Obduction / Inmate

Petek zvečer. Rock bar. Metal koncert. Prost vstop. Idealna kombinacija. Ali pač ne (več)? Ob pol desetih zvečer je parkirišče pred blejskim Rock barom izgledalo kot mesto duhov, sam bar pa kot nek pub iz ameriških filmov sredi ničesar z nekaj zdolgočasenimi gosti. Obeti za koncert Inmate in Obduction vse prej kot dobri. Mogoče pa je na Bledu podobno kot v Postojni in okolici, kjer se začne polniti šele okoli enajste ure? Ne. Ne le, da ne pomnim, kdaj sem bil prisoten na tako slabo obiskanem koncertu, tudi ne pomnim, kdaj sem bil v petek v kakšnem izmed rock barov s tako malo gosti. Je rock/metal na Bledu izumrl? Ali je to le posledica protikadilskega zakona? Zakaj je temu tako, bo mogoče znal povedati kdo od domačinov, okoli dvajset, trideset (mogoče kak več skozi cel večer) obiskovalcev pa bo povedalo, da so bili kljub vsemu prisotni na zelo dobrem koncertu.
Inmate so ena tistih zasedb, ki imajo poleg Crosbreed največ kadrovskih problemov in nevšečnosti z izkanjem članov, upajmo pa, da so sedaj le dobili tisto, kar so iskali in da bodo pri tem tudi ostali. Po odhodu vokalista Mihe so Inmate s prihodom njegove zamenjave Matjaža Parfanta in drugega kitarista Aleša Krofliča postali kvintet, po videnem in slišanem na Bledu pa so tudi v svojo glasbo vpeljali določene spremembe (ali pa je bila to le posledica sprememb v zasedbi). Najbolj vidna je že na vokalu, kjer so brutalne growle zamenjali novodobni thrasherski screami in pa čisti vokali. Matjaž veliko menja med tema vokaloma, pri čemer mu zaenkrat kričeči bolje tečejo iz grla. Čisti mogoče preveč spominjajo na Jamesa Hetfielda z zadnjih albumov, pa tudi nekatere linije niso zvenele ravno prepričljivo, z več koncerti pa bo tudi te vokale lahko spravil na raven kričečih. Statična, ne ravno zavzeta publika ni bila pisana na kožo frontmanu, ki bi si za začetek za nujno samozavest želel aktivnejše poslušalce in več headbangerjev. Enako verjetno velja za instrumentaliste, ki so svoje delo opravili perfektno. Inmate sedaj ne zvenijo več tako brutalno, tudi ne več tako thrashersko kot včasih. Komadi se zdijo še bolj razgibani in z več melodičnimi deli. Kitarista odlično sodelujeta v harmonijah in se izmenjujeta pri solažah. Nova pridobitev je zadetek v polno, z dvema kitarama je njihov zvok dobil čisto drugo podobo. Inmate si vsekakor zaslužijo precej številčnejšo in boljšo publiko, bodite pozorni na njihove prihajajoče koncerte. Zelo bi bila dobrodošla tudi plošča, ki jo že nekaj časa napovedujejo.
Spomini na Obduction segajo v začetek tega in drugo polovico prejšnjega desetletja. Čeprav so ti že precej zbledeli, so še vedno dovolj močni, da pravijo, da Obduction danes predstavljajo nekaj zelo drugega kar so pred desetletjem. Nekoč zasidrani v death/doom metalu danes predstavljajo zanimivo alternativno rock/metal (bolj rock kot metal) zasedbo, nad katero bi se prej kot ljubitelji metal zvokov navduševali ljubitelji zasedb kot Skunk Anansie. Na prvi pogled mogoče neprivlačna sprememba, a v tem primeru vsekakor dobrodošla. Njihovi nastopi so se (vsaj meni) včasih zdeli precej dolgočasni, manj zanimivi, danes pa to niso več. Glavno zaslugo za to nosi odlična pevka, ki je tako z vokalom kot energičnim performansom v band prinesla veliko svežine, energije in s tem okužila tudi že ostale člane. Kakšna metalska instrumentalna pasaža oziroma solaža, včasih še »pade«, drugače pa Obduction danes črpajo vplive iz različnih glasbenih zvrsti, skladnih s priredbami, ki so jih igrali (Skin, Jamirquai). Po širšem okusu metalcev Obduction ravno niso, za alternativni kitarski rock s poudarjenimi (funky) bas linijami pa vsekakor zanimivi.