pripeljali svoje rojake Martwa Aura in Dagorath:

19.30 Dagorath
20.30 Martwa Aura
21.40 Mgla

Zaradi že omenjene nočne izmene v Murski Soboti sem bil zelo zadovoljen, ko sem prebral časovnico. Zgodnji začetek koncerta pomeni tudi zgodnji odhod proti domu, ki je zaradi zgodnjega vstajanja drugi delovni dan zelo dobrodošel. Ko sem na blagajni sledil predpisanemu protokolu, so se mimo mene proti velikemu odru v pritličju Orto Bara odpravili zamaskirani možakarji. Jasno mi je bilo, da so to poljski Dagorath. Ko sem tudi sam prišel do dvorane, so možakarji že stali na odru, pod njim pa nas je bilo menda kakšnih 10 osebkov. Dotično stanje se je do konca bandovega nastopa kar dobro popravilo, a še zdaleč nas ni bilo v dvorani toliko, kot je bilo ljudi pred njo. In meni je že takrat tekel znoj po hrbtu. Kar zmrazilo me je – samo pregovorno, daleč od tega, da bi bilo tudi dobesedno –, ko sem pomislil na to, kako bo, ko bomo vsi v dvorani. A gremo lepo po vrsti. Razlog, zakaj sem nekaj vrstic više trdil, da so si vsi trije bandi dokaj podobni, je okoliščina, ki sem jo pri Dagorath zaznal kot prvo stvar – statičnost in mrtvi pogledi. Nekega odrskega dogajanja ta večer tako ali tako nisem pričakoval zaradi headlinerjev, Dagorath pa so pokazali, da tudi oni ne bodo preveč migali. Ob melodičnih riffih je z boki in telesom v disko slogu 70-ih znal zamigati kitarist, za katerega se je zdelo, da se je vsakič znova pri tem sam zalotil in zavedno nato vse skupaj prekinil. Dokler ni bila na vrsti druga melodija. Četverica je torej ponudila melodičen starošolski black metal, ki me je večkrat spomnil na zgodnje Nokturnal Mortum, tu pa tam so iz kakšnega riffa ven štrleli Darkthrone, za osebno noto pa je poskrbel band z določeno dozo eksperimentiranja v obliki solaže na basu in bobnih. Zanimivo, vendar ne več kot solidno.

Ker sem Poljake Martwa Aura preveril že doma, sem vedel, da so ti še najbolj podobni Mgłi. Ta okoliščina me ni motila – ravno nasprotno, saj so me že z drugim komadom pripravili do tega, da sem konkretno razgibal vratne mišice. Band, ki se lahko pohvali s po enim studijskim pol- in celovečercem, stavi dosti na monotone viže, ki pa jih v primerjavi z Dagorath podaja z dosti višjim tempom, zaradi česar mi je bil drugi band večera že v osnovi tudi dosti bolj všečen. No, izstopala pa je še ena stvar. In sicer pevec. S svojo dolgo, suho in visoko postavo je močno spominjal na Gaahla, na podlagi clean vokalov pa je bilo možno potegniti še dodatne vzporednice z omenjenim norveškim vokalistom. A medtem ko na ploščku nisem opazil kakršnih koli pomanjkljivosti v petju, so te v živo kar udarjale z vseh strani. Po eni strani sem imel občutek, da ne poslušamo njegovega naravnega harsh vokala in da je turneja že nekoliko utrudila njegove glasilke, kar pa je bilo posledično še dosti bolj zaznavno pri njegovi izvedbi clean petja. Pohvaliti moram, da je to uporabljeno zelo dobro premišljeno, zato se je njegovo petje zelo dobro ujemalo z mirnejšimi in intimnejšimi deli glasbe Mrtve Aure, a ker je bil pevec na slabšem glasu, tega nismo slišali v pravi obliki. Tako kot band pred njimi in za njimi so tudi Martwa Aura kot vojaki čuvali svoj 50 × 50 cm velik prostor na odru, ki so ga zapustili komaj, ko so povsem končali. S čimer so pa konkretno presenetili, saj so nam obrnili hrbet že po dobrih 30 minutah, medtem ko je prvi band bival celih 10 minut dlje z nami.

