REPORTAŽE

9. 12. 2010

Misery Index / Grave / Arsis / The Last Felony / The Rotted

Gala Hala, Ljubljana / 18. 11. 2010

»O, Metelkova, predraga vas domača, kjer hiša metalska stoji mojega metal očeta …«. In kjer se je to leto zgodilo toliko koncertov, da me je redko kam drugam »speljala gol'fiva kača«. In verjamem, da je Metelkova takoj padla v oči Misery Index in Grave … ma, kaj, vsem bandom turneje, ki so se tisti dan ustavili pri nas. Jebat ga, tuje metalce vedno fascinirajo stene, Brutal Sandi (or no metal at all!), smrad po urinu, poceni vino in seveda množice ljudi, ki se stiskajo pred tisto rampo, za katero je le redko kateremu jasno, kako se sploh odpre, kadar hoče noter avto.
No, množica le ni bila tolikšna, a vseeno dovolj velika, da za mosh pit nista bila dovolj le dva. In bilo je spet metalcev, punksov in grinderjev iz vseh vetrov (ter z vsemi vetrovi) – Slovenije, Hrvaške, Italije … Zanimivo je, kako se jih del vedno stisne k šanku, del pa vedno k merchandisu, ki ga je bilo tokrat ogromno. Plošče, CD-ji, našitki, nalepke, majice … Uh, kako sem bil hvaležen za 10 € vredno majico Misery Index, ki časti nesmrtno sliko od Napalm Death (Live Corruption) in jo je predelalo že toliko bandov. Jebat ga, črno bela majica je grindcore.
Kar pa The Rotted niso več. No, niso več niti tisti ekstremni grinderski death metal, ki smo ga pred letom 2008 poznali kot Gorerotted in ki so s tremi ploščami in razprodanim prvim demom naredili Veliko Britanijo bolj »nagravžno« kot serija o Alanu B'Stardu. Postali so The Rotted, od originalne postave sta ostala le pevec Ben in kitarist Tim (»Fluffy«), pa tudi tokrat so bili okrajšani v kvartet (ja, tudi Giana Pyresa ni več). A ta kvartet v nulo piči svoj ekstremni deathgrind s primesmi punka. Zvok je bil premočan, malce nerazločen, a nisem tako občutljiv. Gluhota čez nekaj let! Predstavili so hite s plošče Get Dead Or Die Trying, nov EP (izdan v DIY! maniri), Anarchogram (jep, tipi so pankiči »sto na sat«) ter hite iz Gorerotted obdobja, med njimi – ne morem verjeti – nesmrtni Valentinovo hit, Stab Me Til I Cum. Majhen mosh pit in zadovoljna množica ter še bolj vesel band. Do jaja!
Če so The Rotted ogreli obiskovalce, željnih grinda, so Kanadčani The Last Felony marsikoga ohladili. Verjetno se je to zgodilo zaradi osovražene oznake deathcore. Gre pa le za malce drugačno godbo, namreč, ko se na deathcore spravijo Kanadčani, lahko dobimo kot rezultat malce bolj zahtevno, tehnično dovršeno glasbo. Sicer pa The Last Felony, ki so predstavljali album Too Many Humans, žal niso odigrali nič prepričljivega, kljub temu da so nanizal nekaj riffov, ko so spominjali na kakšne Despised Icon ali celo Beneath The Massacre. Mogoče pa enostavno niso sodili v takšen paket, kjer je v ospredju grind. Podobno kot obupni Annotations Of An Autopsy pred Suffocation.
Za naslednje nastopajoče bi lahko trdil enako, ker so bili vse prej kot grindersko preprosti, kjer ni pretiravanja s tehničnimi in melodičnimi riffi, virtuoznimi solažami itd. Arsis pa so vse našteto igrali. Sodeč po njihovem zadnjem obisku v Mariboru leta 2008 se je tokrat v njihovem nastopu dalo uživati, saj je bil že zvok toliko bolj na nivoju, pa tudi odigrano je bilo bolj korektno. James Malone, vodja skupine, je s svojim igranjem kar žarel. Obenem pa lahko zanj trdim, da je bil pravi metalec z jeans jakno in King Diamond majico. Solaže so bile odigrane do potankosti, da ne govorim, kako ob vseh tapping riffih niti ne pogleda na vrat, kar je bilo značilno za Death in Necrophagist. Napredoval pa je tudi drugi kitarist Nick Cordle, ki resda izgleda kot Legolas in je prevzel kar dobršen del solaž, vendar jih ne odigra tako prepričljivo kot Malone. V petintridesetih minutah so Arsis odigrali dve noviteti z albuma Starve For Devil ter nekaj malega s prejšnjih izdelkov, z izjemo skladb z albuma A Celebration Of Guilt, na katerem je bil največji poudarek. Začetek in konec sta pravzaprav pri Arsis najbolj bombastična, sprva zaradi skladbe A Diamond For Disease, ki žal še ni bila odigrana v svoji celotni trinajstminutni epskosti, drugič pa zaradi skladbe Face Of My Innocence, ki je za skupino tako pomembna kot za Slayer Angel Of Death. Famozni zaključek s prej omenjeno skladbo nam da vedeti, v kakšni formi je skupina. In vsekakor je forma zelo dobra, ko uvidiš, da oba kitarista naenkrat igrati zahtevni in hitri tapping riff. Kapo dol!