Ker je bila med nastopom drugega banda dvorana že konkretno polna, sem se odločil, da grem pred nastopom glavnega banda večera nekoliko prej nazaj v dvorano. A tudi to ni pomagalo, muke za dušo in telo so se začele že med tonsko vajo Mgłe, med katero je bila dvorana že skorajda polna, osebki različnih spolov pa so si na poti bliže proti odru, nekateri bolj drugi manj intenzivno, obrisali pot ob nas, ki smo svoje mesto že našli. Vse skupaj je bilo približno v tem slogu (vir: Paranoidov forum):

Vprašanje: »Kajt ti gre na jetra?«

Odgovor 1: »Folk, ki se ti na blagajni zalima na hrbet, da čutiš njihov zadah na svojem vratu.«

Odgovor 2: »Na kvadrat pa, če so pred tem jedli česen ali kakšno crkovino, vse skupaj pa še pomešano s 3 dni starim švicem.«

Ali povedano drugače: bili smo kot sardelice, še ob požirku piva si ruknil soseda v rebra s komolcem, čeprav si jih ves čas držal ob telesu.

A dobro, gremo h glasbi. O tej pa dejansko ne morem povedati kaj dosti novega, česar nisem povedal že o nastopu Mgłe na festivalu Kaltenbach. Tokrat je bilo zaradi manj prostora in zadušljivega zraka na programu še manj čupanja in dosti več umirjenega, z rahlo uporabo vratnih mišic ali z zaprtimi očmi spremljanja četverice na odru, ki ji iz albuma v album z repetitivnimi komadi uspeva hipnotizirati svoje poslušalstvo. S poudarkom na nič več aktualnem albumu Exercises In Futility, s katerega so zaigrali večino komadov, so s črnimi maskami zakriti možakarji promovirali svoje najnovejše viže, ki so jim ob bok postavili še dva komada s pred kratkim izdanega albuma Age of Excuse, poleg tega pa so se še sprehodili do albuma With Hearts Toward None in še nekoliko dlje v preteklost, a sem žal pozabil, kateri komad naj bi to bil. Manjše tehnične težave s kitaro oziroma efektom je vokalist M. rešil sproščeno s pomočjo tehnika, medtem ko je bil zvok dober, saj je bila slišna celo groovy bas kitara. Morda bi brez čepkov menil drugače, a k sreči je bil vsaj ta dejavnik v konkretnih okvirjih zadovoljivega.

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
20. 9. 2019Mgła / Martwa Aura / Dagorath / Galerija
3. 9. 2019Kaltenbach Open Air 2019, 2. dan / Reportaže
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
11. 3. 2024
Cryptopsy / Atheist / Monastery / Almost Dead
Reportaža
8. 3. 2024
Paranoid Live: Phil Campbell & The Bastard Sons
Reportaža
26. 2. 2024
Voltumna / Taste Of Plague
Reportaža
21. 2. 2024
Kataklysm / Fleshgod Apocalypse / Stillbirth
Reportaža
13. 2. 2024
Tribute to Paranoid 25: Eruption / Dickless Tracy
Reportaža
12. 2. 2024
KHNVM / Damnation
Reportaža
6. 2. 2024
Hoba / Woygn / Ayd
Reportaža
5. 2. 2024
Stone Horns / Terminal Disease
KONCERTI & FESTIVALI
19. 3. 2024
Enslaved, Svalbard, Wayfarer
((szene)) Wien, Dunaj, Avstrija
19. 3. 2024
Taake, Nordjevel, Theotoxin
Boogaloo, Zagreb, Hrvaška
20. 3. 2024
Attila, Born of Osiris, Aviana, Crown Magnetar
((szene)) Wien, Dunaj, Avstrija
22. 3. 2024
Weekend Toretoure Vol. 1: Macabre Demise, Athiria, Hailstone
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
23. 3. 2024
Noise Wagon Vol. 12: Warfare, Culto Del Cargo, Cimex, Vivere Merda, Obscene Revenge
Binario 9, Viale Miramare 51, Trst, Italija
23. 3. 2024
Sovrag, Hellsword, Samperium
TrainStation SubArt, Kranj