Če trdite, da ste fan švedskega death metala, pa ob omembi imena Grave ne doživite nasmeha, ki bi spominjal na Jacka Nicholsona v filmu The Shining, se poberite stran od te recportaže in pojdite poslušat Nightwish! Grave so kot vemo eden prvih švedskih death metal bandov na svetu in tudi Ljubljane niso obiskali prvič. A čeprav je vokalist izgubil tisto čudovito krulečo barvo že leta in leta nazaj, pa Grave ni mogoče očitati, da so pozabili, kaj death metal je (beri: niso postali Švedi, ki jim death metal pomenijo In Flames in Sonic Syndicate) – Grave so death metal. Samo ime poglejte! Grob! Urgh! Okrepljeni z basistom iz Dismember, oblečeni v old-school črno bele death metal majice (kot bi gledal slike Nihilist iz leta 1989), destruktivni z novim bobnarjem in ubijajoči do konca, so Grave prvič v življenju res pustili močan vtis name – to je bil death metal, ki ti da misliti, da je na svetu nekaj več kot tehniciranje po kitarah, jokanje o zlomljenem srcu in blastbeati. To je bil nastop, zaradi katerega sem še danes ponosen, da mi v death metalu »feeling« prednjači pred vsem drugim. Tu se je tudi večina folka izkazala z norenjem, videlo se je, da so prišli sem zaradi Grave, ki so – čisto by the way – bili co-headlinerji.
Od vseh bandov sem najbolj pričakoval ameriški atomski kvartet Misery Index, ki nam je predstavil ploščo Heirs To Thievery. Z neverjetno setlisto, perfektnim zvokom in nastopom, ki ga lahko enačimo z uresničitvijo Nostradamusovih napovedi o tretji svetovni vojni, so se nam Misery Index predstavili v najboljši možni luči. Če so bili na Paranoid Open Air vidno mačkasti in malce utrujeni, se jim je sedaj vrnila vsa moč – pevec/kitarist Mark govori malo, a nori preveč. Kruli pa še bolje, medtem ko kitara in prsti trpijo zaradi super riffov in filinga, da igra »like a razor through flesh«. Basist/vokalist Jason ne zaostaja za njim niti sekunde, medtem ko drugi kitarist, Darren, ki je zamenjal legendarnega Sparkyja Voylesa, ki je baje »too old for this shit«, v igranju res pelje scat marsikoga. Se vidi, da je Newyorčan. Vrhunec predstave je bil »machine gun« Adam Jarvis, deathgrinderski ekvivalent bogu z imenom Mike Smith. Kar je ta tip počel, je bilo človeško nemogoče. No-rec! Potem pa komadi z vseh plošč (plust demov in splitov) ter splošna norija – wow! Koncert, kjer sem ostal brez daha. Pa verjetno bi tudi skoraj brez zob, saj se je nek okajen metalec z najbolj bednim izgovorom skoraj stepel z mano, ker sem mu branil pivo (je pa v tri komade dolgem teženju našel čas za naštevanje, zakaj meter 60 visok človek ne sme opravljati svojega fotografskega posla – pooblaščen s strani založbe Relapse, btw – tako, da sedi na polici in slika stran od divjega moshpita), ki bi mu drugače padlo na tla in šlo v nič, saj ga je hotel dati na očitno prepolno polico. On poliva pivo, otroci v Afriki pa trezni, bi rekel nek kolega. Žalostno je, da te kaj takega doleti lahko na takem koncertu, kjer so različna plemena stala skupaj, združena v moči, ekstazi in spektaklu, a jebat ga – vedno se najde vsaj eden. Morda mu je praznina v duši in glavi »ječa, čas v njem pa rabelj hudi.« Raje sem imel divji mosh pit, skakanje z odra (ne morete verjeti, kakšne vragolije lahko počne folk) in možnost, da bom ves krvav zaradi prijateljskega ognja. Live and learn … death metal – no compromise (če si sposodim citate od legendarnih Righteous Pigs in Unleashed).

Ivan, Primož

SORODNE VSEBINE:
15. 10. 2014Entombed A.D. / Grave / Implode / Reportaže
15. 10. 2014Entombed A.D. / Grave / Implode / Galerija
9. 7. 2004Misery Index / Novice
ZADNJE OBJAVE
KONCERTI & FESTIVALI
19. 7. 2019
Blacksmith Night: Samperium, Extreme Smoke 57, Rodoljubac
Bar Kovačija, Tolmin
19. 7. 2019
Izola Mjuzik Fest 8
Letni kino Arrigoni, Izola
19. 7. 2019
Straight Ahead Festival 2019
Bambergsaal Parkhotel, Beljak, Avstrija
19. 7. 2019
Krawal 2019
Jesenovec, Železniki
20. 7. 2019
Yöu, Bring on the Vanguards, Dust Collector
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
21. 7. 2019
MetalDays 2019
Sotočje, Tolmin